Film Call Jane, ki se trenutno predstavlja v mednarodnem tekmovalnem programu 72. Berlinala, pripoveduje zgodbo o gibanju žensk, ki so konec 60. let 20. stoletja omogočale nezakonite splave.

Film, ki temelji na resnični zgodbi, je postavljen v revolucionarno leto 1968. Sledimo protagonistki Joy, pravnikovi ženi, materi in gospodinji, ki se zaradi zdravstvenih razlogov odloči narediti splav, kar pa ni dovoljeno, saj je na prvem mestu otrokovo, ne njeno življenje. Iskanje rešitev jo pripelje v stik z gibanjem Jane, ki organizira nezakonite splave.

Režiserki, ki je glavni vlogi v filmu zaupala Elizabeth Banks in Sigourney Weaver, je pri scenariju takoj padlo v oči, da vsebuje trenutke, ko se tempo sprosti, gledalec pa lahko predahne. "Izziv mi je bilo narediti film, ki ga z lahkoto gledamo, čeprav je večplasten. Želela sem, da se občinstvo lahko tudi nasmeji."

Da bi pomagale najranljivejšim, so se tudi same naučile izvajati posege

Ko se je lotila projekta, ni kaj dosti vedela o kolektivu Jane. "Mislim, da v ZDA le malo žensk pozna to gibanje, kar je sramota in veliko pove o našem izobraževalnem sistemu. Resnični kolektiv so v glavnem sestavljale študentke, aktivistke, ki so pomagale pri organiziranju splavov, te pa so izvajali pravi, a tudi nepravi zdravniki. Nazadnje so se ženske tudi same naučile izvajati posege. Tako so lahko pomagale tudi tistim, ki si tega sicer nikakor ne bi mogle privoščiti. Predvsem temnopoltim in revnim."

Režiserka ni mogla mimo aktualnih razmer, kjer opaža, da se pravice žensk od takrat sploh niso razvijale, še huje, trenutno stanje kaže zdrse v preteklost. Režiserka meni, da s filmom ne bo spremenila sveta, vsekakor pa želi nagovoriti ljudi, ki ne delijo njenega mnenja o splavu kot ženski izbiri.

"Morda lahko dosežemo vsaj to, da se bodo ljudje za hip ustavili in rekli: 'V redu, ne nadiraš me in mi ne pridigaš, temveč te stvari pokažeš drugače.' In prav to mi je omogočil scenarij za Call Jane. Zdel se mi je privlačen, ker je šlo za film o ženskah, ki delujejo kot skupnost, in sicer na način, ko jim ni bilo treba prevpraševati tega, kar so počele," razmišlja režiserka. Te ženske so nekaj dosegle, pravi, občutile so veselje in zadovoljstvo, niso predstavljene, kako ves čas trpijo.

Phyllis je predstavitev svojega filma v Berlinu končala z mislijo, da nam preteklost omogoča komentiranje sedanjosti. Film Call Jane se sicer dogaja v poznih 60. letih 20. stoletja, toda lahko bi se tudi v kakšnem drugem obdobju – "in to je tisto, kar vzbuja strah".