Ne zapusti me nikdar je prvoosebna pripoved 31-letne Kathy H. o času, ki nam je pravzaprav poznan - zgodba se namreč dogaja v Angliji konec 90. let 20. stoletja –, a nas tu in tam uporaba besede, ki je ne znamo natančno umestiti, opozori, da gre za neki tuj čas, čas, ki se morda še ni zgodil.

Že na začetku izvemo, da je Kathy H. skrbnica, ki svoje delo opravlja zelo dobro in se zato temu posveča več let, kot je to navadno. A kmalu bo tudi zanjo nastopil čas, da postane donatorka.

Spomin jo ponese nazaj v čas, ko je obiskovala Hailsham, na prvi pogled povsem vsakdanjo elitno šolo, za katero pa z vse večjim strahom spoznavamo, da je daleč od tega. Pripoved nas vrne v čas, v katerem je v brezskrbnih mladostniških dneh na Hailshamu zraslo prijateljstvo med Kathy H., Tomyjem in Ruth, ki je močno zaznamovalo njihova življenja. Tomy je izoliran fant, ki se le s težavo vključuje v družbo, zaradi česar se drugi učenci toliko raje spravijo nanj. Ruth je njegovo pravo nasprotje, saj je odprta oseba z močnimi načeli, Kathy pa je umirjena in pozorna opazovalka obnašanja ljudi okoli sebe. Prav ta Kathyjina značajska lastnost je tista, ki daje ton celotnemu romanu. Zgodba je podana v umirjeni enakomerni pripovedi. Ta pravzaprav nikoli ne podvomi o nevsakdanjih pogovorih in izboru besed, ki bralca srhljivo opozorijo, da se za nedolžno zgodbo o spominih na šolske dni skriva mnogo več.

Išiguro je zgodbo nekako razdelil na tri dele; že omenjene mladostne dni v Hailshamu, zrelejša leta v Kočicah, kjer pridejo nekoč od sveta odrezani prijatelji v stik z zunanjim svetom, in njihovo odraslo življenje, s katerim se pripoved pravzaprav začne.

Skozi odraščanje samo počasi sestavljajo drobna dejstva v sestavljanko lastnih življenj, nekaj, kar bi osmislilo njihovo nenavadno šolanje in dejstvo, da so drugačni od otrok zunanjega sveta. Vzporedno z njihovim srečanjem z lastno resnico pa se tudi bralcu vse močneje izrisuje grozljiva podoba sveta, ki morda niti ni tako daleč, kot se zdi.

Tisto, kar nas kot zunanje opazovalce usode treh prijateljev verjetno najbolj preseneti, je njihovo resignirano in umirjeno sprejetje lastne usode, pred katero si preostali svet zatiska oči, saj je preprosto preveliko breme, da bi ga sprejel brez občutka krivde. A te si svet ne sme dovoliti, saj poti nazaj v 'mračne čase', v katerem umirajo zakonci, partnerji in prijatelji za rakom ter boleznimi srca, ni. Zato je na učence Hailshama lažje gledati kot na pogrešljive 'spake', torej vse kaj drugega kot tisto, kar vidi v njih bralec knjige.

Roman avtorja, ki se je med drugim podpisal pod knjige Ko smo bili sirote in Ostanki dneva, je bil za zgodbo Ne zapusti me nikdar med drugim nominiran za nagrado booker, nagrado Arthurja C. Clarka in pri reviji Time imenovan za najboljši roman leta 2005.

Po njegovem romanu Ostanki dneva so leta 1993 že posneli film (v njem nastopata Anthony Hopkins in Emma Thompson), zdaj pa čaka podobna usoda tudi uspešnico Ne zapusti me nikdar. Snemanje filma je režiser Mark Romanek začel aprila letos, glavne vloge pa so porazdelili med Carey Mulligan (Kathy), Keiro Knightley (Ruth) in Andrewa Garfielda (Tommy). Premiera filma je napovedana za leto 2010.