A zgodba gotskih form chartrske katedrale, ene tistih prvih napovedovalk nove estetike, ki se je naglo širila najprej po Franciji, nato pa tudi po drugih evropskih deželah, se je začela precej let prej. Kar nekaj francoskih cerkva je namreč v takrat modni gotski podobi zasijalo po tem, ko jih je prizadel požar, ki je bil v času pretežno lesenih stavb pogost uničevalec srednjeveških mest. Nič drugače ni bilo s Chartresom.

Medtem ko je bila pri prvi gotski stavbi, cerkvi v St. Denisu, razlog za gradnjo potreba po več prostora za številne romarje, ki so se zgrinjali v baziliko slavnega opata tistega časa Sugerija, so videli v Chartresu priložnost za postavitev cerkve večjih dimenzij nekje drugje.

Čudež, ki narekuje gradnjo primerne stavbe
Požar, ki je mesto prizadel 10. junija leta 1194, je sicer pod seboj pokopal pretežni del cerkve, prizanesel pa je obema zvonikoma, vmesnemu zgodnjegotskemu zahodnemu pročelju in kripti, pa tudi relikviji Marijinega plašča. V času, ko so mesta med seboj rada tekmovala v tem, katero se ponaša z večjo in sijajnejšo katedralo, je bil torej ta čudež kot nalašč za postavitev nove, lepše in večje stavbe.

Obnova stavbe se je tako kmalu začela, donacije zanjo pa so se v Chartres stekale z vseh koncev Francije. Navdušenje za postavitev nove katedrale je bilo prisotno tudi med meščani, ki so prostovoljno sodelovali pri gradnji in transportu potrebnega kamna iz približno osem kilometrov oddaljenega prostora.

Do leta 1220 je bila končana glavnina stavbe, ki je ohranila portal iz sredine 12. stoletja in staro kripto. Pri gradnji pa so sledili načrtom prvega arhitekta, ki še danes ostaja anonimen.

Kipenje kvišku in obarvana dnevna svetloba
Triladijska katedrala temelji na tlorisu latinskega križa s kratkim transeptom (prečno ladjo), iz katerega se v vzhodnem delu stavbe nadaljuje dvojni korni obhod. Na tem slonijo tri kapele. Katedrala v Chartresu je nadaljevala forme, ki jih je prvič združil opat Sugerij v baziliki v St. Denisu. Zunanji oporniki omogočajo uporabo visokih, v nebo kipečih križnorebrastih obokov, skeletni sistem opornikov in vse tanjšo in bolj presvetljeno steno z velikim svetlobnim nadstropjem, emporami in visokimi šilastimi arkadami. Vse te elemente bodo ostale velike francoske katedrale še potencirale in se s tem še bolj približale gotskemu idealu skeletne stavbne lupine, v katero skozi barvana okna pronica svetloba, v tuzemskem svetu najboljši približek božje prisotnosti.

Prava galeirja vitražev
Slavni so veliki vitraži katedrale, ki so nastali nekje od sredine 13. stoletja in so se večinoma izognili škodi verskih vojn 16. stoletja. Ob velikih oknih ladijskega dela pronica obarvana svetloba na kamen katedrale še skozi tri velika rozetna okna. Na zahodni steni so podobe okna posvečene Poslednji sodbi, severni del transepta je okrašen z Marijinim oknom, južno okno pa je posvečeno Kristusu.

Uničevalni val revolucije
Tako kot številnim drugim francoskim sakralnim stavbam uničevalni val francoske revolucije ni povsem prizanesel niti Chartresu. A pravzaprav so tega hitro ustavili meščani. Revolucionarji so se odločili, da porušijo stavbo s pomočjo eksploziva, a jim je to odsvetoval lokalni arhitekt, češ, da bi kamenje zaprlo ulice in bi bila tako narejena prevelika škoda.

Obvezen postanek pri občudovanju francoske gotike
Katedrala v Chartresu je bila pomembna romarska točka še pred njeno zgodnjegotsko fazo. Zlasti v 12. stoletju je privabila številne romarje, ki so se posebej številčno v mesto zgrinjali v času Marijinih dni. Množice vernikov so se vsako leto poklanjale Marijinemu plašču, še danes pa ostaja katedrala ciljna točka tako za tiste, ki se v francoskem mestu ustavljajo, da bi občudovali dosežke in estetiko gotske arhitekture, kot tiste, ki jih privabi relikvija.