Tudi če sledimo njenim spletnim pogovorom, se vprašanja in odgovori večinoma vrtijo okrog vprašanja, kako razumeti neprilagodljive otroke.

In res bi lahko doživeli film samo z njegovega problemskega vidika, vendar filmi z umetniškim nabojem nikoli ne ostanejo samo na tej ravni. Benni kot lik je v resnici povsem nevsiljivo, nekako spontano, na podlagi realne osebe iz mesa in krvi oblikovana metafora človeka kot takega – opozarja, da so presenetljivi, nerazumni prehodi iz življenjskega miru v najrazličnejše skrajnosti, v divjanje, norost, uničevalnost v resnici človeška značilnost in ne presenetljiva, nenaravna deviacija. Nekaj, kar je v nas bolj ali pa malo manj prikrito. Sloviti ruski pisatelj in dramatik Anton Pavlovič Čehov je v kritiki naturalističnih determinant nekoč povedal, da človek ni na primer neumen iz kakšnih posebnih razlogov, o katerih so govorili naturalisti, torej zaradi dednosti ali okolja, ampak zato, ker je človek. Nekaj podobnega velja za človekovo neukrotljivost, ki jo Nora Fingscheidt izvrstno upodobi v osrednjem liku.

Film je nekaj posebnega tudi v svojem premisleku o družini kot osnovni družbeni celici. Vsekakor opozori na pomen družinskih vezi (antologijski je prizor, v katerem Benni na prevzgojnem izletu v naravo prisluškuje gorskemu odmevu svojega klicanja mame), hkrati pa družino kot tako postavlja pod vprašaj: kaj lahko stori družina ob spopadanju z neukrotljivostjo? Mama v zgodbi Razbijalke sistema klone, lik Micha, ki skoraj nadomesti dekličinega očeta, pa je med drugim namig, da človekova narava v skrajnih oblikah ni nekaj preprosto rešljivega, nekaj, o čemer bi se lahko samo pogovorili in bi bila stvar urejena. Film se torej ukvarja z robovi človekove narave in v tem je vedno nekaj mitološkega, elementarnega, kar ob soočenju rani ali temeljno pretrese. Film Razbijalka sistema je natanko to – razbija ustaljene predstave, celo dogme o tem, kaj človek je oziroma kaj naj bi bil.

Iz oddaje Gremo v kino.