Festival Liffe s pregledom aktualne svetovne kinematografije Ljubljano vsak november za slaba dva tedna spremeni v meko sedme umetnosti. Njegov adut so praviloma nagrajenci ključnih filmskih festivalov (Cannes, Rotterdam, Berlin, Locarno, Benetke idr.), od podobnih prireditev v tujini pa ga ločuje tekmovalna sekcija: v Perspektivah se deset filmskih prvencev (ali pa drugih celovečercev) praviloma mladih avtorjev poteguje za nagrado vodomec. Letošnji Liffe bo med 8. in 19. novembrom predvajal 89 celovečercev in tri sklope kratkih filmov.
Nekaj filmov – trinajst celovečercev, ki jih po festivalu ne bo na rednem sporedu festivala – bo na ogled tudi v sistemu videa na daljavo.
Že znanim petim lokacijam v Ljubljani se – namesto zaprtega Kina Komuna – letos prvič pridružuje majhna dvorana UL AGRFT, Liffe pa ohranja tudi stalne izpostave v Mariboru, Novem mestu in Celju.
Med Predpremierami bo najbrž največje pozornosti deležen novi celovečerec grškega ekscentrika Jorgosa Lantimosa, domišljijska kostumska drama Nesrečna bitja, ki je bila okronana z beneškim zlatim levom, ali pa Priscilla, biografska drama, v kateri velika analitičarka popkulture Sofia Coppola z nove perspektive pogleda na mit kralja rokenrola.
Pankrt Danca Nikolaja Arcela (z Madsom Mikkelsonom v glavni vlogi) je nov dodatek v žanr nordijskega maščevanja, Pošast pa novi celovečerec Hirokazuja Kore-ede, ki se vrača k filmu v japonskem jeziku, tokrat na temo medvrstniškega nasilja. Spomin Michela Franca tematizira demenco in bi po Popkovi oceni lahko kotiral visoko v sezoni nagrad, Srečno naključje pa je novi v dolgi vrsti celovečercev Woodyja Allena; po oceni programskega direktorja premore več šarma od cineastovih tipičnih poznih del.
Suhe trave so z več kot triurno minutažo nova epopeja velikega turškega mojstra Nurija Bilgeja Ceylana, Zelena meja pa obsodba poljske migrantske politike, zaradi katere je režiserko Agnieszko Holland v domovini žolčno napadla oblast.
Med Predpremierami je tudi otvoritveni film letošnjega festivala, koprodukcija Varuhi formule srbskega režiserja Dragana Bjelogrlića, posvetil jo je malo znani epizodi jedrske nesreče v srbski Vinči, ki je posredno pripeljala do prelomnega izuma v medicini.
Če bomo začeli resno, pa bomo končali bolj melodramatično: Čuden način življenja je reinterpretacija vesterna skozi prizmo španskega cineasta Pedra Almodovarja (ter z Ethanom Hawkom in Pedrom Pascalom v glavnih vlogah). Film, ki je gala premiero doživel v Cannesu, je sicer dolg le 31 minut.
Kdo bodo mojstri prihodnje generacije?
V Perspektivah se za vodomca potegujejo baskovska drama o transspolnosti 20.000 vrst čebel, v Sarajevu nagrajena zgodba z gruzijskega podeželja Kos kos robida, irska špekulativna fikcija LOLA, ameriška psihološka srhljivka Reality, španska "senzorična filmska izkušnja" Samsara, "žlahten ameriški indiefilm" Sladki vzhod ter nadrealistična ljubezenska zgodba Tišina 6-9, ki dokazuje, da Grki še niso izgubili ustvarjalnega naboja novega vala. Deseterico zaokrožijo mehiška družinska drama Totem, madžarski "neodkriti biser" Tri tisoč oštevilčenih opek ter nemški generacijski portret Zadnji večer.
"V Italiji skoraj ni bilo velikega režiserja, ki ne bi bil komunist ali vsaj simpatizer politične levice"
V ospredju tematske retrospektive bo t. i. cinema politico oziroma italijanski politični film, ki vse od šestdesetih let naprej nikoli ni popolnoma presahnil, o čemer priča tudi nova drama Marca Bellochia, Ugrabljen. Drugi letošnji italijanski film z jasnim političnim credom je Svetlejša prihodnost, v kateri Nanni Moretti upodobi različico sebe kot režiserja.
Retrospektiva vsebuje tudi najvidnejša dela nekaterih največjih italijanskih režiserjev, ki so v poznih šestdesetih spregovorili o sedanjosti in preteklosti Italije ter frontalno napadli institucije družine, cerkve, republike. Kar z osmimi celovečerci je zastopan velikan Francesco Rosi, ki se mu ob lanski stoletnici rojstva niti Italija ni dostojno poklonila, pregled pa poleg prej omenjenih Morettija in Bellochia zaokrožijo še Gillo Pontecorvo, Bernardo Bertolucci, Paolo & Vittorio Taviani in Elio Petri.
Argentina: Nič več le filmi "za filmske kritike"
Fokus je letos posvečen Argentini. Po Popkovih besedah bodo prikazali šest filmov z letošnjo in lansko letnico, vsi pa predstavljajo novo podobo argentinskega filma, ki je precej bolj komunikativna, kot je bil argentinski film v preteklosti.
Kratki, a sladki: pregled najboljših evropskih kratkih filmov
Tekmovalni program kratkih filmov Evropa na kratko so pripravili pri Društvu za uveljavljanje kratkega filma Kraken. Po besedah Juce Bonaca iz društva so pripravili tri sklope, ki skupaj prinašajo 14 kratkih filmov iz 15 držav. Zastopani so vsi filmski žanri, prisotni so tudi žanrski hibridi, vodilo izbora je bilo predstavitev evropskih kratkometražnih vrhuncev. V tekmovalnem programu sta tudi slovenska filma Kako sem se naučila obešati perilo Barbare Zemljič in Škatla Tomaža Pavkoviča.
Sekcija Kinobalon, ki je namenjena otrokom in mladim in ki jo pripravljajo v sodelovanju s Kinodvorom, bo po besedah vodje programa za mlada občinstva v Kinodvoru Petre Slatinšek ponudila pet celovečernih filmov. Kinotripova mladinska žirija pa si bo ogledala pet celovečercev iz različnih programskih sklopov in podelila nagrado mladinske žirije Kinotrip.
V spremljevalnem programu je Popek med drugi poudaril mojstrski delavnici Dragana Bjelogrlića in Hanne Slak ter javni posvet ob izidu Angleško-slovenskega slovarja avdiovizualnega besedišča.
Na Liffu bodo ob že omenjenih podelili še nagrado FIPRESCI mednarodne žirije svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev, nagrado žirije Art kino mreže Slovenije in nagrado občinstva zmaj.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje