Gledamo
(1)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 12 glasov Ocenite to novico!
Zvodnika ljubezni
Film je Ashleigh Cummings na letošnjem beneškem festivalu prinesel nagrado za najboljšo vlogo v filmskem prvencu. Foto: IMDb
Zvodnika ljubezni
Čeprav je prestrašena na smrt, Vicki razume, da mora razmišljati hitro in razsodno, če hoče imeti vsaj minimalno možnost preživetja. Foto: IMDb
Zvodnika ljubezni
Režiser in scenarist Ben Young je poudarjal, da je na podlagi študija resničnih primerov nastala izmišljena zgodba - Avstralce pa je film spomnil na zakonca Davida in Catherine Birnie, ki sta leta 1986 v Perthu ugrabila, mučila in umorila štiri dekleta (peto jima je ušlo in tako končalo njun morilski pohod). Foto: IMDb
Zvodnika ljubezni
Storilca nista prikazana kot zločinska genija, pač pa kot plenilca, ki čakata na pravo priložnost in izkoriščata zaupljivost prebivalcev mirne soseske. Foto: IMDb

Liffe: Zvodnika ljubezni

Groza v Avstraliji
16. november 2017 ob 19:59
Ljubljana - MMC RTV SLO

Nekaj rahlo neokusnega je pri človeški fascinaciji nad serijskimi morilci; našo pozornost pritegnejo še toliko bolj, kadar pobijajo ženske ali pari. Avstralski režiser Ben Young k potencialno senzacionalistični temi pristopa brez želje, da bi potešil gledalčevo morbidno žejo. Za ljubitelje žanra je ogled Zvodnikov ljubezni obvezen - za druge pa samo priložnost, da preživijo skoraj dve uri s težko kepo nelagodja v želodcu. Posvarjeni ste bili.

Če vas od obiska Avstralije niso odvrnile napovedi smrtonosnih insektov, bi vam jo lahko kot turistično destinacijo dokončno zagabila Zvodnika ljubezni, fiktivna, a skrajno realistična zgodba o zakonskem paru, ki v mirnem predmestju Pertha ugrablja in pobija najstnice. Skoraj blagodejen odmik od resničnosti je vsaj v tem, da je Ben Young svoj celovečerni prvenec prestavil v božični čas leta 1987, naslovna junaka pa oblikoval po predlogi številnih resničnih zgodb, in ne enega samega, oprijemljivega para zločincev. Očitno pa je, da je scenarist in režiser v svoj portret iztirjenih umov vložil ogromno študija psihologije serijskih morilcev.

Kulisa predmestnega Pertha, ki za obljubo večnega sonca in urejenih trat skriva globoko malomeščansko nezadovoljenost, je v isti sapi popolnoma realistična in ujeta v časovno kapsulo nekega sanjskega sveta (kar sama se ponuja asociacija na srhljivi sijaj Modrega žameta). Uvodni kader je nasladno počasen posnetek mladih deklet, stiliziran dodatek, kakršnih bo v filmu še nekaj (med njimi je na trenutke morda moteča le izbira glasbe, denimo Joy Division, ki preglasijo in pretirano zaznamujejo celoten katarzični vrhunec zgodbe).

Osrednja zgodba se začne odpletati, ko dekle, ki je ne bomo nikoli več videli ali izvedeli njenega imena, sprejme ponujeni prevoz prijaznega, nevsiljivega zakonskega para, Evelyn (Emma Booth) in Johna (Stephen Curry). O njeni usodi čez nekaj dni pričajo le še krvavi madeži na tleh in grob, ki ga John izkoplje v bližnjem gozdu. S forenzično natančnostjo podani detajli - ključavnica na oknu, vsako jutro simetrično poravnan toast, perilo na vrvi - o paru in njuni dinamiki pove več, kot bi lahko besede. John je suhljat, telesno ne ravno impozanten možak, ki je v javnosti, v interakciji z drugimi moškimi, pohleven in brezhrbteničen - je pa zato v zavetju svojega doma absolutni vladar, ki mu ni treba niti povzdigniti glasu, da se mu žena servilno uklanja. Z Evie manipulira z nedoločnimi obljubami, da bo morda sprejel njena otroka iz prejšnjega zakona.

Z rastočim nelagodjem nato spremljamo, kako Whitova, spet v svojem rjavem enoprostorcu, ležerno klepetata s 16-letno Vicki (Ashleigh Cummings), ki se je na skrivaj splazila od doma in je pripravljena kupiti malce trave. Takoj ko Vicki prostovoljno stopi v stanovanje in sprejme ponujeno pijačo, je jasno, da bo končala z verigo priklenjena na posteljo. Težko je definirati, kaj natančno zgodbi dodaja tisto nezgrešljivo, kri ledenečo srhljivost, a morda je to prav rutinirana zdolgočasenost, s katero se psihopata lotevata svojega posla. Jasno je, da sta to počela že večkrat in da ne razmišljata o tem, da bi bila nova žrtev njuna zadnja. Absolutnega zla kot nečesa tako vsakdanjega in banalnega nismo videli že vse od prelomnega Henryja, portreta serijskega morilca (1986).

Vseeno pa se zdi, da bo Whitovima njuna najnovejša žrtev povzročala več težav kot običajno. Vicki, ki jo je globoko zaznamovala nedavna ločitev staršev, ima pretanjen čut za interno dinamiko zakonskega življenja. Tudi če je to zakon dveh morilskih psihopatov. Ko začuti, da je šibki člen tandema čustveno labilna, ljubosumna Evie, skuša vanjo premeteno zasejati seme dvoma o partnerju. Pokazati ji mora, kako nevaren je lahko John tudi za svoje bližnje, ne da bi pri tem rastočo jezo svoje ječarke dokončno preusmerila nase - po takih spolzkih tleh se zgodba v zadnji etapi vse bolj približuje klasični, adrenalinski srhljivki o pobegu iz peklenske hiše. Meja med življenjem in smrtjo je tanka in kmalu postane jasno, da lahko tehtnico v eno ali drugo smer prevesi kar koli: odprto okno, pobesnela psica na vrtu, krik v nepravem trenutku.

Ugrabljeno in trpinčeno dekle je že skoraj popolnoma vsakdanji trop v filmski kulturi, ki je že desetletja zasičena z zgodbami o nasladnem pobijanju žensk. Kljub temu se Zvodnika ljubezni po nobenem merilu ne vpisujeta v tradicijo eksploatacijskega filma. Niti en sam prizor žrtvine kalvarije ni odveč ali voajerski. Brutalnosti se seveda zgodijo, a skoraj brez izjeme za zaprtimi vrati - kljub izbrani tematiki nasilje ni Youngov fetiš. Predvsem zaradi neverjetnega igralskega dosežka vseh treh protagonistov, še posebej Emme Booth, Zvodnika ljubezni nista t. i. klasični "torture porn", pač pa psihološki portret, ki se na trenutke približuje celo empatiji. Ali pa morda ne ravno empatiji, prej razumevanju večnega kroga zlorab, zaradi katerega se ženske, kakršna je Evie, znajdejo v vlogah prostovoljnih sostorilk najgnusnejših dejanj. Lahko je razumeti, da je mizoginija, ki je bila del Eviejine psihološke geneze, del istega sistema, ki pač brezbrižno skomigne z rameni, ko najstnica "pobegne od doma". Vsaka teorija o pobesnelih hormonih je očitno verjetnejša od starševskih zagotovil, da česa takega ni bilo v hčerkinem značaju.

Ocena: -5, piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
modzo
# 17.11.2017 ob 21:32
Verjamem da je tezko delo napisati nekaj zanimivega o filmu obenem pa filma ne razkriti. Ceprav cenim okus Ane Jurc se njenim recenzijam navadno izognem, preberem jo sele, ko sem film ze pogledal. Ne morem se znebiti obcutka, da jo v zelji da napise nekaj kar je vredno brati odnese, in pove odlocno prevec o samem filmu.

intro, prvi in zadnji odstavek so odlicni, oris zgodbe celotnega filma pa povsem odvec - se posebno, ce je ob orisu zgodbe se precej natancen opis tega, na kaj moramo biti pozorni in kdaj in kaksni obcutki nas bodo pri tem spremljali. Zakaj naj bi po taksni recenziji sel gledat film? Zato da zaploskam kritiku za uvid? Gledalci nismo taki cepci da potrebujemo razlozitev filma, kritike prebiramo za to, da nas v gori filmov usmerijo do tistih, ki naj bi nam bili usec, ne pa, da nam ga razlozijo in s tem neizbezno pokvarijo.

Ana Jurca vase znanje o filmih je zavidljivo in ni potrebe po tem, da se pred bralci dokazujete. Raje ga izrabite za dobro promocijo filma :)

LP
Filmske recenzije
link
Filmska recenzija: Tomb Raider
10
19. marec 2018 ob 18:16 Že kar precej oddaljenega leta 2001 se je v čevlje Lare Croft, ali bolje rečeno v njene mične obline, vživela seksapilna Angelina Jolie in kljub mlačnemu kritiškemu sprejemu dovolj navdušila ...
Več novic ...
Gledamo
link
Filmska recenzija: Playing Men
3
14. april 2018 ob 14:06 Danes, v času, ko se je moški svet zaradi svojih "igric" do nasprotnega spola upravičeno znašel pod udarom kritike, ki ima za sabo širše družbeno soglasje, nas ob vstopu v kinodvorano, kamor se ...
Več novic ...
Kazalo