Jennifer Kent svoj novi film The Nightingale (Slavec) brani kot "iskreno in potrebno upodobitev" brutalnega zgodovinskega trenutka. Zaradi eksplicitnih prizorov nasilja in posilstva so številni gledalci odkorakali z nedeljske in ponedeljkove projekcije na festivalu.

Zgodba, za katero je režiserka napisala tudi scenarij, se dogaja v Tasmaniji leta 1825, v času množičnih pobojev staroselskih Avstralcev. Protagonistka je 21-letna Claire (Aisling Fanciosi), nekdanja zapornica iz Irske, ki se znajde v krempljih nasilnega poročnika Hawkinsa (Sam Claflin). Samo v prve pol ure filma Claire večkrat doživi posilstvo, ki ga zagrešijo različni storilci; prizori so kadrirani tako, da gledalec opazuje izraze na njenem obrazu ‒ torej praktično z zornega kota posiljevalca. Med množičnimi odhodi iz dvorane je neka gledalka menda na glas izjavila: "Saj je bila že posiljena, ne potrebujemo novih ponovitev."

Med zadnjim primerom posilstva sta v istem prostoru umorjena protagonistkin mož in otrok, kar je občinstvo sprejelo z glasnimi vzkliki, poroča The Guardian. Pozneje junakinja najame lokalnega staroselca Billyja (Baykali Ganambarr), ki naj bi jo pripeljal do Launcestona, kjer bo dobila priložnost za maščevanje. Na njuni poti so gledalci priča še več brutalnim umorom, predvsem staroselcev, ki jih koljejo belci; ena od žrtev, ženska z majhnim otrokom, je bila pred tem tudi spolna sužnja.

Kruta usoda zapornic v Avstraliji
Kent je na pogovoru po projekciji priznala, da je vedela, da bo marsikomu težko gledati prizore posilstva ‒ da pa je prepričana, da niso bili posneti na neokusen način. Ker se je namesto na telesa osredotočila na obraze, je pozornost gledalcev preusmerila na travme in bolečino zapornic v 19. stoletju. Med zaporniki je bila približno ena osmina žensk, ki so doživele precej hujše zlorabe kot moški, predvsem spolne. Zaradi tega so menda skušale redno kršiti pravila discipline, da bi jih vrgli v samico, kjer bi si lahko oddahnile.

"Poskus genocida" v Tasmaniji
V izjavi za javnost se je režiserka pohvalila, da so v stik z njo stopile tudi resnične žrtve spolnega nasilja in se ji zahvalile za film. "Ne verjamem, da bi se to dogajalo, če bi posnela eksploatacijski film. Čeprav Slavec vsebuje zgodovinsko pravilne prizore kolonialističnega nasilja in rasizma nad staroselci, to ni film o nasilju ... Posneli smo ga v sodelovanju s tasmanskimi staroselskimi starešinami, ki so presodili, da gre za iskren in potreben prikaz njihove zgodovine ter za zgodbo, ki jo je treba povedati. Ostajam neizmerno ponosna na ta film."

Sorodna novica Mavrični Babadook: kako je filmska pošast postala gejevska ikona

Eden od teh tasmanskih starešin je Jim Everett, ki je pod film podpisan kot eden izmed izvršnih producentov. "Še celo v dokumentarcih le redko vidimo resnico o tem, kaj se je zgodilo v Tasmaniji, da je šlo za definitiven poskus genocida. Zdelo se mi je, da je ta film, ki je sicer fikcija, odražal resnično zgodovino in da ga moram zato podpreti." Ko gre za upodobitve kolonialnega nasilja, se je morala režiserka po lastnih besedah celo samocenzurirati: "Če bi prikazali, kaj vse se je res dogajalo leta 1825, tega ne bi preneslo nobeno občinstvo."

Na lanskem filmskem festivalu v Benetkah je bil Slavec edini celovečerni film v tekmovalnem sporedu, ki ga je režirala ženska. Na koncu je dobil posebno nagrado žirije. Na vprašanje, kakšno reakcijo pričakuje od svojega občinstva, je Kent ta teden odgovorila: "Poskušam se ogibati pričakovanjem. Nikoli nisem pričakovala, da bo Babadook gejevska ikona. Ampak piše se leto 2019 in je, kar je."