Vest o smrti so za tiskovno agencijo Hina potrdili tudi v zagrebškem gledališču Gavella, vzrok pa še ni znan. Jutarnji list dodaja, da so igralca v sredo v večernih urah našli v njegovem stanovanju.

Še na predzadnji dan lanskega leta je bil Gregurević sicer na filmskem setu ‒ bil je namreč del igralske zasedbe celovečerca Dopunska nastava (Dopolnilni pouk); dramo o krizi s talci v osnovni šoli režira Ivan-Goran Vitez. Njegovi kolegi so za omenjeni časnik povedali še, da je imel igralec v zadnjem času težave z učenjem svojega besedila, ter izpostavili, da je v življenju prestal nekaj možganskih kapi.

Gregurević se je leta 1952 rodil v vasi Donja Mahala na severu Bosne in Hercegovine, tik ob hrvaški meji. Akademijo dramskih umetnosti je obiskoval in dokončal v Zagrebu, krst na velikem platnu pa je prestal leta 1977, v filmu Ne naginji se van.

V dolgoletni karieri, ki je sledila, je sodeloval z uglednimi režiserji, kot so Zoran Tadić, Živorad Tomić, Rajko Grlić, Branko Šmit in Krsta Papić, vsesplošno prepoznaven obraz pa je bil po zaslugi serije Velo misto. Ni bil samo filmski in televizijski igralec, pač pa se je kot prvak gledališča HNK proslavil tudi na odrskih deskah.

Izvrstno je tolmačil grobijane in "robate tipe", kakršni so bili ugrabitelj v Obsojenih (Osuđeni, 1978) Zorana Tadića, kondukter v filmu Kraljeva završnica (1987) Živorada Tomića in preiskovalec v Življenju s stricem (1988) Krste Papića. V drami Kosec (2015) režiserja Zvonimira Jurića je ob Mirjani Karanović pomagal naslikati klavstrofobično vzdušje malomeščanskosti slavonskih mestec; igral je delavca v kmetijskem obratu, ki je bil pred mnogimi leti obsojen posilstva in se zaradi tega izogiba ljudem.

Predlani je v koprodukcijski drami Moški ne jočejo režiserja Alena Drljevića igral enega od vojnih veteranov, ki v odročnem hotelu poskušajo najti mir s pomočjo skupinske terapije. (Intervju z režiserjem drame Moški ne jočejo boste našli tukaj.)

Stroka ga je častila, sam do sebe je bil strog
Nagrado Hrvaškega društva dramskih umetnikov je prejel dvakrat. Leta 1998 za film Šokica in osem let pozneje za Dolgo, temno noč. Zapisan je tudi med dobitnike uglednega priznanja Vladimirja Nazorja. Leta 2005 ga je hrvaška revija Hollywood uvrstila na drugo mesto lestvice Najboljših hrvaških igralcev vseh časov. (Na prvem mestu je bil Fabijan Šovagović, na tretjem in četrtem pa Boris Dvornik oz. Rade Šerbedžija.)

Intervjujev ni rad dajal, še posebej ne v poznejših letih, češ da "ve, kaj ga bodo spraševali in kaj bo odgovoril". Čeprav je za seboj pustil 90 filmskih, 20 televizijskih in okrog 30 gledaliških vlog, je bil do svoje zapuščine strog. "Ustvaril sem štiri ali pa morda pet zelo dobrih vlog. Povprečno dobrih je bilo morda več, zelo dobrih pa samo nekaj. Mislim, da na splošno noben igralec na svetu nima več kot štirih ali petih vrhunskih vlog," je leta 2014 izjavil v nekem intervjuju.