Film Dragi tovariši je letošnji ruski kandidat za nominacijo za mednarodnega oskarja. Foto: LIFFe
Film Dragi tovariši je letošnji ruski kandidat za nominacijo za mednarodnega oskarja. Foto: LIFFe

Andrej Končalovski, ki ga je pred mnogimi desetletji usodno zaznamovalo sodelovanje z Andrejem Tarkovskim, je danes eden od ruskih režiserjev z najdaljšo in najbolj razgibano kariero; pohvali se lahko z najvišjimi priznanji Cannesa in Benetk, pa tudi z uspešno hollywoodsko kariero. Šteje že 83 let, a zgodovinska drama Dragi tovariši je delo umetnika na vrhuncu njegove ustvarjalne moči. Film o enem najbolj krvavih dogodkov v Sovjetski zvezi po Stalinovi smrti, masakru v Novočerkasku leta 1962, je na letošnjem beneškem festivalu osvojil posebno nagrado žirije.

Tragične dogodke 1. junija 1962 so sovjetski funkcionarji utišali in prikrili tako učinkovito, da so državna skrivnost ostali še po padcu režima: množični mediji so začeli o masakru pisati šele v prvi polovici devetdesetih, ko so odkopali 20 do takrat neidentificiranih trupel. Tudi 60 let pozneje so opisani dogodki predvsem dragocen nauk o tem, s kakšno lahkoto zna avtoritarna oblast neljube incidente izbrisati iz uradne zgodovine.

Ljudmila Sjomina (Julija Visotskaja) je ponosna članica partije, goreča komunistka in članica mestnega sveta, ki vestno izpolnjuje režimske direktive, pa čeprav na tihem pogreša čase Stalina, ko je bila vsaj na fronti razmejitev med "našimi" in sovražnikom jasna. V povojnem času je situacija veliko bolj kompleksna: cene živil eksponentno naraščajo, zaloge kopnijo, delavcem v bližnji tovarni pa so pravkar znižali plače. Stavka je neizogibna.

Ljudmila, ki se je na kriznem sestanku javno zavzela za najstrožje sankcije za protestnike, kmalu ugotovi, kako brutalna je lahko moč države. Foto: LIFFe
Ljudmila, ki se je na kriznem sestanku javno zavzela za najstrožje sankcije za protestnike, kmalu ugotovi, kako brutalna je lahko moč države. Foto: LIFFe

Medtem ko svetnikom ušesa prebada trobljenje tovarniške sirene, pa jih z resnično paniko navda šele vest, da v mesto prihaja sekretar regionalnega komiteja, ki bo nemire zadušil, še preden bi se vest o njih lahko razširila po okolici. Govori se, da je besen celo Hruščov: lokalni veljaki, ki si zaradi letečih opek ne upajo niti iz svojih pisarn, frčijo okrog kot kure brez glave in ihtavo prelagajo krivdo eden na drugega. Podton satire je nezgrešljiv: grešnega kozla, ki bo na koncu pristal v kakem sibirskem zakotju kot vaški učitelj, je pač treba najti. Ljudmilo na skrivaj tarejo še hujše skrbi. Njena svojeglava hčerka Svetka (Julija Burova) je zaposlena v tovarni in je iz takega testa, da se bo verjetno znašla na barikadah.

Ker se vsi funkcionarji ukvarjajo predvsem s tem, da bi si priborili naklonjenost in zaščito neposredno nadrejenih, obenem pa dokazali svojo predanost "zadušitvi kontrarevolucinarne in protisovjetske dejavnosti", se odziv na stavko iz minute v minuto zaostruje. Nekdo ukaže vojsko oborožiti do zob – vojaki imajo navodila, naj streljajo v zrak, a ko gre zares, se na ulici začnejo kopičiti trupla. Končalovski pokol popiše z neizprosno preciznostjo novinarskega dokumentiranja: branjevec, ki omahne na tla v krčih; ženska, ki jo zablodela krogla pokonča, medtem ko ji vrstnica še obvezuje poškodovano nogo; stopnišče, popackano s široko srago krvi. Tableauxi, ki jih sestavlja direktor fotografije Andrej Najdenov, kontrastirajo hladno geometrijo monolitne oblasti in nagnetene, razgibane gmote delavskih množic.

Klavstrofobična kompozicija filmskih podob se giblje v istem polju sporočilnosti kot še en film, s katerim bo verjetno marsikdo primerjal Drage tovariše: Hladna vojna Pawla Pawlikowskega. Oba sta vzdušje nekega časa priklicala z dramatičnimi kontrasti ostre, črno-bele fotografije.

Končalovski je film po lastnih besedah posvetil
Končalovski je film po lastnih besedah posvetil "čistosti generacije svojih staršev, ki je brezpogojno verjela v cilje komunizma, in tragediji, ki jo je izkusila ob sesutju svoje mitologije". Foto: LIFFe

Ljudmila, ki skuša v opisanem kaosu najti svojo Svetko, se znajde v kafkovskem labirintu molka in zaprtih vrat; kar naenkrat vidi, kako je biti na drugi strani režima, od katerega je imela doslej vedno koristi.

Julija Visotskaja je čustvena os celega dogajanja: premočrtna, neizprosna sledilka partijski liniji se kruši in krha tako rekoč pred našimi očmi. Čeprav z besedami ne odstopa od stalnih floskul ("Hčerko bom sama pripeljala na policijsko postajo, ko se pojavi, pa naj jo prevzgoji država"), se ji v oči postopoma priplazi spoznanje, da so bila najgloblja in najsvetejša prepričanja njenega življenja votle fraze. Brezplodno iskanje Svetke stvari končno postavi na svoje mesto. Ljuda dojame, da so veljaki na vodilnih položajih kot čarovnik iz Oza: moč imajo samo, dokler so jim ljudje pokorni in se jih bojijo. Nikogar ne zanima iskanje odgovorov in resničnih krivcev, edina prioriteta je zbiranje podpisov priseg o nerazkrivanju državnih skrivnosti, s katerimi bodo celo mesto prisilili v kolektivno amnezijo.

Da bi razbili proteste, na katerih se je zbralo več kot 5 tisoč delavcev, sta vojska in KGB tistega usodnega dne leta 1962 začeli streljati v množico: 26 neoboroženih civilistov je bilo umorjenih, več kot 200 ljudi aretiranih, sedem posameznikov pa je bilo pozneje obsojenih na smrt. Foto: LIFFe
Da bi razbili proteste, na katerih se je zbralo več kot 5 tisoč delavcev, sta vojska in KGB tistega usodnega dne leta 1962 začeli streljati v množico: 26 neoboroženih civilistov je bilo umorjenih, več kot 200 ljudi aretiranih, sedem posameznikov pa je bilo pozneje obsojenih na smrt. Foto: LIFFe

Lahko Končalovski v vzvratnem zrcalu zgodovine poišče moralne odpustke za protagoniste, ki so terjali najstrožje sankcioniranje "huliganov", potem pa na svoji lastni koži izkusili neizprosnost režima, ki so ga soustvarjali? Če ne drugega, svoje like vsaj prisili v soočenje s posledicami njihove ideologije, pa naj bo to v obliki ciničnega priznanja agenta KGB-ja, da "upor razume, ker delavci samo ščitijo svoje ustavne pravice", ali pa starega pisma, ki obuja spomin na boljševiško represijo donskih kozakov. Ljudin deziluzionirani oče (Sergej Erliš), ki je prestar, da bi ga skrbelo za svojo varnost, s svojo oceno romana Tihi Don pove vse: "Če bi Šolohov napisal celo resnico, zanj ne bi vedel nihče ali pa bi bil usmrčen v kakem jarku."

Režiser se je v Benetkah ogradil od političnih deklaracij in vzporejanja nekdanjega ruskega režima s sedanjim, češ da vojno obravnava "kot grško tragedijo" – zanima ga predvsem vpliv, ki ga imajo politične odločitve na življenje posameznika. Cilj filma Dragi tovariši ni kategorična obsodba komunizma kot takega, pač pa analiza zlorabe moči in apatije soudeleženih, ki je temeljni kamen vsake diktature. Sklepni prizor, ki gledalcu spravljivo ponuja "srečen konec", je namerno posnet v melodramatični maniri sovjetskega propagandnega filma. Grenak okus, ki ga pusti v ustih, je protistrup vsiljene pozabe novočerkaške tragedije.

Ocena: 5-