Film Pločevinasti boben (Die Blechtrommel), ki ga je Volker Schlöndorff posnel po istoimenski knjigi nobelovca Günterja Grassa iz leta 1959, je v letu 1979 prišel v kinodvorane ter odnesel cansko zlato palmo in oskarja za najboljši tujejezični film.

Le malokdo si je takrat mislil, da se bo Nemec, ki se je v zgodnjih letih kot filmar kalil v Parizu, kmalu podal v hollywoodsko filmsko meko. To je bil le eden od številnih preobratov v skoraj šest desetletij trajajoči karieri Volkerja Schlöndorffa, ki danes praznuje 80. rojstni dan.

Rojstvo nove nemške kinematografije
Schlöndorffu se pripisuje nedvomna pomoč pri rojstvu nove nemške kinematografije, natančneje njegovi spretni adaptaciji knjige Roberta Musila iz leta 1906, naslovljene Zablode gojenca Törlessa, ki jo je Schlöndorff na film prelil natanko šest desetletij pozneje. Sicer v krogu filmofilov velja, da smrt Rainerja Wernerja Fassbinderja v letu 1982 simbolizira zaton povojne nemške kinematografije. Kar pa je bil pravi trenutek, da je Schlöndorff izkoristil priložnost, ki mu jo je prinesla sveža oskarjevska slava, in jo je mahnil ustvarjat v ZDA.

Po svojem prvem filmu v angleškem jeziku Swann in Love iz leta 1984, v katerem sta zaigrala Jeremy Irons in Alain Delon ter ga je posnel po predlogi prvih dveh zvezkov V iskanju izgubljenega časa Marcela Prousta, je ostal zvest svojim literarnim koreninam. To se ni spremenilo niti po selitvi v Hollywood, ki je sledila leto pozneje.

Med njegove najbolj čislane filme, v katerih se je lotil literarnih klasik, spadata še filmska različica Smrti trgovskega potnika Arthurja Millerja, ki jo je z Dustinom Hoffmanom v glavni vlogi posnel leta 1985, in Deklina zgodba v letu 1990, posneta po romanu Margaret Atwood, ki ga je nobelovec Harold Pinter predelal v scenarij.

Skozi leta neskaljen avtorski pristop
Schlöndorffu je uspelo skozi vsa leta v filmski industriji ohraniti avtorski pristop k snemanju filmov, kar izvira iz njegovega pariškega obdobja v 50. letih preteklega stoletja. Po študiju političnih ved na Sorboni je mladi režiser pomagal uveljavljenim stanovskim kolegom, kot so Jean-Pierre Melville, Alain Resnais in predvsem Louis Malle, ki je postal njegov učitelj in prijatelj.

Še zmeraj dejaven režiser se vrne k svojim filmskim koreninam
Z nekaterimi svojimi najnovejšimi filmi se je Schlöndorff večkrat vrnil v Francijo, kjer je torej naredil svoje prve korake v svetu filma. V La mer à l'aube (2011) in Diplomacija (2014) se je lotil obravnave nemške okupacije Francije v času nacionalsocialističnega režima. Leta 2017 je v kinematografe prišel njegov – vsaj za zdaj – zadnji film Der namenlose Tag, ki ga je posnel po romanu Friedricha Anija.

Kritiška srenja in cehovski kolegi Volkerju Schlöndorffu priznavajo, da se kot režiser politično pronicljivih in zgodovinskorefleksivnih filmov z leti ni prav nič omehčal. Takšno brezkompromisnost pa mu omogoča tudi njegov pristop, saj je naklonjen filmom z nižjimi proračuni in brez hollywoodskih omejitev.