Delo lanskega Rožančevega nagrajenca Petra Kovačiča Peršina Vrnitev k Itaki je knjiga esejev, ki govori o sodobnem civilizacijskem preoblikovanju svetovne družbe, pri čemer se spreminja predvsem položaj naroda. Ta proces označujemo s pojmom globalizacija. V ospredju avtorjevega zanimanja je položaj slovenskega naroda, ki ob zunanjih spremembah doživlja tudi globoko notranjo preorientacijo vrednot. Ta vidik poudarja podnaslov Slovenci v procesih globalizacije. Foto: MMC RTV SLO
Delo lanskega Rožančevega nagrajenca Petra Kovačiča Peršina Vrnitev k Itaki je knjiga esejev, ki govori o sodobnem civilizacijskem preoblikovanju svetovne družbe, pri čemer se spreminja predvsem položaj naroda. Ta proces označujemo s pojmom globalizacija. V ospredju avtorjevega zanimanja je položaj slovenskega naroda, ki ob zunanjih spremembah doživlja tudi globoko notranjo preorientacijo vrednot. Ta vidik poudarja podnaslov Slovenci v procesih globalizacije. Foto: MMC RTV SLO
Pred dvema letoma je slavila Ifigenija Simonović z zbirko Konci in kraji. Foto: Mladinska knjiga

Nominirani so Aleš Berger s knjigo Omara v kleti, Peter Kolšek z delom Vaserkeber in druge dogodbe, Miklavž Komelj s knjigo Nujnost poezije, Andrej Medved z delom Pictura poesis ter Ivo Svetina, avtor dela Med smislom in skrivnostjo.

Žirijo v sestavi Jelke Ciglenenčki, Barbare Pogačnik, Mihe Pintariča, Milčka Komelja (ki se je pri enem izmed nominirancev izločil iz žirije) in predsednika Edvarda Kovača je v izboru za najboljšo esejistično knjigo zadnjih dveh let med drugim prepričalo Bergerjevo delo Omara v kleti, ki je letos izšlo v zbirki Mladinske knjige Spomini in izpovedi.

Omara v kleti je knjiga memoarskih esejev. Naslovna metafora je malodane karikatura proustovskega iskanja izgubljenega časa, v sebi pa združuje zavest s samoironično Bergerjevo distanco. Šansoni, nogomet, gledališče - vse je pravzaprav teater, teater pa je literatura, osrednja tema avtorjevega življenja in pričujoče knjige. V značilnem jedrnatem, izbrušenem in inventivnem slogu avtor koplje po samem sebi, odpira predale in stresa pred voajerskega bralca njihovo vsebino, piše v obrazložitvi.

Z ironijo začinjena, duhovita in stilistično izbrušena je žirija označila krajša besedila Petra Kolška, ki jih je izdal pod naslovom Vaserkeber in druge dogodbe lani v zbirki Nova znamenja založbe Litera. Besedila pripadajo novinarskima zvrstema, komentarju in kolumni, vendar pa refleksivno zaokrožena celota avtorja razkrije kot pravega esejista. Rdeča nit besedil so teme Slovenije. Avtor ne ostaja pri enoplastnem prikazovanju družbene resničnosti, temveč zariše vzporednice med političnimi in kulturnimi podobami in dogodki ter njihovimi sorodniki iz zgodovine, s čimer gradi portret slovenske mentalitete.

Komelj v esejih Nujnost poezije (Hyperion, 2010) ne poskuša skriti izzivalnosti svoje poezije, ampak svoj slog hoteno izpostavlja; v svoje zapise dosledno vnaša načelo paradoksa. Bralec bo težko soglašal z vsemi miselnimi bravurami avtorja, užival pa bo v sozvočju njegovih idej, pa tudi v disharmoniji njegovih miselnih obratov, saj se prav v tem kaže umetnost njegovega peresa. Odlika knjige je tudi, da združuje svetovljanstvo z domoljubjem in svetovno zgodovino. Avtor je po mnenju žirije vsekakor intelektualno zanimiv in umetniško dovršen.

Medvedova knjiga Pictura poesis, ki je lani izšla pri Študentski založbi, prinaša vrsto avtorjevih esejev o osrednjih slovenskih slikarjih in kiparjih druge polovice 20. stoletja. Besedila izpričujejo Medvedov pretanjen posluh za formo in vsebino likovnih umetnin. Značilnosti slovenskih umetnikov se esejistu posreči približati z erudistko mislijo in subtilno besedo, pa tudi z vključenimi lastnimi verzi.

Svetinova Knjiga Med smislom in skrivnostjo (Hyperion, 2010) je pesnikov nabor spisov o poeziji. Svetina nam odkrije svoj izbor vrhov slovenskega pesniškega 20. stoletja, ki se zanj začne z Edvardom Kocbekom in Francetom Balantičem ter konča z Alešem Štegrom. Pri obravnavi pesnikov se nenehno prevprašuje, kako sploh govoriti o poeziji, če pa je ta razpeta med "smislom in skrivnostjo". Čeprav ugotavlja, da nima izdelane metode, se naslanja na poglobljeno poznavanje opusov, avtorje umešča v socialne in zgodovinske kontekste ter razgrinja jezikovne trike.