Biografski film Trumbo se je namenil odstreti to tančico in večina ga je, logično, namenjena preganjavičnemu obdobju pritiska na vse ustvarjalce, ki so ali pa "naj bi" imeli povezave s komunisti. Ob pasijonu osrednjega lika sicer prikaže nekaj nezavidljivih usod njegovih sodelavcev, ki so se tudi tragično končale, a osnovni ton filma je pretežno lahkoten in informativen samo na ravni ilustracije. Film, ki se trudi biti resen dramski portret, ima presenetljivo komične trenutke in elemente – to za režiserja Jaya Roacha sicer ni nič nenavadnega, saj je znan po franšizah Austin Powers in Njeni tastari, vendar v njih ni ravno pilil veščine subtilnosti.

Pri Trumbu očara zasedba z Bryanom Cranstonom na čelu, ki prikliče številne nostalgične znotrajfilmske reference, a splošni vtis je, da bi imelo delo več uspeha v bitki za emmyje kot za oskarje. Kako se gledljivo spoprijeti z resno in pomembno tematiko, ki zadeva ves narod in njegovo polpreteklo zgodovino, je letos lepo pokazal zmagovalni film V žarišču.

Res je sicer, da pripovedi o scenaristih ne morejo biti ravno spektakularne. Ta poklic je zelo nizko na hollywoodski prehranjevalni verigi, hkrati pa gre za stresen filmski poklic, pri katerem je pričakovana življenjska doba najnižja. Stalnih frustracij in bitk, ki so del scenarističnega vsakdanjika celo v najboljših delovnih razmerah, v filmu skoraj ni, poudarjena pa sta ponos in celo nekakšna glamuroznost. To je mogoče najti v Trumbovem neizmernem vitalizmu, ponos pa v boju za preživetje, ki je hkrati bitka proti sistemu. Da kar nekaj odsekov dramskega loka malce spominja na Kubrickovega Spartaka, seveda ne preseneča, saj je bil to prvi odmevnejši film, pod katerega je bil Trumbo znova lahko uradno podpisan in pomenil razveljavitev črnega seznama.

In kako je član ameriške komunistične partije Dalton Trumbo premagal po njegovem mnenju nepravičen sistem? Tako, da je v obdobju bojkota uporabil kapitalistične metode. Industrijsko je organiziral delo sebi in številnim drugim scenarističnim kolegom, ki so bili prav tako v nemilosti, s psevdonimi po konkurenčnih cenah, in tako ustvaril nekakšno družinsko zagonsko podjetje. Kar se na osebni ravni kaže kot končna zmaga, je torej na ideološki tako rekoč poraz.

Gorazd Trušnovec, iz oddaje Gremo v kino, na 3. programu Radia Slovenija (ARS).