Na enem izmed največjih festivalov dokumentarnega filma v regiji je sicer na programu tako kopica filmov grških režiserjev kot tudi mednarodnih avtorjev. Na festivalu se zvrsti observacijskih dokumentarnih filmov posvečajo tako s posebno retrospektivo, pa tudi z izdajo knjige esejev.

Tam lahko preberemo tako slovit esej Colina Younga Observacijski film in esej Davida MacDougalla Onkraj observacijskega filma, oba iz leta 1975, pa tudi novejše zapise, ki se posvečajo grškim dokumentarcem in dokumentarcem v retrospektivnem programu, v katerem med drugim najdemo Nanooka s severa Roberta J. Flahertyja, pa film Temni dnevi Marca Singerja iz leta 1999 ter Medeno deželo Tamare Kotevske iz 2019 in druge. Filmom naj bi bil, kljub različnim pristopom, skupen observacijski pristop; dejstvo, da so režiserji s subjekti, ki jih prikazujejo, preživeli veliko časa, pridobili njihovo zaupanje, jih spoznali do te mere, da so jih lahko s kamero brez poseganja spremljali pri njihovem vsakdanu.

V okviru fokusa na festivalu potekajo tudi različne diskusije. Včeraj je tako potekala okrogla miza z naslovom Etične dileme pri ustvarjanju dokumentarcev – temo, ki je preredko v ospredju diskusij o dokumentarnih filmih. Ob prikazu odlomkov iz svojih filmov so o svojih pogledih na etično snemanje spregovorili grški dokumentaristi Stavros Psillakis, Kimon Tsakiris in Marco Gastine ter Katerina Patroni in Marianna Economou. Medtem ko se nekaterim od govorcev ne zdi sporno, da si zaradi interpretacije resničnosti na filmu dovolijo posege v snemano dogajanje ali pa določene dogodke celo ustvarijo – torej, prosijo svoje subjekte, da jih za njih odigrajo, se drugim to ne zdi sprejemljivo in se, da ne bi zavajali gledalcev, ter zaradi odgovornosti do subjektov, vzdržijo poseganja do te mere, da svojim subjektom ne postavljajo niti vprašanj, kaj šele, da bi jih kakor koli usmerjali. Beseda je tekla tudi o tem, kako različni režiserski prijemi, denimo pretirana estetizacija, kot tudi specifična montaža, lahko delujejo manipulativno in ali je torej prikaz resničnosti v dokumentarnem filmu zgolj režiserjeva interpretacija, celo invencija.

Katerina Patroni denimo pravi, da pri ustvarjanju dokumentarcev nima težav s t. i. prestopanjem meja, saj da včasih kot režiser to moraš storiti ravno zato, da gledalcem preneseš svojo resnico. Pravi, da je tisto, kar je zanjo najbolj pomembno, film kot umetniška stvaritev, pri tem pa ni nujno, da si zavezan resnici, temveč tistemu, kar je pomembno zate kot ustvarjalcu. Nasprotno je Marco Gastine dejal, da se pri svojem ustvarjanju drži treh načel: da ne škodi ljudem, ki jih snema in ne izkoristi njihove nedolžnosti, ter da ne vara gledalcev. Svoje filme snemanim subjektom pokaže po narejeni montaži, s čimer tvega, da bodo zavrnili celoten film, a je mnenja, da brez njihove odobritve filma ne bi želel končati. Diskusija se je dotaknila tudi situacij, ko so režiserji na raznih filmskih trgih primorani svoje dokumentarce na t. i. pitchingih za pridobivanje sredstev predstavljati z vnaprej zamišljenimi scenariji, pa čeprav ne morejo vedeti, kaj se bo ob snemanju zares dogajalo, pogovarjali pa so se tudi o samih odnosih do snemanih subjektov in o situacijah, v katerih bi sami kot režiserji kamero odložili in nekomu, ko je to potrebno, pomagali, namesto da ga snemajo v težki situaciji.

Sorodna novica Iranski filmar Jafar Panahi poskuša še z gladovno stavko doseči, da ga izpustijo iz zapora

Tudi indijska režiserka Sreemoyee Singh je morala pri ustvarjanju prvenca z naslovom Proti srečnim ulicam veliko pozornosti posvetiti odgovornosti do tistih, ki jih je snemala. Protagonisti njenega filma so namreč pogosto preganjani iranski režiserji, kot sta Jafar Panahi in Mohammad Shirvani, pa tudi borke za človekove pravice in pravice žensk, denimo aktivistka Nasrin Sotudeh. Singh, ki jo je za iransko filmsko kulturo navdušila poezija pesnice in režiserke Forough Farrokzad, se odpravi v Iran, kjer s številnimi intervjuji odkriva vsakdan družbenokritičnih ustvarjalcev in iranskih žensk, celoten film pa deluje kot ljubezensko pismo iranskemu filmu in poeziji. O tem, kaj jo je navdihnilo za dokumentarec, Singh.

"Študirala sem filmske študije in izbrala sem modul svetovne kinematografije, ki je bil posvečen iranskemu filmu. Predvajali so nam filme iranskega novega vala. Prvi film, ki sem si ga ogledala, je bil Beli balon Jafarja Panahija, nato pa sem si ogledala nekaj filmov Kiarostamija in nato Makhmalbafa. Ob filmih so nas učili tudi poezije feministične pesnice Forough Farrokzad, ki je pisala v 60. letih prejšnjega stoletja v Iranu. Njeni verzi so imeli name močan vpliv. Farrokzad je vplivala na cele generacije žensk, pa tudi na omenjene filmske ustvarjalce novega vala. Vse je navdahnila njena poezija in njen prvi film Hiša je črna. Mene so njeni verzi navdahnili do te mere, da sem jih želela prebirati v perzijskem izvirniku. Filmi in poezija so me skupaj zelo navdušili in želela sem izvedeti več o tem, pravzaprav sem želela vedeti čisto vse o tem."

Singh je pisala doktorsko nalogo o notranjem izgnanstvu iranskih filmarjev, fenomenu, ko je režiserjem kot denimo Jafarju Panahiju prepovedano filmsko ustvarjanje v matični državi, obenem pa ima tudi prepoved zapuščanja države, zato pravzaprav lahko ustvarja le na skrivaj, njegove filme pa lahko vidijo le gledalci v tujini, ne pa doma. Ob pisanju doktorske naloge se je režiserka vzporedno lotila tudi dokumentarnega filma in tako združila svoje zanimanje za iranski film, pa tudi za usodo iranskih žensk.

"Kmalu sem se odločila, da ne morem le pisati doktorata v Indiji in da moram v Iran. Želela sem iti tja in razumeti, kako ti filmski ustvarjalci, ti umetniki in pesniki v Iranu ustvarjajo zgodbe, ki slavijo življenje in nudijo upanje kljub omejitvam, cenzuri. In to je bila tista radovednost, ki me je pripeljala v Iran."

Festival dokumentarnega filma se bo sklenil v nedeljo, še prej pa bodo objavljene nagrade, poimenovane zlati aleksandri. Sklepne slovesnosti s podelitvijo nagrad pa letos ne bo, saj so se organizatorji festivala odločili, da ob žalovanju po nesreči vlaka med Atenami in Solunom pred tednom in pol, odpovejo vse slavnostne in družabne prireditve.

Iz oddaje Gremo v kino.