Z nagrado izražajo v društvu spoštovanje "cenjenemu kolegu Antonu Tomašiču, ki je med sodelavci veljal za vrhunskega profesionalca in pokončnega človeka", so zapisali v utemeljitvi. Nagrado bodo Tomašiču podelili na slovesnosti, ki bo v četrtek, 29. februarja, ob 19.00 v Slovenski kinoteki. Takrat bodo razglasili tudi dobitnike od dveh do petih enakovrednih nagrad Štigličev pogled za režijo posameznega avdiovizualnega dela.

Anton Tomašič se je rodil leta 26. aprila 1937 v vasi Gradac nedaleč od Metlike. Leta 1966 se je kot absolvent AGRFT-ja zaposlil na RTV Slovenija, kjer je deloval vse do upokojitve leta 2004. Bil je eden najdejavnejših televizijskih režiserjev igranih vsebin, njegova filmografija šteje na desetine naslovov. Na začetku kariere je režiral predvsem otroške in mladinske oddaje, kot je denimo legendarna nadaljevanka o leteči pipi Trapollo HH 33 (1969). V naslednjih desetletjih je soustvaril množico televizijskih iger, nadaljevank in nanizank.

Po scenariju Dušana Jovanovića je posnel Avtostop (1973) in Soboto dopoldan (1976); po scenariju Janka Messnerja Vrnitev (1976); po Saši Vugi Gorjupo bajto (1978) in Rajnke takrat (1985); po Stanislavi Bergoč Vmesni čas (1987); po Milanu Jesihu Zrcalo (1990); po scenarijih Borisa Cavazze Trinajstico (1989), Primer Feliks Langus (1991) in Predsednika (1993); po Vitomilu Zupanu priljubljeno nanizanko Vest in pločevina (1974); po Antonu Ingoliču Žive vezi (1975); po Aleksandru Marodiću Resnični obraz Anite Novak (1984); po Igorju Karlovšku Dosjeji J. K. (1995) in Klan (1998).

Za Vrnitev, ki obravnava položaj koroških Slovencev v času nacizma, je leta 1977 prejel nagrado Prešernovega sklada, drama pa ostaja tako vznemirljiva, da je v Avstriji do danes še niso prikazali v integralni različici.

Kot so zapisali v utemeljitvi, je moralo biti za Antona Tomašiča boleče ozadje nadaljevanke Slike iz leta 1941 (1982). "Šlo je za na silo sestavljeno lepljenko posnetkov propadlega veleprojekta Dražgoška bitka, ki je bil zaradi preseženega proračuna in zakulisnih iger partijskih in filmskih veljakov ustavljen sredi snemanja."

Kot nadaljujejo, je kljub grenkemu vstopu v slovensko kinematografijo Anton Tomašič pozneje posnel tri celovečerne igrane filme: po scenariju Borisa Cavazze je nastal Kormoran (1986); po scenarijih Marcela Buha Čisto pravi gusar (1987) in Rabljeva freska (1995).

Medtem ko je bil deležen vse prej kot prijaznega odziva kritike in občinstva, ostajata prva dva filma še vedno živa: Kormoran s sugestivno igralsko zasedbo, živim jezikom in prepričljivim seciranjem posledic alkoholizma ter Čisto pravi gusar kot ena od klasik slovenskega mladinskega filma, še beremo v utemeljitvi.

"Tomašičev opus je nastajal v časih, ko je bila produkcija igranih vsebin na nacionalni televiziji neprimerljivo obsežnejša od današnje in je tudi z izborom tem in estetskimi stremljenji neredko presegala današnjo produkcijo, ki se zaradi diktata gledanosti vse bolj podreja množičnemu okusu. Upajmo, da bo ta nagrada tudi spodbuda nacionalni radioteleviziji pri ohranjanju njene neprecenljive kulturne dediščine, katere del je tudi opus Antona Tomašiča," so še zapisali v društvu.