Človek, ki je že v času svojega življenja postal legenda in hkrati mit. Foto: Kinodvor
Človek, ki je že v času svojega življenja postal legenda in hkrati mit. Foto: Kinodvor
Jane Magnusson svojega pogleda nikoli ne umakne, tudi takrat ne, ko na dan planejo Bergmanov nasilni značaj, njegove fobije in predsodki. Foto: Kinodvor

Kaj je o njem sploh še mogoče povedati, še posebej, če upoštevamo to, da o njegovih delih niso razmišljali le drugi, ampak da je o njih veliko razglabljal in zapisoval tudi sam? Odgovor pravzaprav niti ni tako zelo zapleten. Kdor je Bergmanu malce podrobneje sledil, kogar so navdušila in očarala njegova izjemna dela, pravi traktati o človeški psihi in njegovih značajih, je nedvomno opazil, da smo na področju interpretiranja njegovih del nedvomno priča inflacijskim pritiskom, saj se tovrstna dela množijo iz trenutka v trenutek. Zato pa je veliko manj tistih del, ki bi Bergmana, tega prodornega opazovalca posameznikove duše in njegovih karakternih potez, tudi sama obravnavala prav skozi prizmo njegove lastne osebnosti, njegovih pogosto zelo zapletenih in tudi konfliktnih odnosov z ljudmi, ki so mu bili blizu, pa naj je šlo za oboževalce njegovih del ali tiste, s katerimi je delal.

In prav to je bila tudi izhodiščna točka režiserke Jane Magnusson, ki se je z Bergmanom soočala že drugič. Namreč, že leta 2013 je posnela domiselni poklon Bergmanu, film Trespassing Bergman, v katerem je četico najpomembnejših svetovnih filmskih ustvarjalcev – od Woodyja Allena in Francisa Forda Coppole, prek Larsa von Trierja in Claire Denis, pa vse do Yimou Zhanga in Takeshija Kitana – odpeljala na švedski otok Fårö in jim tam omogočila, da so v neposrednem stiku z okoljem, ki si ga je za svojega izbral Bergman, razmišljali o njegovem delu.

Tokrat, v delu, ki je nastalo ob stoletnici ustvarjalčevega rojstva, dokumentarnem portretu z naslovom Bergman: Eno leto, eno življenje, pa se je v nasprotju z vso dosedanjo biografsko prakso Jane [Jen] Magnusson zazrla le v eno leto njegovega življenja, a leto, ki se že na daleč zdi ključno tako v njegovem ustvarjalnem opusu kot tudi na njegovi življenjski poti. Govorimo namreč o letu 1957.

Skozi to prizmo dobimo povsem svež vpogled tako v Bergmanovo ustvarjalnost, kot tudi njegovo, pogosto nadvse zapleteno in zagrenjeno dušo. Jane Magnusson svojega pogleda nikoli ne umakne, tudi takrat ne, ko na dan planejo Bergmanov nasilni značaj, njegove fobije in predsodki. In prav to njenemu delu doda še dodatno razsežnost.