Posnetek iz filma Bodi lepa in utihni! Foto: Mesto žensk
Posnetek iz filma Bodi lepa in utihni! Foto: Mesto žensk

Pod imenom Uporne muze je zbran program filmov in videov francoskega feminističnega videokolektiva Les Insoumuses, del katerega predstavljajo tudi na letošnjem Mestu žensk, mednarodnem festivalu sodobnih umetnosti.

Izraz je v francoščini besedna igra, ki združuje besedi insoumise (neposlušna ali neubogljiva) in muse (muza). Videokolektiv so v 70. letih preteklega stoletja ustanovile Delphine Seyrig, Carole Roussopoulos in Ioana Wieder, "ki so osvobajale film in žensko telo od moškega pogleda".

Mesto žensk letos usmerja pogled v Delphine Seyrig, ikono francoskega in evropskega povojnega filma, ki se je vključila v feministično gibanje in postala neizprosna borka za pravice žensk. Prikazali bodo tako filme, v katerih je odigrala slovite vloge, kot tudi videe, ki jih je ustvarjala kot članica videokolektiva upornih muz.

Velika platna bodo osvetlila dela, v katerih so "osebe pred videokamero aktivno posegle v proces ustvarjanja svojega diskurza in svoje reprezentacije," razlaga kuratorka programa.

Vabljeni k branju intervjuja.

Na Mestu žensk bo na ogled del sicer širšega projekta, ki usmerja pogled v Delphine Seyrig in feministični videokolektiv Les Insoumuses. Kako ste zastavili ta projekt?
Začelo se je z raziskavo, ki sva jo delali s kolegico Giovanno Zapperi, s katero sva del raziskovalnega projekta v Centre audiovisuel Simone de Beauvoir. Že od začetka sva se pogovarjali, da bi bilo pomembno in zanimivo narediti vpogled v zgodovino centra, katerega soustanoviteljica je bila prav Delphine Seyrig.

K njej sva pristopili ne kot k igralki, ampak kot feministki in nekomu, ki je bil veliko manj znan kot ustvarjalka videov. Začeli sva iskati stike z različnimi umetniškimi institucijami v Evropi in ZDA, iskali sva tiste, ki bi jih zanimala postavitev razstave in ki se ukvarjajo z zgodovinjenjem feminizma. Obenem pa je stekel pogovor s Tejo Reba, vodjo Mesta žensk, s katero sem sodelovala že v več različnih oblikah in priložnostih. To, da Mesto žensk predstavlja fokus Delphine Seyrig, je rezultat vsega tega. Kar bo mogoče videti v Ljubljani v sklopu festivala, je le en del obstoječih videov Delphine Seyrig, in tudi en del tega, kar je najina razstava prikazovala v muzeju Reina Sofia v Madridu in v muzeju moderne umetnosti v Lillu.

Njena avtorefleksija pa je vidna tudi skozi njeno igralsko delo, skozi njeno filmsko in gledališko kariero, v kateri je izjemno lucidno in podrobno analizirala vloge in predvsem performativnost spola.

-

V Ljubljani bomo Delphine Seyrig spoznavali kot videastko in kot igralko. Ob predstavitvi njenega cikla je bistven poudarek na tem, kako je sodelovala pri osvobajanju ženske od moškega pogleda. Kako se je dogajal njen prehod od igralske muze velikih režiserjev do avtorice lastnega pogleda na žensko?
Pomembno je vedeti, da je bila vedno izjemno avtoreflektivna umetnica. To je seveda vidno skozi aktivizem, bila je feministka, del feminističnih gibanj, ki so se začela dogajati ob koncu 60. let. Delphine je bila blizu tudi ameriškim feminističnim težnjam in pisavam, saj je z družino nekaj časa živela v New Yorku. Njena avtorefleksija pa je vidna tudi skozi njeno igralsko delo, skozi njeno filmsko in gledališko kariero, v kateri je izjemno lucidno in podrobno analizirala vloge in predvsem performativnost spola.

Dober primer za to je bil, ko sta skupaj z Jane Fonda nastopili v filmu po drami Nora ali Hiša lutk v režiji Josepha Loseyja. Tam sta naredili velik preobrat. Bili sta dobri prijateljici, privrženi feminističnemu gibanju. Prečrtali sta mnoge stvari v scenariju: kaj bi morala Nora reči, narediti, kako bi jo morala kamera in režiser predstavljati. Uprli sta se režiserju, sicer neuspešno, zaradi njegovega mačističnega odnosa do Nore. Feminizem je globoko vplival nanjo kot igralko. Poskušala je vplivati na igro, na to, kako je percipirana njena vloga znotraj filma. Posvečala se je ženskim režiserkam. V zadnjih letih je skoraj izključno igrala v filmih ženskih režiserk, predvsem so ji bili blizu eksperimentalni filmi, kot na primer delo režiserke in fotografinje Ulrike Ottinger.

Delphine Seyrig v filmu Indijska pesem režiserke Marguerite Duras. Foto: Mesto žensk
Delphine Seyrig v filmu Indijska pesem režiserke Marguerite Duras. Foto: Mesto žensk

Delovala je v pomembnem trenutku za film. To je bil čas, ko se je bistveno spreminjal pogled na film, bil je čas filmskega modernizma, igrala je v filmih Truffauta, Buñuela, Marguerite Duras, celo v bolj komercialnih ameriških filmih Dona Siegla. Kako je tudi ona premikala pogled na film v tistem času?
Čuti se, da je bilo njena izbira vlog v nekem smislu upor proti temu, kako je njeno kariero zaznamoval film Alaina Resnaisa Lani v Marienbadu. Ko sva se z Giovanno pogovarjali z mlajšimi generacijami, in tudi sicer bolj splošnim občinstvom, se je vsi spominjajo predvsem po tej vlogi. Bolj podrobni poznavalci takoj omenjajo Chantal Akerman, ampak vloga, ki je naredila iz nje filmsko ikono, je bil v resnici Resnaisev film. V svojem poznejšem igralskem delu se je na neki način borila proti vlogi skrivnostne, nedotakljive ženske, dive, ki jo je iz nje naredil ta film.

To ni bil upor proti konkretnemu filmu, ampak upor proti načinu prikazovanja, znotraj francoskega filma predvsem ženskih vlog in oseb, pa tudi patriarhalnih in seksističnih odnosov znotraj same industrije.
Obenem je plačala ceno za to, da je tako vztrajno izražala mnenje. Ko smo zasnovali razstavo, smo prišli do dokumentarca, dolgega uro in pol, ki prikazuje making of filma Jeanne Dielman, 23 Commerce Quay, 1080 Brussels. V njem Delphine vztrajno izprašuje mlado Chantal o vsaki gesti, ki jo Jeanne naredi v filmu, na primer, kaj misli prikazati, ko se Jeanne češe. Znana je bila po kritičnem in preizprašalnem odnosu do svojih vlog, predvsem pa ji tudi zaradi njenega dolgoletnega delovanja znotraj feminističnega gibanja večji (moški) režiserji niso več ponujali vlog.

V svojem poznejšem igralskem delu se je na neki način bojevala proti vlogi misteriozne, nedotakljive ženske, dive, ki jo je iz nje naredil film Lani v Marienbadu.

-

Zanimalo jo je tudi, kako druge igralke doživljajo lastno vlogo. Njen video Bodi lepa in utihni! je posvečen prav temu. Kako se je prelevila v videastko, kdaj je zamenjala strani pogleda?
Bodi lepa in utihni! je eden njenih prvih videov. Skozenj leta 1976 intervjuva štiriindvajset francoskih in ameriških igralk o profesionalnih izkušnjah, ki jih imajo kot ženske. Z videom se je spoznala prek Carole Roussopoulos, ki je bila takrat znana antikolonialna aktivistka. Carole je bila prijateljica Jeana Geneta, z njim je šla na primer v Jordanijo snemat palestinske begunce v času Črnega septembra, v Alžiru je vodila videodelavnice za pripadnike skupine Črni panterji. Zelo politično angažirana videastka! Pripravljala je tudi delavnice snemanja videov za ženske v Parizu. V Franciji je bila edina ženska z videokamero na začetku 70. let preteklega stoletja poleg Chrisa Markerja in Jeana-Luca Godarda.

Z Delphine in njeno prijateljico, prevajalko in pozneje tudi videastko Ioano Wieder, so se spoznale na eni delavnic in začele skupaj ustvarjati. Za video Bodi lepa in utihni! je tako Carole Roussopoulos snemala, Delphine pa postavljala vprašanja igralkam pred videokamero. To so aktualna vprašanja o seksizmu, domoljubju, spolni diskriminaciji. Afroameriška igralka Maidie Ruth Norman je spregovorila o tem, da dobiva le vloge, v katerih igra sužnje ali dekle. Jane Fonda pove, kako so ji na začetku kariere rekli, da s temi ličnicami in nosom ne bo nikamor prišla, in kako so jo silili v plastične operacije.

Iz filma Bodi lepa in utihni. Foto: Mesto žensk
Iz filma Bodi lepa in utihni. Foto: Mesto žensk

Odpirala se torej zelo aktualna vprašanja in opozarjale na razmere, ki se še danes le počasi spreminjajo?
Vsa ta vprašanja ostajajo odprta in izjemno aktualna. O tem, kako vidijo sebe kot igralke. Večina jih odgovori, da bi bile raje režiserke kot igralke. S tem postavi Delphine most med tem, kar je počela za preživetje, in tem, kar jo je res zanimalo. Carole je snemala predvsem ljudi, ki niso imeli glasu v javnosti. Tako je snemala delavke, ki so se združevale v različnih skupinah znotraj tovarn in se bojevale za svoje pravice, ali pa spolne delavke, ki se jim je pridružila na znamenitem zgodovinskem protestu v Lyonu, kjer so se zaprle v cerkev. S svojo videokamero je omogočila njihovo komunikacijo s svetom zunaj. Neposredna pripoved po videu jih je vedno zanimala, to je bila takrat popolnoma druga relacija kot s filmsko kamero. Na videokameri je bilo mogoče vse takoj videti, se dogovoriti, kaj naj se uporabi, kaj izbriše in kaj ponovno posname. Osebe pred videokamero so tako dejavno posegle v proces ustvarjanja svojega diskurza in svoje reprezentacije.

Carole je snemala predvsem ljudi, ki niso imeli glasu v javnosti. Tako je snemala delavke, ki so se združevale v različnih skupinah znotraj tovarn in se borile za svoje pravice, ali pa spolne delavke, ki se jim je pridružila na znamenitem zgodovinskem protestu v Lyonu, kjer so se zaprle v cerkev.

-

Delphine Seyrig je v istem obdobju posnela tudi video Inês, travmatičen video o mučenju takrat mlade brazilske komunistke Inès Etienne Romeu, ki je umrla pred nekaj leti. Kot študentko jo je brazilska vojaška diktatura dala zapreti, kjer je preživela sto dni mučenja in posilstev. V videu, ki traja 19 minut, je nazorno upodobljeno prav mučenje. S tem videom vam je uspelo dobiti mednarodno podporo in poslati pismo na brazilsko vlado za izpustitev Inês Etienne Romeu in drugih političnih zapornic. Kar je fascinantno pri Delphine Seyrig in skupini Les Insoumuses (Uporne muze), znotraj katere je delovala v 70. letih s Carole Roussopoulos in Ioano Wieder, je njeno zanimanje za performativnost spola, zanimanje za poklic igralke in feministično preizpraševanje same filmske institucije, prilastitev in neposredno spreminjanje diskurzov medijev, kot na primer v videu Mazo in Mizo za isto mizo ali SCUM Manifest, in pa njihova vpletenost v mednarodni politični prostor Z razstavo Uporne muze, sva z Giovanno hoteli pokazati, kako je video pomagal pisati zgodovino feminizma in različnih polj, v katere se je neposredno vpisoval, predvsem v Franciji.

Tudi druge igralke, ki so delovale v francoskem novem valu, so bile aktivistke. Izrazito tudi ameriška igralka Jean Seberg, ki je bila tesno vpletena v delovanje Črnih panterjev. Je ta zgodovinski trenutek sprožil še več aktivizma znotraj filmske industrije?
Bilo jih je več, ampak ne smemo pozabiti, da je hkrati delovala tudi Catherine Deneuve, ki je še pred nekaj leti podpisala islamofobno peticijo o seksualni nesvobodi. Tudi v svojem delu je redko zavzela angažiran položaj, čeprav je bila leta 1971 sopodpisnica znamenitega Manifesta 343, kjer so podpisnice zahtevale legalizacijo splava v Franciji in izjavile, da so same imele za seboj vsaj eno izkušnjo splava. Manifest, katerega ena od pobudnic je bila Simone de Beauvoir, Delphine Seyrig pa koordinatorka akcije. Časopis Charlie Hebdo je pozneje omalovaževalno oklical manifest kot Manifest 343 prasic.

Posnetek iz Zgodbe o Calamity Jane in Delphine Seyrig. Foto: Mesto žensk
Posnetek iz Zgodbe o Calamity Jane in Delphine Seyrig. Foto: Mesto žensk

Kako se je umetniška scena takrat odzvala na feministično delovanje umetnic?
Kot sem omenila, je bila Delphine postavljena na črno listo, vidnejši režiserji niso želeli več delati z njo. Sama je aktivno sodelovala in podpirala režiserke Chantal Akerman, Ulrike Ottinger, Liliane de Kermadec, Marguerite Duras. Z videi se je v njej izoblikovala želja, da bi sama posnela film. V okviru Mesta žensk bomo videli film umetnice in režiserke Babette Mangolte, ki je bila direktorica fotografije pri filmu Jeanne Dielman. Delphine se je odločila posneti film o Calamity Jane, znani osebnosti Divjega zahoda, in njeni hčerki. Babbete in Delphine sta odšli na potovanje po Montani, kjer sta živeli Calamity Jane in njena hči. Tam je Babette snemala intervjuje, ki jih Delphine vodila z različnimi ljudmi iz kroga hčerke Calamity Jane. Kljub večletnemu iskanju sredstev ji ni uspelo dobiti finančne podpore, to jo je na žalost omajalo v prizadevanjih. Filma tako nikoli ni posnela.

Sočasno s pripravo razstave Uporne muze smo v sodelovanju s Centre audiovisuel Simone de Beauvoir omogočili, da je Babette Mangolte ustvarila nov film, v katerega je vključila posnetke iz Montane. Te je razširila skupaj z arhivskimi dokumenti in pismi. Ideja je tako vendarle zaživela. Babettin film se osredinja na odnos matere in hčere, ki ga je Delphine sama vzdrževala tudi prek svoje korespondence s svojo družino in predvsem s svojim sinom. O tem bo izšla tudi publikacija, ki jo pripravljam v sodelovanju z amsterdamsko organizacijo If I Can't Dance, I Don't Want To Be Part Of Your Revolution.

Kot že omenjeno, pa je Delphine Seyrig tudi soustanovila center, ki nosi ime filozofinje Simone de Beauvoir?
Upornim muzam, torej Delphine Seyrig, Carole Roussopoulos in Ioani Wieder je v začetku 80. let uspelo ustanoviti Centre audiovisuel Simone de Beauvoir. To je bilo mogoče, ker je takrat nastopila socialistična vlada v Franciji s Françoisem Mitterrandom. To je bil pionirski projekt, namenjen za podporo, produkcijo, arhiviranje, distribucijo, vzdrževanje videodokumentov, ki pričajo o feminističnih bojih. Znotraj centra so se dobivale različne skupine, ki so delale svoje videe. Tudi nekaj te produkcije bomo prikazali na letošnjem Mestu žensk, denimo video, ki govori o rasizmu in seksizmu. Danes vodi center Nicole Fernández Ferrer, s katero bova prek spleta predstavili uvode v videe cikla Uporne muze.