V New Yorku so prvič izdelali da Vincijev čembalo, katerega risbe so sicer del Codexa Atlanticusa. Foto: AP
V New Yorku so prvič izdelali da Vincijev čembalo, katerega risbe so sicer del Codexa Atlanticusa. Foto: AP
Izumi Leonarda Da Vincija
Na newyorški razstavi so da Vicnijeve skice iz Codexa Atlanticusa s pomočjo računalniške tehnologije spremenili v tridimenzionalne modele. Foto: Discovery

Glasbilo je Leonardo da Vinci imenoval viola organista in do danes velja, da ga nikoli niso izdelali. Neke vrste oblika čembala je bila zasnovana kot glasbilo za renesančni 'one-man-band', omogočala je namreč igranje med hojo. Hoja je pravzaprav nujna, kajti glasbenikove noge so pripete na mehanizem, ki vključuje lok, ki se dotika strun v notranjosti glasbila. Struna pa se loka dotakne šele, ko na njej pripadajočo tipko glasbenik pritisne. Po risbah iz leta 1488 je čembalo izdelal japonski izdelovalec čembalov Akio Obuči, ki je po da Vincijevih načrtih sestavil že več glasbil.

Codexu Atlanticusu. Prvo znano glasbilo, ki pa so ga dejansko izdelali in ki po principu delovanja zelo spominja na da Vincijevo violo organisto, se je imenovalo Geigenwerk (izraz bi lahko prevedli kot violinska konstrukcija), leta 1575 pa ga je izdelal nemški inovator na področju glasbil Hans Haiden.

Tudi začetki čembala so bili v Italiji
Omenimo še, da dokumenti o prvih pravih čembalih izvirajo prav iz Italije. Nastali so nekaj desetletij po da Vincijevih risbah viole organiste, in sicer naj bi najstarejši znani čembalo izdelali leta 1521. Prav tako naj bi bil začetek razvoja čembalov povezan z Italijo. Leta 1397 tako neki pravnik iz Padove omenja glasbilo, imenovano clavicembalum, ki naj bi bilo predhodnik čembala.