Z živahno hojo, sploh pa tekom, se zaradi ponavljajočega prestopanja z ene na drugo nogo globoke kratke medvretenčne mišice neprestano izmenično izraziteje napenjajo in sproščajo. Kar ima zelo dobrodejen učinek na njihovo boljšo uravnoteženost. Foto: Miloš Vodopivec
Z živahno hojo, sploh pa tekom, se zaradi ponavljajočega prestopanja z ene na drugo nogo globoke kratke medvretenčne mišice neprestano izmenično izraziteje napenjajo in sproščajo. Kar ima zelo dobrodejen učinek na njihovo boljšo uravnoteženost. Foto: Miloš Vodopivec

Kot revizorka je v službenem času zelo veliko presedela. Posledice so se kazale na njenem telesu, bolečine v križu so bile njen križ. Pravzaprav pa nam ni treba biti računovodja, da dandanes presedimo večji del dneva.

Je sedenje res tako slabo?
Sedenje je obsojeno za mnoge zdravstvene težave sodobnega sveta. Pa vendar nas do tega sklepa pripelje preveč površno razumevanje. Ali je sedenje res tako slabo? Sedenje je del našega življenja. In ne samo našega. Tudi ljudje, ki živijo v lovsko nabiralniških skupnostih, veliko presedijo. Na osnovi preučevanja njihovih dnevnih aktivnosti vidimo, da se glede sedenja ne razlikujejo prav dosti od nas. Sedijo približno enako količino časa, ampak sedijo drugače. Pogosteje se presedajo, premikajo in še nekaj je ključno: vsak dan med 2 do 4 ure hodijo in po potrebi še tečejo in plezajo. Ja, tako kratek je njihov delovni urnik, med katerim si priskrbijo dnevne potrebe po hrani. Preostali del dneva presedijo in opravljajo lažja dela. Ne, sedenje ni nekaj slabega samo po sebi, slabo je, če mu ne postavimo protiuteži.

In prav hoja in tudi tek sta njegovi izjemno dobri protiuteži. Kako si lahko razložimo njun pomen z vidika mišic in vezivnih tkiv?

Ko sedimo, imamo določeno mišično vezivno tkivo v skrajšanem položaju in drugo v podaljšanem. Določene mišične skupine so pri sedenju napete, medtem ko so druge nedejavne. Ko stojimo pokonci, delno podaljšamo sicer skrajšane mišice in aktiviramo tiste, ki so pri sedenju nedejavne. Kaj pa se zgodi, ko hodimo ali celo stečemo? Takrat je ta učinek še toliko izrazitejši. Dodatno pa smo deležni za hrbtenico zelo zaželenega dinamičnega izmenjevanja obremenitev in razbremenitev, ki jih je pri stoji veliko manj, kaj šele pri toliko bolj statičnem sedenju.

Urban Praprotnik za MMC vsak ponedeljek pripravlja kolumne o rekreaciji, gibanju, prehrani ... Foto: Osebni arhiv
Urban Praprotnik za MMC vsak ponedeljek pripravlja kolumne o rekreaciji, gibanju, prehrani ... Foto: Osebni arhiv

Ključne mišične skupine in z njimi povezana vezivna tkiva, ki se nam krajšajo pri sedenju, so upogibalke kolka, torej te, ki so v prednjem delu dimelj. Te se zgoraj naraščajo tudi na prednji del ledvene hrbtenice in medenice. Če predolgo sedimo, se nam te mišice in vezivno tkivo zakrčita, in ko vstanemo, to povzroča vlek trupa in medenice naprej. Ker pa seveda nočemo pasti na nos, moramo pri tem zgornji del hrbta iztegovati nazaj. To dosežemo s pomočjo naprezanja iztegovalk hrbta. Ledveni del hrbta imamo zaradi tega v položaju izrazitejše lordoze. Kar žal ni dobro ne za medvretenčne ploščice niti za vezivna tkiva in mišičje ledvenega dela hrbta.

Dodatno rušenje ravnotežja na tem delu hrbta se dogaja tudi zaradi večjega trebuha ali visokih pet, ki težišče telesa dodatno pomaknejo naprej in posledično še povečajo lordozo ledvenega dela hrbta.

Čvrstost trupa ključna za boljši položaj hrbtenice
Kaj narediti, da ne pride do tega neželenega položaja? Menda je že Leonardo Da Vinci razmišljal o tem in svetoval, naj, ko vstanemo, stojimo pokončno. Res je, ko napnemo zadnjične mišice in rahlo stisnemo trebuh, smo bolj pokončni, pri tem se nam medenica postavi v boljši položaj in zmanjša se nam lordoza. Ta večja čvrstost trupa pa je ključna tudi za boljši položaj hrbtenice in medenice pri hoji in teku.

Medvretenčne ploščice se hranijo s pomočjo pretakanja sklepne tekočine skozi hrustančno tkivo. Pri statičnem sedenju je pretakanje zelo upočasnjeno, kar seveda zmanjša prehranjenost hrustančnega tkiva. Spodbudimo ga lahko z izmenjavo obremenitev in razbremenitev, ki deluje kot neke vrste masaža za medvretenčne ploščice. Kar se samodejno dogaja pri hoji. Ko stečemo, je obremenitev večja, a je v naslednjem trenutku tudi razbremenitev večja. Ko tečemo, namreč tudi letimo. Takrat so medvretenčne ploščice popolnoma razbremenjene.

Globoke kratke medvretenčne mišice so pri sedenju veliko manj aktivne. Ker pa običajno sedimo tudi nesimetrično, so na eni strani te mišice v statičnem raztegnjenem in na drugi strani v skrajšanem položaju. Pri ljudeh s kroničnimi bolečinami v hrbtu so odkrili neuravnoteženost ravno v moči teh mišic. Ko sedimo, so nedejavne, a tudi ko stojimo in počasi hodimo, še vedno niso dovolj vključene. Z živahno hojo, sploh pa tekom, se zaradi ponavljajočega se prestopanja z ene na drugo nogo te mišice neprestano izmenično izraziteje napenjajo in sproščajo. Kar ima zelo dobrodejen učinek na njihovo boljšo uravnoteženost.

Rešitev: Hoja in tek!
Kaj naj torej počnemo, da nam sedenje ne bo škodilo? Na drugo stran tehtnice moramo vsakodnevno polagati protiuteži. S pomočjo hoje in teka, ki učinkujeta ravno obratno od sedenja, nam bo to veliko lažje uspevalo.

Če se nam ne ljubi vstati, vstanimo. Če se nam ne ljubi na sprehod, pojdimo. Če lahko morda celo tečemo, pa se nam ne da, stecimo. Moja mama je pred dvajsetimi leti začela redno hoditi in teči, težave z bolečim križem pa ji niso več križale poti.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.