Prav na dan njenega rojstva, 4. maja, so se je s posebno slovesnostjo spomnili v njenem rojstnem kraju Bruslju, kjer so po njej poimenovali manjši park z otroškim igriščem in njenim doprsnim kipom.

Spominska plošča na pročelju hiše na naslovu Rue Keyenveld 48 v Bruslju, kjer se je leta 1929 rodila Audrey Hepburn. Foto: RTV Slovenija/Igor Jurič
Spominska plošča na pročelju hiše na naslovu Rue Keyenveld 48 v Bruslju, kjer se je leta 1929 rodila Audrey Hepburn. Foto: RTV Slovenija/Igor Jurič

Audrey Hepburn se je rodila v ugledni bruseljskih četrti Ixelles. V hiši, ki stoji še danes, je preživela prvih šest let svojega otroštva, skupaj z očetom, britanskim finančnikom in mamo, nizozemsko aristokratinjo. Njeno otroštvo je bilo srečno, kot mi je ob poimenovanju parka po njegovi mami opisal njen prvi sin Sean Hepburn Ferrer.

Otroška leta v Bruslju so bila seveda zanjo srečna leta, saj ni bilo vojne in živela je v očarljivem mestu. Srečo pa je skalil odhod očeta, kar jo je močno bolelo. Tako, da so se dejansko ves čas menjavali trenutki sreče in žalosti.

Oče, ki je bil podpornik britanske fašistične stranke, je družino nenadoma zapustil, ko je imela Audrey šest let. Na željo očeta je sicer dve leti pozneje prišla v Anglijo, da bi izpopolnila znanje angleščine. Vendar jo je ob začetku 2. svetovne vojne oče znova poslal k materi, ki je živela na Nizozemskem, v upanju, da Hitlerjeva Nemčija ne bo napadla države in bo ta ostala nevtralna. To se ni zgodilo in družina je med vojno izgubila tako rekoč vse premoženje, tako da je mati po vojni preživljala družino s pospravljanjem in kuhanjem pri premožnih Nizozemcih. Audrey se je leta 1948 preselila v London, kjer je nastopala v muzikalih in kot plesalka.

Igralkin prvi sin Sean Hepburn Ferrer. Foto: RTV Slovenija/Igor Jurič
Igralkin prvi sin Sean Hepburn Ferrer. Foto: RTV Slovenija/Igor Jurič

Svetovno slavo pa ji je leta 1953 prinesel hollywoodski film Rimske počitnice, v katerem je nastopila s slavnim Gregoryjem Peckom, za vlogo pa je bila nagrajena z oskarjem. V naslednjih letih je skupaj z največjimi zvezdniki Hollywooda igrala še v številnih drugih znanih filmih, kot so na primer Nunina zgodba, Ljubezen popoldne, Zajtrk pri Tiffanyju ali Smešni obraz. Po besedah njenega sina Seana je bil prav slednji eden njenih najljubših filmov. "Ker je želela biti plesalka, je bila to zanjo enkratna priložnost, saj je tako lahko plesala s Fredom Astairom."

Seveda pa se v pogovoru z njenim sinom nisem mogel izogniti vprašanju, zakaj sta njena slava in priljubljenost še vedno tako živi: "Veste, vedno dam za primer Elizabeth Taylor, ki je velika nedotakljiva filmska zvezda na hollywoodskem nebu. Audrey Hepburn pa je bila ves čas le običajno dekle z druge strani ulice, ki je zrastla v svet v majhni črni oblekici. Zato jo dojemamo kot eno izmed nas in to jo dela tako večno."

Sam ji je tudi hvaležen, ker je njemu in polbratu omogočila normalno otroštvo: "Nisva odraščala niti v Hollywoodu niti v njegovem duhu! Ko sem moral začeti obiskovati šolo, je prekinila svojo igralsko kariero in postal samo mama. Odraščal sem ob njej kot ob pravi mami, ki me je prišla iskat v šolo, ki je šla z mano nakupovat nogavice ali pa knjige. Bila je ženska, ki je imela zjutraj, ko je vstala, lase skuštrane, in ki je bila vedno tam za naju otroka."

Po mnenju sina Seana njeno osebnost zelo dobro prikazuje film, "Audrey – več kot le ikona" iz leta 2020, ki ga je bilo moč videti na Netflixu: "Namesto da bi o njej govoril kot o igralki kot o simbolu notranje in zunanje elegance, stila in mode, govori o njen kot ženski in o vsem, kar je bila, kar se je naučila, v kar je verjela. Zato je to dragocen košček, ker dobiš vpogled v njeno dušo. Skupaj z njenimi najpomembnejšimi filmi je zato to eden mojih najljubših filmov."

Zaradi vsega, kar je doživela kot otrok med nemško okupacijo (tudi lakoto), je po mnenju Seana Hepburna Ferrera njegova mati Audrey zadnji del svojega življenja tudi posvetila zavzemanju za pravice otrok. Kot Unicefova ambasadorka dobre volje je obiskala številna najhujša krizna žarišča po svetu. "Zadnjih 5 let svojega življenja je preživela kot Unicefova ambasadorka in pogosto je ta del življenja opisovala kot najpomembnejše poglavje svojega življenja. Prepričana je bila, da če že ima priložnost, da se lahko zahvali za vse, kar ji je prineslo življenje, potem je prav, da pomaga otrokom, saj je iz lastnih izkušenj vedela, kako pomoč potrebujejo," je povedal.

Pogled na Park Audrey Hepburn z njenim doprsnim kipom. Foto: RTV Slovenija/Igor Jurič
Pogled na Park Audrey Hepburn z njenim doprsnim kipom. Foto: RTV Slovenija/Igor Jurič

Njeno zavzemanje za otroke odraža tudi novi park, ki je poimenovan po njej. V parku so namreč številna igrala, tako, da ne bodo na svoj račun prišli le odrasli, temveč tudi otroci. Bruseljska občina Ixelles je po mnenju župana Christosa Doulkeridisa sicer nujno potrebovala nov park: "V naši občini nimamo prav veliko parkov in zato smo morali zgraditi novega, saj ljudje potrebujejo prostor za sprostitev in srečanja s sosedi. To pa je bila priložnost, da poimenujemo park po Audrey, saj je bila rojena nedaleč od tu. S tem smo želeli počastiti to čudovito igralko pa tudi čudovito žensko."

Igralkin kip je delo nizozemskega umetnika Keesa Verkadeja. Foto: RTV Slovenija/Igor Jurič
Igralkin kip je delo nizozemskega umetnika Keesa Verkadeja. Foto: RTV Slovenija/Igor Jurič

V bližino enega od vhodov v park so postavili tudi njen doprsni kip, ki ga je mestu podaril sin velike igralke Sean Hepburn Ferrer. Avtor kipa, ki je nastal leta 1993, je nizozemski umetnik Kees Verkade. Kot mi je v pogovoru zaupal Audreyin sin Sean, je kipar pri izdelavi upošteval njegovo skoraj nemogočo željo: "Rekel sem mu, da bi rad imel kip, ki bi jo predstavljal hkrati v treh različnih starostnih obdobjih, in sicer kot mlado žensko, ki je postala igralka in filmska zvezda; kot nekoliko bolj zrelo žensko, ki je postala žena in mati, in nazadnje kot zrelo žensko, ki je ambasadorka Unicefa in z delčkom razočaranja nad tem, kako ravnamo s prihodnjimi generacijami."

Audrey Hepburn se je septembra 1992 vrnila iz Somalije, z ene od svojih poti v vlogi Unicefove ambasadorke. Zaradi bolečin v trebuhu je odšla na preiskave, ki so pokazale, da ima zelo redko obliko raka, ki se je razvijal že vrsto let. Tik pred koncem leta se je po operaciji in kemoterapiji iz ZDA vrnila domov v Švico. Na svojem domu v kraju Tolochenez je umrla 20. januarja 1993.

Prispevku Igorja Juriča lahko prisluhnete v okviru radijske oddaje Kulturna panorama:

Stara Ljubljana in pozabljene elite