Foto: LIFFe
Foto: LIFFe

Adamant (Sur l'Adamant) francoskega režiserja Nicolasa Philiberta je dokumentarec o edinstvenem dnevnem centru: plavajočem objektu na Seni v srcu Pariza. Odraslim z duševnimi motnjami ponuja prostor, kjer se lahko svobodno izražajo, družijo in znova najdejo stik s svetom. Tam lahko berejo, klepetajo ob kavi, poležavajo na kavču, kuhajo marmelado, se udeležijo slikarske delavnice ali sodelujejo pri organizaciji filmskega festivala. "Lebdi na vodi, hkrati pa je sidro v času in prostoru za odrasle, ki živijo z duševnimi boleznimi," opisujejo film v ljubljanskem Kinodvoru, kamor po predvajanjih v sklopu lanskega Liffa zdaj prihaja na redni spored.

Philibert: "Želel sem prikazati ‘človeško’ psihiatrijo, ki še vedno vztraja, čeprav je ogrožena"
Kot je povedal režiser Philibert na novinarski konferenci ob predstavitvi filma na nemškem Berlinalu, kjer je film osvojil glavno nagrado, se s kamero pogosto lažje približa ljudem in tako premaga lastne strahove. Dokumentarni film posname zato, da bi sam kaj bolje razumel, nikoli pa, da bi se postavil nad druge in tolmačil svet. To ga nemara druži tudi z zaposlenimi na Adamantu, ki ljudi ne obravnavajo pokroviteljsko, kot paciente, temveč z njimi z veliko zanimanja in razumevanja delijo skupni čas.

Današnji premieri bo sledil pogovor, v katerem bodo sodelovali Vesna Švab, Luka Agrež, psihoterapevt v društvu Projekt Človek in uporabnica Projekta Človek. Povezovala ga bo Mojca Delač, novinarka Prvega programa Radia Slovenija. Dogodek poteka v sodelovanju z ekipo promocijsko-preventivnega programa na področju duševnega zdravja OMRA.

Sorodna novica Zlati medved za francoski dokumentarec o duševno bolnih na kliniki na splavu sredi Sene

Obiskovalcem ladje režiser ni želel dajati občutka, da so instrumentalizirani
V filmu ni vedno jasno, kdo med njimi je pacient in kdo zaposleni, prav tako gledalec v nobenem primeru ne izve za diagnoze. Gre za skupnost, ki ni odrinjena na obronke mesta in že s tem stigmatizirana, ampak kot del uradne bolnišnice deluje sredi prestolnice, ob vodi, v leseni arhitekturi in z neobvezujočim programom.

Kot je povedal novinarjem, ga ni zanimal ekshibicionizem uporabnikov storitev, še manj, da bi jih snemal, ko niso v dobrem trenutku. Philibert je želel, da je to film vseh in da gre za sodelovanje, kar je navsezadnje tudi osnovni namen dnevnega centra. Vodilo je, da ljudi druži človečnost v vseh svojih obrisih in da se skupnost na Adamantu ne idealizira.