Dušan Milavec, slavljenec otvoritvenega večera FSF-ja, v sončni opravi. Foto: FSF / Katja Goljat
Dušan Milavec, slavljenec otvoritvenega večera FSF-ja, v sončni opravi. Foto: FSF / Katja Goljat
Igor Prassel
Direktor festivala Igor Prassel se je v govoru posebej zahvalil nekdanjemu direktorju Slovenskega filmskega centra Jožku Rutarju in sedanji v. d. direktorici SFC-ja Nerini Turkovič Kocjančič ter izrazil upanje, da bosta nov direktor ali direktorica SFC-ja "nadaljevala pot dialoga in strokovnih odločitev, ki jo je v svojem petletnem mandatu začrtal Jožko Rutar". Foto: FSF / Katja Goljat
Anton Peršak
Ob vse večjem številu filmov je Prassel ministru Peršaku (na fotografiji) na srce položil poziv, naj se ustavi "srhljiva nekultura" podfinanciranosti slovenskega filma. Foto: FSF / Katja Goljat
Slovenski film se na ogled postavi

"Nedvomno je, da se sredstva še dolgo ne bodo dvignila sorazmerno s talentom in ustvarjalnostjo slovenskih filmskih delavcev, o kateri pričajo številne nagrade doma in v tujini," je dodal Anton Peršak. "Zagotovim pa lahko, da če smo dosegli dno, se bomo od njega že v prihodnjem letu odlepili in se nato od njega oddaljevali. Za prihodnje leto lahko povišanje sredstev že obljubim."

Na tradicionalno ceremonialnem odprtju festivala, ki vsako leto poteka v - tokrat le napol polnem - portoroškem Avditoriju, so občinstvo pozdravili župan občine Piran Peter Bossman, v. d. direktorja Slovenskega filmskega centra Nerina Turkovič Kocjančič, festivalski direktor Igor Prassel in minister za kulturo. Podeljena je bila tudi prva - in do sobote zvečer tudi edina - nagrada: nagrada Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filma, ki jo, kot vemo, letos prejme scenograf Dušan Milavec.


Milavec, ki se je v svojem zahvalnem govoru spomnil enega svojih prvih scenografskih projektov - včeraj predvajanega filma Šumanović - komedija umetnika - in njegove politične aktualnosti trideset let pozneje, domačim ustvarjalcem polaga na srce: "Slovenski film mora postati in ostati družbeno kritičen in angažiran. Tudi če takih filmov ni vedno prijazno gledati, so potrebni."

Filmski paradoks: vsako leto manj denarja, a večja množica filmov
Prassel je sicer ob robu odprtja festivala glede nekaterih novinarskih kritik poudaril, da ne pristane na očitke, da prikaže preveč filmov, vključno s t. i. amaterskimi avtorji. "Predvsem se moramo na nacionalnem festivalu paziti, da prikazujemo celovečerno produkcijo filmov, ki so sofinancirani od slovenskega filmskega centra in nacionalne televizije, prav tako pa moramo prikazovati filme, ki jih delajo študenti," pojasnjuje Prassel, ki priznava, da je teh vedno več.

"Mislim, da se je končal čas, da bodo filme delali samo diplomirani režiserji in režiserke. Film je demokratičen medij, zgodila se je revolucija v sami digitalni kulturi in mislim, da moramo biti pripravljeni pred 20. edicijo festivala odpreti na široko vrata in sprejeti pod streho te male Slovenije in tega malega proračuna, ki je namenjen za film, prav vse, ki se z dušo in srcem ukvarjajo s filmsko umetnostjo."

Zaspani Portorož
In če je župan Bossman v svojem kratkem nagovoru navedel rastoče festivalske številke, tako tiste, ki dokumentirajo obiskovalce, kot tiste, ki štejejo sodelujoče ustvarjalce, in izpostavil vez občine Piran s sedmo umetnostjo, ki sega daleč v zgodovino slovenskega filma, pa je tudi letos (ali pa letos še posebej?) težko reči, da je septembrsko kulturno življenje na Obali dobilo kak filmski predznak. Razen v neposredni bližini Avditorija plakatov za FSF nismo opazili in natakar v restavraciji (dobesedno) čez cesto ni vedel, da se v mestu kaj posebnega dogaja. Če FSF torej ostaja prireditev, namenjena predvsem filmskim ustvarjalcem in novinarjem, in se nikakor ne integrira v turistično-kulturno ponudbo Portoroža, se samo od sebe ponuja vprašanje, koliko je smisla v tem, da festival vztraja na zdajšnji lokaciji. A morda je prezgodaj že prvi dan festivala luščiti tako turobne sklepe.

Uradnemu odprtju so sledile projekcije kratkih filmov Jogi in škatla v režiji Arona Horvatha in Nočna ptica Špele Čadež. Horvath, študent filmske in televizijske režije na AGRFT-ju, je posnel lahkotno komedijo o dveh "zadetkih"- igrata ju Benjamin Krnetić in Andraž Jug -, ki se znajdeta v precepu, kaj storiti s skrivnostnim paketom, ki je po pomoti končal v njunih rokah. Nočna ptica je še ena mojstrovina Špele Čadež, ki je že s filmom Boles (2013) osvojila cel kup nagrad. Tokrat nam v manj kot devetih minutah nariše temačno, groteskno, na trenutke skoraj lynchevsko pravljico o prenažrtem jazbecu, ki najbrž ne bi smel sesti za volan.
Krstni večer je okronala projekcija zdaj v tujini že dvakrat nagrajenega Nočnega življenja, novega celovečerca Damjana Kozoleta, ki s stopnjujočim nelagodjem preizprašuje vzdušje pregona in krivde v slovenski družbi. Ker je letošnji otvoritveni film torej vse prej kot lahkotna, mainstream komedija, ga avditorij ni ravno sprejel s stoječimi ovacijami, a vseeno se zdi, da bo Nočno življenje najverjetneje močan kandidat na sobotni podelitvi nagrad.

Na 19. Festivalu slovenskega filma bo skupno prikazanih 98 filmov, med katerimi se jih bo v boj za vesne podalo 52. Med temi je 14 celovečernih filmov, štirje srednjemetražci in 34 kratkih filmov.

Slovenski film se na ogled postavi