Etienne de Montety je dobitnik velike nagrade za roman Francoske Akademije za roman Velika preizkušnja. Prevedel ga je Jaroslav Skrušny, izšel je lani pri založbi Družina.

Avtor se v besedilu ukvarja z žgočimi težavami sodobne francoske družbe, povod za pisanje pa je bil uboj katoliškega duhovnika Jacquesa Hamela leta 2016, napadla sta ga mlada islamska skrajneža. Etienne de Montety opiše pet glavnih oseb: katoliškega duhovnika, muslimanska fanta, policaja vietnamskih korenin in katoliško redovnico ter se skuša poglobiti v njihov notranji svet ter poiskati vzroke za njihova dejanja.

Gospod Etienne de Montety, pogovarjava se o vašem romanu Velika preizkušnja, ki je dobil nagrado Francoske akademije. Morda nam lahko predstavite osrednje like, ki nastopajo v romanu, da bomo dobili občutek, za kaj v besedilu gre.
Gre za osebe iz resničnosti, iz časopisnega članka o dogodku, ki se je zgodil v Franciji. Gre za umor duhovnika, ki sta ga julija 2016 napadla dva mlada islamista. To je bil izjemen pretres tako za Francijo kot za vso Evropo, saj je sprožil vprašanja o tem, kakšni so francoska družba, vera in nasilje v njej. Potem sem se začel ukvarjati s to tematiko kot romanopisec, zato sem moral osebe na novo ustvariti. Posvetil sem se vsaki posebej. Na začetku so si osebe zelo vsaksebi, oddaljene druga od druge, potem pa se najdejo na istem kraju, se pravi, v cerkvi. Na koncu romana zgodi tragedija. Vse skupaj je kot v kakšni gledališki igri. Osrednji junak je ostareli katoliški duhovnik, ki v romanu, tako sem si zamislil, simbolizira Katoliško cerkev v Franciji. Za Francoze je prepoznaven lik, čeprav vsi seveda niso katoliki. Kot rečeno, je že v visokih letih, saj so duhovniki v Franciji po večini stari ljudje. Je zelo veren, zagovarja mir, dialog, tudi z muslimani. V Franciji jih je veliko. To je torej moj osrednji lik, ime mu je Georges Tellier. Poleg njega imamo dva francoska mladeniča z različnima predzgodbama. Daoud ima sicer muslimanske korenine, vendar ga je kot novorojenčka posvojil francoski par. Se pravi, da živi v evropski, po tradiciji krščanski družini, vendar se v nekem trenutku njegov izvor dvigne na površje. Trdna in solidarna muslimanska skupnost ga hoče pridobiti na svojo stran in ta mladenič, vzgojen po evropsko, krščansko, se obrne k muslimanstvu. Njegov prijatelj in sokrivec ima drugačno zgodbo. Tudi on je musliman, vendar potomec priseljencev. Njegovi starši so, kot toliko drugih, v sedemdesetih letih prišli iz Severne Afrike in so trdo delali. Je Francoz, rojen v Franciji, ima pa problem z identiteto. Ujet je med deželama, ki nista več, ali pa še nista, njegovi: Alžirija in Francija. Oba moška imata težavo z identiteto zaradi izvora v preteklosti ali dogodka iz nje.

Potem imamo še policaja. Na kraj zločina pride seveda policija in zato se mi je zdelo zanimivo pokazati nekoga, ki ni ne na eni ne na drugi strani, ni ne žrtev ne morilec, pa vendar je del dogajanja. Zakaj se je odločil za ta poklic? Zakaj tvega, da morda tudi njega ubijejo, pa čeprav s tem problemom nima nič? Policaj je v državni službi Francije, tako kot vojska. Tudi on ima tuje korenine; to je danes v Franciji zelo pogosto. Njegov izvor je Azija, natančneje, Vietnam; tudi to je del francoske zgodovine, povezane z zelo krvavo vojno v Indokini in Vietnamu. Policaj je torej Frankovietnamec in je moral po dolžnosti na intervencijo v imenu humanističnih, ne verskih vrednot. V nasprotju z drugimi tremi: duhovnikom, ki ima verske vrednote, morilcema, ki jih imata tudi, vendar iztirjene, napačne, usmerjene v napačno smer. Policaj pa ima družbene in državljanske vrednote: pogum, mir, pravičnost, spoštovanje osebe, vse, na čemer mora temeljiti delo policije, če hoče vzdrževati red. Poleg njih pa so tu še nekatere osebe v ozadju, mogoče bom o njih še kaj povedal, vendar so osrednji liki ti trije, o katerih sem govoril.

Zanimivo je, da je bil duhovnik Georges Tellier v mladosti vojak v alžirski vojni. Ali hočete s tem pokazati, da veliko težav, ki jih ima Francija danes, izvira iz te nesrečne vojne?
Seveda. To, kar se danes dogaja v Franciji, predvsem v magrebskih skupnostih, se pravi tistih, ki prihajajo iz Alžirije, Maroka, Tunizije, je posledica navzočnosti Francozov v teh deželah v 19. in dvajsetem stoletju. Predvsem odnos z Alžirijo je močan in težaven, saj je bila francoski departma. Pozor: ni bila kolonija, francoska posest, temveč pravi departma s poldrugim milijonom Francozov iz Evrope. Na neki način je bila to državljanska vojna med Evropejci in muslimani, vendar se je dogajalo, da so bili nenadoma Evropejci žrtve Evropejcev, muslimani žrtve muslimanov. Šlo je za zelo zapleteno situacijo tako rekoč bratskih sovražnih odnosov - kot v antiki. Vojna se je končala leta 1962. Sledila ji je velika emigracija Alžircev v Francijo. Prišli so iskat delo. In tako so Alžirci, ki so se pravkar vojskovali s Francozi, te spet potrebovali. Veliko Alžircev danes živi v Franciji. Odnos med Alžirijo in Francijo je nekako kot odnos para, ki se ne razume več; moški in ženska se prepirata, vendar ne moreta narazen. Nekako takole gre: ljubim te, vendar se mi gnusiš, potrebujem te, ne morem te zapustiti. Odnosi med državama so zelo zapleteni in pogosto nasilni. In ta ostareli duhovnik je bil v alžirski vojni, tako kot moj oče, kot vsi Francozi, ki so danes stari 80, 90 let. To deželo so tudi odkrivali. Ugotovili so, da obstaja teritorij, ki je po svoje francoski, po svoje pa ne, saj pripada drugemu narodu, drugi veri. Hkrati je ta dežela želela biti neodvisna in to je bilo treba upoštevati. Je pa tudi res, da je veliko dobila od Francije. V Alžiru je, na primer, evropska arhitektura. Imena ulic so francoska. Na primer bulvar Michelet (mišlê) se imenuje po znamenitem francoskem zgodovinarju. To je torej mešana, prepletena zgodovina, saj ni šlo samo za okupacijo enega nad drugim, ampak je položaj veliko bolj kompleksen. Vojna je seveda pustila poškodbe in rane. V francoščini rečemo temu tleči ogenj ali nezaceljena rana. In težave francoske družbe z islamom, muslimansko skupnostjo, so posledica alžirske vojne.

Posvečate se številnim težavam francoske družbe, nekaterim eksplicitno, druge pa puščate v ozadju, da bi jih lahko pozoren bralec opazil sam. Težave z Alžirci v Franciji povzročata drugačni kultura in vera. Načelno stališče, da naj bi bili vsi strpni in da je uzakonjena svoboda veroizpovedi, trči ob pravila, po katerih se mora, na primer, musliman ravnati, če hoče živeti po veri. To pa niso pravila francoske družbe.
Problem je v tem, da se je islam spremenil. Islam sam po sebi ne obstaja. Je zelo raznovrsten. Pred kakšnimi tridesetimi leti se je islam iz arabskih dežel, na primer Saudske Arabije, organizacije Muslimanski bratje in tako naprej, poenotil. To je zelo rigorozen islam, ki ga Magreb ni poznal. Tudi Bosna ga ni poznala. Je pa na družabnih omrežjih, televiziji, medijih, svetovnih komunikacijskih sredstvih dosegel in prepričal veliko muslimanov. In pravila, ki so bila do tedaj bolj ali manj združljiva s sekularizirano družbo pred petdesetimi leti, zdaj niso več. Naj omenimo zelo strogi islamski pogled na žensko, ki naj bi nosila naglavno ruto ali celo burko. Ženska naj ne bi bila vključena v civilno družbo in naj ne bi hodila v službo. V nekaterih družbah simbioza nastaja kolikor toliko zložno, potem pa se nenadoma pojavi zahteva skrajnežev glede žensk, ki v francoski družbi, v kateri ima ženska svojo enakopravno vlogo, dela in je svobodna, pomeni velik pretres. V Franciji je zdaj veliko debat zaradi naglavne rute, ob katerih se kaže na eni strani vedno trša zakoreninjenost islama, ki postaja izjemno ideološki in velikega števila muslimanov ne zanima. Imajo pač muslimanske korenine, živijo po veri, dobro jim gre in položaja svojih žena in hčerk ne problematizirajo. Za nekatere druge pa je to postalo najpomembnejša identitetna točka. In potem je tu še manjšina, za katere položaj ženske pomeni simbol merjenja moči med Francijo in njimi. To so zelo velike težave, ki napravijo naše vrednote, laičnost, enakost moškega in ženske, upoštevanje veroizpovedi ter možnosti spreobrnitve k drugi veri, ki je v islamu nemogoča, vprašljive. Potem je tu še nespoštovanje judovske skupnosti. V Franciji je ob koncu leta 2023 opaziti vnovičen val antisemitizma v strogih muslimanskih skupnostih.

V romanu Velika preizkušnja ste zapisali takole: "Islam je temeljito zamajal družbo, v kateri krščanstvo po malem izgublja nadzor nad vedenjem in mišljenjem. Je prevzel štafetno palico? Ali pa se le postavlja po robu stoletjem, ko je zahodni duh postopoma rahljal tesni steznik miselnosti, ki jo je podedoval po janzenizmu in ki ga je bilo groza telesa?"
Hočete povedati, da ne gre le za moč islamizma, ampak za nemoč krščanstva? Je tudi to tudi ena izmed pomembnih tem, ki jih obravnavate v romanu?
Seveda. Duhovnik, ki sem ga opisal, je človek, star osemdeset let, simbol krščanstva, ki se je postaralo. Francija se je v petdesetih ali celo tridesetih letih zelo sekularizirala. Zgodilo se je, da so danes v Franciji mladi ljudje, ki ne le, da niso kristjani, ampak še niso niti slišali za krščanstvo, ker jim starši ali celo stari starši o njem sploh niso govorili. Kaj takega se ni zgodilo v vseh tisoč petsto letih! Pred petdesetimi leti pa, čeprav ljudje niso bili verni, je bila kultura krščanska. Imena vasi so krščanska, umetnost je krščanska. V Franciji vse priča o krščanstvu. Toda sčasoma je postalo povezano samo z domovino in kulturo in za marsikoga je bilo nenadoma krščanstvo oddaljeno kot egiptovska ali grška vera. Mislim, da to krizo pozna vsa Evropa, še posebno pa Francija. Če je kdo veren in katoličan kot jaz, ve, da so kraji in cerkve, v katerih krščanstvo uspeva, v katerih so zavzeti mladi kristjani, krščanske skupnosti, ki živijo vero na najboljši možen način, so mladi duhovniki, vendar so v manjšini ali celo na robu sodobne francoske družbe. V tej knjigi se zato na novo sprašujem o položaju islama in islamizma kot politično angažiranega in militantnega islama, celo nasilnega, hkrati pa o svoji Cerkvi, svoji identiteti in položaju kristjanov v tej družbi.

Toda ljudje vedno iščejo smisel, odgovore na temeljna bivanjska vprašanja, povezana z identiteto. Ali vprašanja brez odgovorov vodijo ljudi v ekstremizme, nasilje in celo zločine?
Ja, smisel iščejo tako kristjani kot muslimani. In moja mlada moška, poudarjam: mlada, saj ju bolj vzgaja internet kot šola. Tudi muslimansko vero sta našla na spletu, na forumih. To je islam na točki nič, kot se reče: od tod in tam po svoje nabrkljan islam brez nadzora. In tako pridigarji sovraštva, ki jih še posebej podžigata vojna v Siriji in teroristična organizacija Daeš oziroma ISIS v Siriji in Iraku, pošiljajo mladim muslimanom vsepovsod po svetu sporočila, jim svetujejo, ukazujejo. So ljudje, ki dezorientirane mlade muslimane poučujejo iz oddaljenosti več tisoč kilometrov. To je seveda islam, ki se je popolnoma oddaljil od svojega osnovnega smisla in vero izrablja za sredstvo za nasilno vsiljevanje svoje resnice. To je seveda v nasprotju z duhom vere. Problem pa je v tem, da v islamu ni enotnosti in hierarhije. V katolištvu je, kot vemo, papež, škofje, je hierarhija. Človek lahko misli, kar hoče, vendar profesorji, duhovniki, teologi nadzirajo nauk Cerkve. To je nauk, ki se ohranja in razvija od Kristusa naprej. V islamu pa se lahko tako rekoč vsakdo razglasi za imama. Vzame koran in si izbere tiste dele, ki se mu zdijo primerni za to, da iz njih naredi stroj vojne ali stroj miru. In zaradi velikanskih geopolitičnih problemov, povezanih z Irakom in Sirijo, intervencijo Zahoda v Afganistanu in še česa drugega, je nastal islam skrajnežev v Savdski Arabiji, vedno močnejših Muslimanskih bratov. Pravzaprav je ta skrajni islam prišel na oblast in se v Franciji vzpostavil v tistih predelih, v katerih so tarče mladi, rahlo negotovi muslimani. Rigorozni islam odgovarja na vprašanja, o katerih ste govorili. Kdo me je ustvaril, zakaj sem v Franciji, ne na Kitajskem, kaj je življenje, kaj je smrt, kaj je Bog, kaj pričakuje od mene … In Muslimanski bratje dajejo odgovor. Preprost odgovor, celo popreproščen. Tovrstni muslimani so prevzeli oblast v delih družbe, kot so športni klubi, organizacije za ženske, vojna s preprodajo mamil. To pomeni, da tudi pozitivno prispevajo k družbi. Vendar hkrati prinašajo svojo različico islama. V ozadju je seveda cilj: pridobiti ljudi in jih spreobrniti. Nato pride še trk muslimanskih pravil s civilnimi in pojavi se vprašanje, kateri zakon ima primat. Veliko muslimanov seveda misli, da je božji zakon pomembnejši. V krščanstvu pa je Kristus rekel: "Daj cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega," to pomeni, da božji zakoni veljajo za človekovo osebno življenje, hkrati pa mora upoštevati zakone države. To je velikanska razlika.

Še zadnje vprašanje o strukturi vašega romana. Neki novinar je zapisal, da ste balzacovski romanopisec. Toda Balzac kot klasik ima v središču tragičnega junaka, vi pa jih imate pet in njihove zgodbe prepletate do konca. Temu nekateri pravijo koralna struktura. Zakaj ta odločitev?
Pravzaprav ne vem. Zgradba besedila se je nekako pojavila sama od sebe, ker nisem želel le pripovedovati zgodbe, ampak bolj raziskovati notranjost vsake osebe, kot pisatelj stopiti vanjo. Skušal sem od znotraj razumeti, zakaj sta dva mlada Francoza ubila duhovnika. Ko sem vstopil vanju in povedal njuno zgodbo, sem našel – ne opravičila, umor je seveda neopravičljiv, vendar sem našel možnost, da razložim njune razloge za to dejanje, nekakšno notranjo logiko. Hkrati sem želel vstopiti tudi v notranjost duhovnika, ki živi v današnji Franciji, in to, kako on doživlja družbo, sekularizacijo in krizo Cerkve. Posvetil sem se vsakemu posebej, hotel sem jih opisati natančno in globinsko. Ugotovil sem, da sem izbral dober način, uspelo mi je doseči najgloblje plasti junakov. Če bi se posvetil samo eni osebi, bi bila njena dejanja v ospredju. Tako pa sem opisal tudi dogajanje, ampak najbolj me je zanimala njihova notranjost. Zato sem moral razmišljati o islamu, islamskem nasilju, krščanstvu v Franciji, krizi Cerkve, državi – ob primeru policaja – in tako naprej.