Znanstveniki lahko s pomočjo najnovejših tehnologij in metod ugotovijo, od tega, kako so ljudje v starejši železni dobi poseljevali in spreminjali krajino, v kateri so živeli, pa vse do tega, kaj je bilo na jedilniku železnodobnega človeka in kako so nastajale upodobitve na znameniti situlski umetnosti. Foto: Arhiv RTV SLO
Znanstveniki lahko s pomočjo najnovejših tehnologij in metod ugotovijo, od tega, kako so ljudje v starejši železni dobi poseljevali in spreminjali krajino, v kateri so živeli, pa vse do tega, kaj je bilo na jedilniku železnodobnega človeka in kako so nastajale upodobitve na znameniti situlski umetnosti. Foto: Arhiv RTV SLO
Forenziki železne dobe
Po starejši železni dobi in njenih ostankih popelje ekipa strokovnjakov iz Slovenije, Hrvaške, Anglije, Bosne in Hercegovine ter Italije . Foto: Arhiv RTV SLO
Strokovnjaki predstavijo v filmu tudi dinamične odnose, ki so se pred več kot poltretjim tisočletjem spletali med železnodobnimi skupnostmi, živečimi na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine. Foto: Arhiv RTV SLO
Vaška situla
Posebej zanimiv del železnodobne dediščine je likovna ustvarjalnost, ki jo odlikujeta figurativna plastika, izdelana v bronu ali glini, in seveda situlska umetnost. Foto: BoBo
Filmska ekipa je arheologom sledila tako po Sloveniji kot v Požegi na Hrvaškem, v Trstu in Sarajevu. Foto: Arhiv RTV SLO

Ekipa Televizije Slovenija se je v novem dokumentarnem filmu Forenziki železne dobe, ki si ga lahko ogledate jutri, 24. aprila, ob 20.50 na prvem programu Televizije Slovenija, pridružila skupini arheologov na eni od njihovih raziskovalnih "pustolovščin". V sklopu teh z novimi nedestruktivnimi metodami, pri uporabi katerih je Slovenija v samem vrhu, raziskujejo različna poglavja iz železne dobe – od tega, kako je nastajala situlska umetnost, tudi naša najslavnejša iz Vač, do tega, kaj so pokopavali pod zemljo in kako so bila naselja med seboj trgovsko in komunikacijsko povezana.

Ker železnodobni človek ni poznal današnjih meja in je ideje ter surovine med seboj izmenjeval na zelo dolge razdalje, so se tudi ustvarjalci dokumentarnega filma z arheologi podali na več koncev in prisluhnili strokovnjakom iz različnih držav. Po starejši železni dobi tako gledalce popelje ekipa strokovnjakov iz Slovenije, Hrvaške, Anglije, Bosne in Hercegovine ter Italije. Povezovalni člen predstavljenega raziskovalnega dela je Matija Črešnar z Univerze v Ljubljani, tudi strokovni sodelavec dokumentarnega filma. "Ko mi je Matija predstavil mednarodni projekt Entrans, pri katerem z novimi metodami in tehnologijami proučujejo železno dobo, mi je omenil, katere raziskave jih še čakajo in tako sva določila tudi lokacije snemanja. Takoj sva se dogovorila, da ne bomo snemali samo po Sloveniji, ampak gremo z ekipo zagotovo tudi v Požego na Hrvaškem, v Trst in Sarajevo," o zastavitvi celotne poti pove scenaristka in avtorica filma Maja Bahar. "Glede na to, da je Entrans mednarodni projekt, se mi je zdelo smiselno, da tudi dokumentarec zastavimo širše, zunaj naših meja Slovenije. Pa ne samo zaradi Entransa, ampak se mi tudi sicer zdi pomembno, da našo arheološko dediščino umeščamo v širši kontekst," doda.

Prav zato, ker je bilo treba obiskati različne lokacije po Sloveniji in v tujini, je film s premori nastajal pol leta. "Spremljali smo raziskovalno delo strokovnjakov iz Slovenije, Anglije, Zagreba in Italije, ki so pred našo kamero preverjali hipoteze, jih ovrgli ali spet postavili nove teze. Napredek v arheološki znanosti, ki so ga prinesle nekatere tehnološke in metodološke novosti, je namreč odprl nove perspektive za raziskovanje življenja prazgodovinskih prebivalcev, njihovo dojemanje okolice, organiziranje prostora," o nastajanju filma še pove Maja Bahar. Kot pravi, je bilo najzahtevnejše usklajevanje, saj nastopajoči prihajajo iz različnih držav. Vse hkrati je bilo precej težko dobiti na enem mestu, saj so tudi vsi zelo zasedeni z različnimi mednarodnimi projekti.

Profesor z bradfordske univerze Ian Armit in Peter Turk iz arheološkega oddelka Narodnega muzeja Slovenije na situlah preverjata, kakšne rezultate prinaša napredno 3D-skeniranje. To omogoča pogledati pod korodirano plast, kar pokaže podrobnosti, ki jih s prostim očesom ni mogoče videti. "Zaradi visoke ločljivosti, ki jo omogoča skener, pa lahko ugotovimo tudi, kakšno orodje in kakšne tehnike so uporabljali nekdanji mojstri torevti," pove Armit.

Dostojanstveniki na pasnih sponkah
Kljub možnostim, ki jih omogoča razvoj novih tehnologij, pa se arheologi še vseeno marsikaj naučijo v sami delavnici. Zato se ekipa ustavi tudi v Sarajevu v delavnici sodobnih torevtov, ki jih naprosijo, da izdelajo manjkajoč del pasne plošče iz Molnika. Na ta način si ogledajo razliko v tehniki izdelave in v uporabi orodij. Veliko pove tudi ikonografija podob na pasni sponki, pri kateri Hrvoje Potrebice z Univerze v Zagrebu opozori na prizore lova, ki so se mu lahko takrat posvečali le dostojanstveniki. Po tem prizoru je vsak njihov sodobnik vedel, da je pred njim pomembnež, izvemo. Še vedno pa ostaja arheologom uganka, pove Potrebica, ali je upodobljen takrat živeča osebnost, ali gre za simbolno upodobitev vladarja oziroma božanstva.

Vešči železnodobni Dolenjci
Z železovo rudo, eno najpomembnejših strateških surovin prazgodovinskega sveta, so se znali okoristiti tudi železnodobni Dolenjci. Kako vešči metalurgi so bili, nam še danes dokazujejo ostanki metalurških centrov, omeniti velja na primer Dolenjske Toplice. S svojimi središči, kot so, denimo, Vače, Magdalenska gora in Novo mesto, je bila železnodobna Dolenjska tudi pomemben sestavni člen razvejane trgovine na dolge razdalje, ki je povezovala takratne skupnosti od Sredozemlja do Srednje Evrope.

V filmu strokovnjaki spregovorijo tudi o dinamičnih odnosih, ki so se pred več kot poltretjim tisočletjem spletali med železnodobnimi skupnostmi, živečimi na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine. S pomočjo analize izotopov stroncija pa določijo človekovo rojstno geografsko območje. Gre za tehniko, ki je šele v povojih in raziskuje zobno sklenino, saj ostane ta enaka, kot je bila v otroštvu. Če bi raziskave opravili na velikem številu populacije, bi lahko našli merilo za proučevanje določenega geografskega območja in ugotovili, kdo je bil od tam, kdo pa se je tja priselil. Stroncij pride namreč v telo z živili, večinoma z rastlinami, ki črpajo hranilne snovi iz tal.

S forenzičnimi raziskavami do osupljivih rezultatov
Maja Bahar
je v dokumentarcu besedo v celoti prepustila arheologom in v ospredje ni postavila toliko samih predmetov - čeprav tudi o njih veliko izvemo -, ampak sam proces dela oziroma način raziskovanja, s katerim prihajajo arheologi do novih odgovorov. "Že takoj, ko sva se z Matijo prvič sestala, se mi je zdelo, da bo najbolje, če dokumentarec koncipiramo v slogu "time team", da bi mednarodna ekipa strokovnjakov iz Slovenije, Hrvaške in Anglije s pomočjo računalniške tomografije, s pomočjo laserskega skeniranja iz zraka, izotopskih analiz oživljali čas pred več kot poltretjim tisočletjem. Vse te metode, ki zvenijo izjemno komplicirano, pa omogočajo pravo forenzično raziskovanje in rezultati so osupljivi. Želela sem, da je v ospredju pogovor med arheologi, njihova diskusija na določeno temo. Da razglabljajo, soočajo svoja mnenja in primerjajo rezultate," pojasni.

Zanimali so jo denimo rezultati laserskega skeniranja, ki so izjemni in zelo uporabni, zlasti za območja, ki so pogozdena, pri čemer velja spomniti, da več kot 60 odstotkov Slovenije pokriva gozd. "Še eno prednost imamo, da je celotna Slovenija pokrita z laserskim snemanjem, in ti podatki so javno dostopni na spletu. Ko odstranimo vegetacijski pokrov, pred nami oživi pretekla pokrajina z uhojenimi potmi. Nekaterih človekovih posegov v pokrajino zgolj s terenskimi pregledi sploh ne moremo zaznati, saj pogled zastira gosto rastje, in ne opazimo, da gre za človekov poseg," razlaga Maja Bahar, po stroki tudi sama arheologinja. "Recimo, v Trstu so s pomočjo računalniške tomografije preverjali, kaj se skriva v žarah s hrvaškega železnodobnega najdišča Kaptol. Izkazalo se je, da sploh ne gre za žare, ampak za navadne posode." Predvsem se ji je zdelo pomembno, da te kompleksne znanstvene metode gledalcem predstavi in približa skozi dinamične in zanimive razprave strokovnjakov v smislu forenzičnega popotovanja po železni dobi.