Če bi Paul Thomas Anderson režiral romantične komedije, bi bila Sladičeva pica verjetno njegova ultimativna romantična komedija: za spremembo scenarist in režiser ne raziskuje tragičnih usod protagonistov, obsojenih na samouničenje in propad. V okviru filma o odraščanju ga zanimajo brezkrajni potencial prihodnosti, nezačrtane usode in mladostni optimizem, vse skupaj pa zapakira v "ljubezensko pismo" (kako zlizana besedna zveza!) dolini San Fernanda in njenim slikovitim prebivalcem.

V Los Angeles sedemdesetih se vračamo v družbi petnajstletnega Garyja Valentina (Cooper Hoffman, sin in izrezana slika pokojnega Philipa Seymourja Hoffmana, v svoji prvi filmski vlogi), ki poskuša svojo kariero otroškega igralca nadgraditi v resnejše vloge – a zdi se, da mu bosta najstniška rast in mozoljavost to preprečili. Gary je na nek način tipično andersonovski "grebator", le da tokrat ne sanja o pornokarieri (Vroče noči), naftnem imperiju (Tekla bo kri) ali o poti na Havaje (Pijana ljubezen), pač pa o neki večno spreminjajoči se viziji sijajne prihodnosti.

Mulci v Kaliforniji sedemdesetih so očitno prepuščeni bolj ali manj sami sebi (ko končno spoznamo Garyjevo mamo, se izkaže, da dela za sinovo podjetje). Fant se z bliskovito hitrostjo prekvalificira iz igralca v promotorja lokalnih restavracij, iz promotorja v prodajalca vodnih postelj in iz prodajalca v lastnika arkade s fliperji; denar grabi na kup in ga potem spet izgubi, a vse to s samozavestjo človeka, ki ve, da mu na koncu ne bo spodletelo. Mali, ki se stoodstotno zaveda svoje karizme, je na pragu odraslosti in na pragu velikih stvari – vprašanje je samo, ali se bo prelevil v poslovneža ali prevaranta; njegovi podvigi so ves čas na robu zakonitega. Na nek način je znanilec japijevske kulture osemdesetih in sodobne obsedenosti s start-upi.

Gary se na prvi pogled usodno zaljubi v deset let starejšo Alano (glasbenica Alana Haim, prav tako v svoji prvi filmski vlogi) in jo potegne v svoj vrtinec preizkušanja različnih karier in usod. Alana se tako znajde na filmskih avdicijah in v odličnem stranskem zapletu s sluzavim starejšim igralcem (Sean Penn), ki ga med kaskaderskim podvigom na golf igrišču režira poskakujoči Tom Waits. Sladičeva pica je pač tiste vrste film – ohlapne pripovedne niti se vijejo in na videz brezciljno prepletajo, dokler jim preprosto (in dobesedno) ne zmanjka zagona: ker smo sredi naftne krize, na neki točki nihče ne more priti do bencina.

V kanon najboljših Andersonovih prizorov se bo vpisal segment z maničnim Bradleyem Cooperjem v vlogi Jona Petersa, filmskega producenta in partnerja Barbre Streisand. Gary in Alana prideta Petersu montirat vodno posteljo, kar je samo iztočnica za serijo bizarnih dogodivščin – morda zadnjo veliko dogodivščino, preden bo Alana kot sodelavka pri županski kampanji Joela Wachsa (Benny Safdie) naredila streznitveni korak v svet politike in odraslosti.

Čeprav se zgodba odvija v nekih drugih časih, tudi znotraj samega filma ni nobenega dvoma o tem, da bi bilo razmerje med petnajstletnikom in petindvajsetletnico neprimerno – ampak Gary svojih čustev niti ne poskuša skrivati. Alana, ki ga z naveličanim vzdihovanjem dosledno zavrača, se v resnici zaveda, kako "čudaško" je, da večino svojega časa preživlja v družbi petnajstletnikov. Na ta način pač podaljšuje svoja neobremenjena najstniška leta. Garyjeva samozavest blaži njeno lastno izgubljenost; med njunimi eskapadami lahko za trenutek potisne na stran eksistencialno krizo in išče trenutke blažene breztežnosti v prostoru in času, podobne zenovskemu zibanju na vodni postelji. (Ti trenutki so seveda minljivi, tako kot so Garyjeve postelje cenen kič, obsojen na to, da bo poplavil spalnice naivnih kupcev.)

Sladičeva pica, ki so jo nekateri napadli kot romantiziranje pedofilskega razmerja, je v resnici zgodba o dveh osamljenih posameznikih, ki najdeta sorodno dušo, kjer je nista pričakovala: zamenjajte besedo "ljubezen" za "prijateljstvo", pa se v filmu v resnici ne spremeni skoraj nič. Anderson v svojih filmih konec koncev redno preizprašuje naše razumevanje romance: ljubezen vedno znova izriše kot nenadejano vez med posameznikoma, kot nekaj usodnega in v naprej začrtanega, kar presega naše omejeno razumevanje življenja. Ljubezen v Sladičevi pici je varno zavetje, je zavedanje, da te nekdo vidi in sprejema, ne glede na bliskovito spreminjajoči se svet.

Podobno kot Quentina Tarantina (Bilo je nekoč ... v Hollywoodu) tudi Andersona fascinira obdobje kulturne preobrazbe, ko je bil Los Angeles še v šoku od Mansonovih umorov, ko so revolucionarni filmarji redefinirali industrijo in ko je nad vsakdanom visela senca vietnamske vojne. Oba režiserja zanima ideja prehoda in sprememb, vzporednic s sodobnim Hollywoodom, a Anderson je veliko bolj odporen na naivno romantiziranje preteklosti.

Sladičeva pica je sicer nostalgična oda nepreklicno minulim časom, ko so otroci in najstniki lahko nenadzorovano raziskovali svet in ljudi okrog sebe, pa to nikoli ni imelo nepopravljivih posledic. Nostalgija pa, kot rečeno, ne pomeni naivnosti, ki bi zgodovino gledala skozi rožnata očala – jasno je, da niso vsi v položaju, da bi se, tako kot Gary, nekaznovano učili iz lastnih napak. Ko japonska žena lokalnega lastnika restavracije (John Michael Higgins) izrazi neodobravanje nad moževim rasističnim, karikiranim japonskim naglasom, bo pozneje v filmu preprosto zamenjana z – drugo ženo.

Direktor fotografije Michael Bauman je film posnel na 35-mm film, ki ujame čarobnost kalifornijskega sonca in draž klasičnih filmov. Igralska novinca v glavnih vlogah sta neverjetna: Cooper Hoffman, ki se z vlogo pokloni petim sodelovanjem svojega očeta s kultnim režiserjem, je brez dvoma na pragu uspešne kariere. A pravo odkritje filma je Alana Haim: v vlogo vnese idealno razmerje rokerske kulskosti, neafektirane blaziranosti in občutka za komedijo; soigralce zasenči, ne da bi se za to sploh trudila.

Ocena: 4,5