Ulisse Aldrovandi (1522–1605) s svojim bestiarijem ni skušal ponazoriti moralizirajočih alegorij: šlo je za resen poskus znanstvene študije; deformitete in anomalije so bile zanj predmet raziskave. Foto: Arhiv NUK
Ulisse Aldrovandi (1522–1605) s svojim bestiarijem ni skušal ponazoriti moralizirajočih alegorij: šlo je za resen poskus znanstvene študije; deformitete in anomalije so bile zanj predmet raziskave. Foto: Arhiv NUK

Fascinantna Zgodovina nenaravnih bitij (1642) je le eden od tokratnih predlogov za branje iz zakladnice NUK-ovega arhiva, ki jih Žiga Cerkvenik iz Narodne in univerzitetne knjižnice vsak teden pripravlja za naše bralce.

Na MMC-ju skupaj z Narodno in univerzitetno knjižnico vabimo k odkrivanju dragocenosti iz digitalne knjižnice, ki jo prepaja več kot 800.000 enot gradiv. Čeprav so javne ustanove po karanteni že odprle svoja vrata, lahko za vsebinami še vedno brskamo po najrazličnejših besedilih in gradivih Digitalne knjižnice Slovenije, ene največjih zbirk slovenskih besedil in drugih gradiv, ki so prosto dostopni na spletu.

Vabljeni k še enemu digitalnemu raziskovanju digitalne zakladnice NUK-a.


Misalle Romanum glagoliticum je nastal v začetku 15. stoletja v Beramu v Istri in vsebuje bogato dekorirane iniciale, miniature in celostranske ilustracije. Foto: Arhiv NUK
Misalle Romanum glagoliticum je nastal v začetku 15. stoletja v Beramu v Istri in vsebuje bogato dekorirane iniciale, miniature in celostranske ilustracije. Foto: Arhiv NUK

"Vpraša se, kdo je izumel glagolico … to ostane pač večna uganka." (Karel Štrekelj)

Narodna in univerzitetna knjižnica hrani izjemno rokopisno in tiskano gradivo, napisano v čudoviti slovanski pisavi glagolici. Na ozemlje današnje Slovenije in v našo knjižnico je prispelo po različnih poteh. Žiga Zois je bil strasten zbiratelj in proučevalec glagolskih tekstov, o čemer pričajo zapiski raziskav, korespondenca in drugi dokumenti iz njegove zapuščine. V svoji zbirki je hranil tudi nekaj dragocenih rokopisov, med katerimi izstopajo štirje kodeksi iz 15. stoletja, ki jih je dal Zois kot ostale knjige v svoji knjižnici prevezati v značilno svetlo usnje. Misalle Romanum glagoliticum je nastal v začetku 15. stoletja v Beramu v Istri in vsebuje bogato dekorirane iniciale, miniature in celostranske ilustracije; na rokopisu Officium sanctorum glagolitice pa najdemo celo Zoisove lastnoročne pripise s svinčnikom. Globoko zanimanje za glagolico je s Zoisom delil tudi njegov sodobnik in prijatelj Jernej Kopitar. Leta 1836 je izdal znamenito knjigo Glagolita Clozianus, ki poleg rokopisa v glagolici iz 15. stoletja prinaša tudi prvo kritično objavo Brižinskih spomenikov s prevodi in komentarji.

"Med vsemi od Boga ustvarjenimi stvarmi ali živalmi ni nobena za človeka tako pridna in koristna in manjše strežbe ali živeža ali stroškov potrebna stvar kakor čebela."

Z gojenjem čebel se je Anton Janša ukvarjal že od zgodnje mladosti, saj so imeli na domačem posestvu več kot sto panjev.Foto: Arhiv NUK
Z gojenjem čebel se je Anton Janša ukvarjal že od zgodnje mladosti, saj so imeli na domačem posestvu več kot sto panjev.Foto: Arhiv NUK

20. maj je Organizacija združenih narodov razglasila za svetovni dan čebel. Na ta dan leta 1734 se je v Breznici na Gorenjskem rodil Anton Janša, utemeljitelj sodobnega čebelarstva. Z gojenjem čebel se je ukvarjal že od zgodnje mladosti, saj so imeli na domačem posestvu več kot sto panjev. Po svojem poznavanju čebel je s številnimi raziskavami, odkritji, izumi, predavanji in predvsem knjižnimi deli zaslovel že za časa življenja ter postal celo prvi učitelj čebelarstva na cesarskem dvoru. Njegova spoznanja ostajajo aktualna še danes. Na Digitalni knjižnici Slovenije lahko prelistamo tako Janševo uvodno Razpravo o rojenju čebel (Abhandlung vom Schwärmen der Bienen), ki je prvič izšla leta 1771, kot kasnejši Popolni nauk o čebelarstvu (Hinterlassene vollständige Lehre von der Bienenzucht, 1775), ki je že leta 1792 v prevodu Janeza Goličnika izšel tudi v slovenskem jeziku. Pa tudi številna druga dela o pomenu in dediščini brezniškega čebelarskega mojstra.

"Leta 1624 je bilo v slavni utrdbi Ostrovica, deset milj od Šibenika v Dalmaciji meseca aprila rojeno nenaravno bitje s tremi rogovi, tremi pari oči, eno nosno odprtino, oslovskimi ušesi in zasukanimi stopali."

Aldrovandija mnogi smatrajo za očeta naravoslovne znanosti, četudi njegovi opisi še vedno vsebujejo elemente staro- in srednjeveškega imaginarija oziroma mitologije, pomešane z zgodnjo znanstveno-deskriptivno metodologijo. Foto: Arhiv NUK
Aldrovandija mnogi smatrajo za očeta naravoslovne znanosti, četudi njegovi opisi še vedno vsebujejo elemente staro- in srednjeveškega imaginarija oziroma mitologije, pomešane z zgodnjo znanstveno-deskriptivno metodologijo. Foto: Arhiv NUK

Narodna in univerzitetna knjižnica je leta 2017 s pomočjo sponzorjev in donatorjev odkupila zadnji manjkajoči del obsežne enciklopedije filozofa, pravnika in prvega profesorja naravoslovja na bolonjski univerzi Ulissa Aldrovandija (1522–1605). Enciklopedija obsega 6 knjig, ki popisujejo različne družine živali (ribe, parkljaste štirinožce, kače in zmaje itd.) in so bile nekoč del znamenite knjižnice rodbine Auerspergov v Knežjem dvorcu na mestu današnje NUK. Aldrovandija mnogi smatrajo za očeta naravoslovne znanosti, četudi njegovi opisi še vedno vsebujejo elemente staro- in srednjeveškega imaginarija oziroma mitologije, pomešane z zgodnjo znanstveno-deskriptivno metodologijo. To je najbolj očitno prav v zadnjem pridobljenem delu enciklopedije Zgodovina nenaravnih bitij iz leta 1642.

Aldrovandi v njej natančno (p)opiše človeške, živalske in druge posebnosti in deformacije, kot tudi različna mitološka bitja od himer, harpij, kiklopov in sfing, pa vse do volkodlakov in morskih deklic. Besedilo spremlja približno 500 izvrstnih in mestoma prav pošastnih lesoreznih ilustracij. Aldrovandi je v knjigi opisal tudi razvoj človeka od spočetja do rojstva, različne eksotične živali ter posebnosti nekaterih ljudstev tedaj znanega sveta. Med njimi najdemo celo opis ustoličenja karantanskih vojvod: "Kadarkoli je v Karantaniji oblast prevzemal novi vojvoda, so pripravili svečanost, o kakršni se nikjer drugje ni slišalo. Na širokem polju je stal marmorni kamen, na katerega je tisti dan, ko so ustoličili novega vojvodo, sedel neki kmet, ki mu je to pripadalo po dednem nasledstvu svojega rodu, z brejo kravo črne barve v desnici ter s kobilo v levici, obdan s številno množico ljudi vseh stanov. Obrnjen k prihodnjemu vojvodi, ki je prihajal oblečen v pastirsko opravo …"

"Tu prebiva res cvetoča družba plemenite gospode ... Tako sem našel tu povsod zadosti znancev. Neka določena gospica, katere priimka ne bi rad razodel, mi je bila posebej naklonjena." (risar in kronist Werner o obisku Ptuja, 1713)

Na upodobitvi Ptuja je v ospredju skupina meščanov med izletom v okolico mesta. Foto: Arhiv NUK
Na upodobitvi Ptuja je v ospredju skupina meščanov med izletom v okolico mesta. Foto: Arhiv NUK

Vedutno slikarstvo je v Evropi doživelo svoj prvi razcvet v času, ko so slovenski kraji dobivali šele svoje prve samostojne (topografske) upodobitve. Najprej leta 1679 izide Valvasorjeva Topographia Ducatus Modernae, o kateri smo že pisali, nato pa leta 1681 še album s podobami štajerskih krajev duhovnika, kartografa in topografa Georga Matthäusa Vischerja.

Upodobitve krajev, naselij in znamenitosti so v naših deželah postale zares priljubljene šele v 19. stoletju z razvojem turizma, pa tudi meščanske kulture. Za področje slovenske Štajerske je pomembno delo graškega založnika in tiskarja Josepha Franza Kaiserja (1786–1859), ki je v prvi polovici 19. stoletja večkrat obiskal naše kraje in izdelal nekaj prekrasnih upodobitev Rogaške Slatine ter drugih slovenskih zdravilišč in krajev. V letih med 1824 in 1833 je nastal album litografij, znan kot Stara Kaiserjeva suita, pri katerem je sodelovalo več umetnikov.

Vedute prinašajo pomemben napredek, saj v nasprotju s starejšimi topografskimi upodobitvami posebno pozornost posvečajo tudi vsakodnevnemu dogajanju in opravilom. Veduta Mozirja tako prikazuje zanimiv prizor na glavnem trgu, na upodobitvi Ptuja pa je v ospredju skupina meščanov med izletom v okolico mesta.

"Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu."

Konstruktivistične pesmi so konstrukcija besednih, simbolnih indrugih elementov. Na neki način so sestavljene in to ne le iz besed, ampak tudi iz matematičnihsimboličnih kratic, verz, uokvirjen s kvadratom, gesla iz kulture in politike, kemijske formule, zrcalne slike ... Foto: Arhiv NUK
Konstruktivistične pesmi so konstrukcija besednih, simbolnih indrugih elementov. Na neki način so sestavljene in to ne le iz besed, ampak tudi iz matematičnihsimboličnih kratic, verz, uokvirjen s kvadratom, gesla iz kulture in politike, kemijske formule, zrcalne slike ... Foto: Arhiv NUK

Čez nekaj dni, 27. maja, se spominjamo obletnice smrti enega najpomembnejših slovenskih pesnikov. Srečko Kosovel (1904-1926) je v svoji kratki življenjski in umetniški poti ustvaril opus, ki sega v sam vrh evropske modernistične poezije. Prva knjižna izdaja njegovih del, zbirka Pesmi, je izšla leta 1927. Kljub mnogo prezgodnji smrti je za seboj zapustil obsežno zapuščino pesmi, razprav, pisem, zapiskov in osnutkov, ki jih hranimo v rokopisni zbirki NUK. Digitalna knjižnica Slovenije omogoča ogled več kot tisoč Kosovelovih rokopisov – vključno z najbolj znanimi in priljubljenimi pesmimi kot so Kons 5, Ekstaza smrti, Leteča ladja ali Pot do človeka s čudovitim zaključkom:

V srcu mojem besede šumijo,
človek se v tihem srcu budi,
zanj se vse moje sile borijo,
zanj, za človeka, človeštvo, ljudi.