Po desetih letih sporov, pravdanja in vročih debat je agencija za okolje v peti ponovitvi presoje z odločbo zavrnila okoljevarstveno soglasje za graditev vetrnih elektrarn na Volovji rebri. Ostanimo vzvišeno nevtralni in se v času, ko so nam našo najljubšo energetsko investicijo podražili še za nekaj milijončkov, nekoliko poigrajmo z zelenim absurdom.

Namreč za to gre pri Volovji rebri – za absurd. Poenostavimo - pri društvu za opazovanje ptic so se kot levi borili za beloglavega jastreba, planinskega orla, sršenarja, širokouhega netopirja, gozdnega jereba in malo tudi za evrazijskega risa. Vetrna elektrarna bi preveč vplivala na njihov življenjski prostor in posledično na njihovo preživetje. Ob dramatičnem izginjanju živalskih pa tudi rastlinskih vrst z obličja planeta je boj za vsako živo bitje pravično in koristno dejanje. Torej so se pri društvu za opazovanje ptic borili za naravo v najboljši naravovarstveni maniri.

Potem pa poglejmo Elektro Primorska - v želji po nizkoogljični družbi in če sledijo zavezi po zmanjšanju fosilne odvisnosti in uvajanju obnovljivih virov energije, so se odločili za veter. Za veter kot eno najbolj priznanih in najučinkovitejših energetskih možnosti ohranjanja ekološke neokrnjenosti planeta. Torej - društvo za opazovanje ptic se je borilo za ohranitev narave in Elektro Primorska se je boril za ohranitev narave … pa so kljub temu oboji treščili v deset let trajajoč konflikt!

Če povzamemo argumente: pri koaliciji za Volovjo reber so poudarjali, da je Slovenija dovolj velika za postavitev vetrne elektrarne na primernejšem mestu, pri Elektru Primorska trdijo, da je nebo dovolj veliko tako za veter in vetrnice kot za ptice. In absurd je seveda dejstvo, da sta dve zeleni pobudi pridelali nezeleni izplen. Kajti namesto vetrne elektrarne bo ogljične kilovate prismrdel TEŠ – ali pa celo drugi blok jedrskega Krškega. Kaj na to porečejo ptice in kaj poreče evrazijski ris, ne bomo izvedeli nikoli. Po drugi strani pa spet drži, da vetrnice niso čudodelen energetski objekt in so ob napačni umestitvi v prostor zgolj spomenik zelenih političnih opcij, ki si vsake toliko utrejo pot v nacionalne parlamente Evrope.

Kaj se je torej zgodilo na Volovji rebri? Je mogoče, da obstajata dve zeleni resnici, ki se izključujeta, ali pa je znotraj zelene resnice še ena, bolj resnična resničnost?

Za zunanjega opazovalca je žalostno predvsem dejstvo, da je pot do zelenega pekla tlakovana z dobrimi nameni. Kajti na Volovji rebri ni zmagovalcev. Radikalizirana okoljevarstvena stališča, zaščitena z Naturo 2000, se tolčejo tako z Volovjo rebrijo, pa s porečjem Drave, kjer med prebivalci vlada mnenje, da gre del katastrofalnih poplav iz lanske jeseni na rovaš radikalnih okoljevarstvenih stališč. Na drugi strani pa po našem okolju pleni pobesneli kapital, oplemeniten s popolno odsotnostjo uradniškega nadzora, ki naravo razume kot poslovno priložnost par excellence. In čeprav je oni dan komisar Potočnik zatrjeval, kako imajo lahko zelene tehnologije neverjeten razvojni potencial, je pri nas med čuvaji okolja in razvojem odprtih več front, kot jih lahko opiše skromna radijska oddaja.

Tako je skrb za naše okolje natančna preslikava našega politično-družbenega trenutka. Dve strani, vkopani vsaka na svojem stališču, se raje blokirata kot sodelujeta. In ko zdaj eni, zdaj drugi dobijo manjšo bitko, ne uvidijo, da medtem izgubljajo vojno. In čeprav so z odločbo ARSA zagovorniki ptičje svobode bitko na Volovji rebri dobili, so skupaj z Elektrom Primorska naredili velik korak k porazu v okoljski vojni.

Povedano drugače: kjer se prepirata dva, po možnosti zelena, tretji dobiček ima. Po možnosti iz Šoštanja.