Kot vsako leto so se na predvečer 8. februarja Prešernova nagrajenca in nagrajenci Prešernovega sklada predstavili na osrednji kulturni slovesnosti ob slovenskem kulturnem prazniku. Foto: MMC RTV SLO
Kot vsako leto so se na predvečer 8. februarja Prešernova nagrajenca in nagrajenci Prešernovega sklada predstavili na osrednji kulturni slovesnosti ob slovenskem kulturnem prazniku. Foto: MMC RTV SLO

Je pa verjetno vedno bolj jasno, da je bila velika napaka mlade Slovenije, da si je v časih bogastva spodkopala mnoge svoje ekonomske temelje in namesto v razvoju kulture, znanosti in lastne proizvodnje, ki so naša edina resnična obramba, poiskala varnost v vojaškem zavezništvu, s katerim zdaj izgubljamo vojne.

Andrej Rozman - Roza
Andrej Rozman - Roza
Andrej Rozman - Roza je nagrajen za predstavo Najemnina ali We are the nation on the best location, za zbirko pesemskih ugank Uganke 100+1 ter za libreto pop-rock opere Neron. Foto: MMC RTV SLO

Večkrat pa me 'obišče' občutek, da sem do svoje domovine izgubil tisti znani in prijetni občutek pripadnosti in zlitosti s tem prostorom. V tem času pogrešam rahlo romantični odnos do domovine, ob katerem se ti gozdovi, reke, vasi in mesta pokažejo v luči popolne harmonije. Samo v stanju take zamaknjenosti Slovenijo doživljam kot popolno celoto, vse drugo so tehnicizmi in politika.

Aldo Kumar
Barbara Cerar, Barčica za punčke
Barbara Cerar v Barčici za punčke, eni od predstav zadnjih dveh letih, za katere je letos prejela nagrado Prešernovega sklada. Foto: Peter Uhan

Status kulturnega delavca je zelo težek položaj za mladega človeka, ki je prišel z akademije in še išče svoj prostor pod igralskim soncem. Predvsem v zadnjih letih v gledališčih ni več delovnih mest za mlade, zato le-ti v obdobju, ko bi morali največ delati, ostanejo brez dela in čakajo na priložnost.

Barbara Cerar
Aldo Kumar
Če Slovenci v svoji biti ne bi bili tako predani umetniškemu ustvarjanju, bi naša država imela precej drugačno podobo. Foto: MMC RTV SLO

Pri umetnosti imamo zanimiv paradoks: slabši ko so pogoji, bolj se človek bori ...

Peter Musevski
Portret: Barbara Cerar
Portret: Miklavž Komelj
Portret: Maja Delak
Portret: Aldo Kumar
Portret: Peter Musevski
Portret: Andrej Rozma - Roza
Portreti Prešernovih nagrajencev
Prešernova proslava

S temi besedami je režiser Miran Zupanič na včerajšnji Prešernovi proslavi nagovoril slovensko kulturno javnost. V svojem ostrem, politično obarvanem govoru, v katerem je med drugim citiral Slavoja Žižka ("Po mojem bi bila največja usluga slovenski umetnosti, če bi - zdaj prihaja na dan moja teroristična plat - pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili veliko bombo, tako da bi vse razneslo in bi jih bilo, če rečem tako zelo neokusno, še več kot v tisti jami, ki so jo nedavno odkrili, nato pa bi jih lepo, dostojno pokopali. Potem bi mogoče nastalo kaj dobrega."), je izrazil mnenje, da v osemnajstih letih samostojne Slovenije ni bila odpravljena niti ena sama bistvena ovira, ki duši umetniško ustvarjalnost.

V priloženih videoposnetkih si lahko ogledate Prešernovo proslavo in kratke portrete nagrajencev.

S podobno iztočnico smo se obrnili na letošnje nagrajence Prešernovega sklada (Barbaro Cerar, Petra Musevskega, Alda Kumarja in Andreja Rozmana, medtem ko Maja Delak in Miklavž Komelj na vprašanja nista želela odgovarjati). Ali menijo, tako kot Zupanič, da politika v času nove države še ni uspela oblikovali kulturno-političnega sistema, ki bi umetniškim področjem zagotavljal polno avtonomijo in jim omogočal razvoj? Kakšne posledice je imela intergracija v EU za narodovo kulturno identiteto in nenazadnje, kaj nagrada Prešernovega sklada pomeni njim - bi sami morda nagradili kakšen drug izsek svojega ustvarjanja? Razmišljanja četverice, ki smo ji zastavili enaka vprašanja, so tako različna, kot je širok spekter opusov, ki jih je letos nagradil Prešernov sklad.
V prihodnjih dneh vas na MMC-jevih straneh vabimo k branju portretov obeh Prešernovih nagrajencev - Kostje Gatnika in Mateje Rebolj.


Andrej Rozman - Roza

Nagrajeni ste bili za za gledališko predstavo Najemnina ali We are the nation on the best location, za zbirko pesemskih ugank Uganke 100 + 1 ter za libreto pop-rock opere Neron. Se sploh da odgovoriti na vprašanje, katero od teh del vam je najljubše? Oziroma: za katero posamezno stvaritev bi si nagrado Prešernovega sklada dodelili sami?
Vsa ta tri dela so mi zelo ljuba. Predvsem pa so popolnoma različna. Predstavo Najemnina sem več let pripravljal v glavi, potem pa jo napisal v zelo kratkem času, dobesedno hkrati z vajami s soigralko Mirel Knez. Od začetka pisanja do premiere sta minila le dobra dva meseca, svoj zadnji monolog pa sem napisal na dan premiere. Nasprotno sem se s pisanjem Nerona mučil grozljivo dolgo. Najprej sem se moral seznaniti z zgodovinskimi poročili, potem iz obilice zanimivih zgodb o Neronu izluščiti elemente, ki so prepričljivi in relevantni za današnji čas, na koncu pa vse skupaj še uskladiti z glasbo, ki si jo je zamislil Davor Božič. Tudi Uganke so bile zahtevna naloga, saj sem jih pisal po naročilu. Za vse predmete in živali, ki jih je Svijetlan Junaković narisal za naslovnico Cicibana, sem moral sestaviti uganke. Vzel sem si čas in sem včasih kakšno iskal tudi več dni. Če bi se moral odločit za eno samo delo, bi se za Uganke. In sicer zato, ker literatura za otroke po navadi ne dobiva takih nagrad.

Nagrada Prešernovega sklada: v prvi vrsti finančna injekcija, čast ali kaj tretjega?
Brez dvoma predvsem čast. Hkrati pa je to tudi del posla, s katerim se ukvarjam. Prinaša namreč točke, ki jih potrebujem na različnih razpisih.

Kakšen je odnos države do vašega ustvarjalnega področja v primerjavi z drugimi panogami umetnosti pri nas? Se vam zdi, da je za umetnike s podelitvijo statusa kulturnega delavca dovolj dobro poskrbljeno?
Kultura ima v Evropski uniji status storitve in tisti, ki presegamo določen cenzus, smo izenačeni s preostalimi obrtniki. Sam se sicer ne smem pritoževati, saj mi gre kar dobro. Predvsem pa sem se že sprijaznil z vsemi dajatvami ter birokratskimi in računovodskimi ovirami, ki so me pričakale v tej naši samostojni Sloveniji.

Kako občutite kulturno identiteto Slovenije v teh slabih dvajsetih letih samostojnosti v primerjavi s prej? Je integracija v EU po vašem mnenju za Slovenijo pomenila delno izgubo identitete ali pa nas je odprla svetu?
Samostojnost je pokazala na mnoge pomanjkljivosti naše narodne skupnosti. Če vsaj tistih najpomembnejših ne odpravimo, se nam ne piše dobro. Glavna težava se mi zdi, da nismo prepoznavni sami sebi. Razlog je ta, da se vse premalo naše umetnosti ukvarja z refleksijo naše družbe. Tista, ki se, pa je po navadi tako temačna, da se je vsi izogibajo. Samorefleksija s pravo mero humorja, ki bo pritegnil občinstvo, je preprosta formula za umetnost, ki drži zrcalo družbi. Ker je ni, še vedno živimo v zlagani samopodobi. Dokler živimo razmeroma varno in udobno, si to sicer lahko privoščimo. Nisem pa prepričan, da je to ravno model za ohranitev in razvoj naroda.

Imate občutek, da je recesija še dodatno oklestila kulturno udejstvovanje Slovencev? Ali pa morda v težjih časih več ljudi išče uteho v umetnosti?
Odkar imamo medmrežje, je brezplačne umetniške ponudbe toliko, da si skoraj vsak lahko najde kakšno tovrstno uteho. Nova produkcija se bo seveda prilagodila razmeram in bo malo bolj varčna. Je pa verjetno vedno bolj že jasno, da je bila velika napaka mlade Slovenije, da si je v časih bogastva spodkopala mnoge svoje ekonomske temelje in namesto v razvoju kulture, znanosti in lastne proizvodnje, ki so naša edina resnična obramba, poiskala varnost v vojaškem zavezništvu, s katerim zdaj izgubljamo vojne.


Barbara Cerar

Nagrajeni ste bili za svoje gledališke vloge v zadnjih dveh letih (Gillian v Prerekanjih Juliana Barnesa, Lucinde v Življenju podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni Dušana Jovanovića, Kasandre v Ajshilovi Oresteji in za glavno/e vlogo/vloge v Barčici za punčke Milene Marković). Je to obenem obdobje, na katerega ste v svoji karieri najbolj ponosni?
Predvsem je zame to obdobje, ko sem imela možnost igranja cele palete različnih in zahtevnih vlog, kar je za moj igralski razvoj zelo pomembno in hkrati nudi tudi veliko ustvarjalnih užitkov. Bi pa rekla, da je Barčica za punčke zagotovo ena izmed pomembnejših predstav na moji dozdajšnji igralski poti.

Nagrada Prešernovega sklada: v prvi vrsti finančna injekcija, čast ali kaj tretjega?
Poleg zadovoljnih gledalcev po dobro odigrani predstavi je Prešernova nagrada največje priznanje, ki ga lahko igralec prejme za svoje delo, zato sem zelo ponosna, da je ta čast letos doletela mene.

Kakšen je odnos države do igralske umetnosti v primerjavi z drugimi panogami umetnosti pri nas? Se vam zdi, da je za umetnike s podelitvijo statusa kulturnega delavca dovolj dobro poskrbljeno?
Sama sem imela kar nekaj časa status kulturnega delavca in moram reči, da je to zelo težek položaj za mladega človeka, ki je prišel z akademije in še išče svoj prostor pod igralskim soncem. Predvsem v zadnjih letih v gledališčih ni več delovnih mest za mlade, zato le-ti v obdobju, ko bi morali največ delati, ostanejo brez dela in čakajo na priložnost. Tako hitro mine nekaj let in marsikdo sploh ne pride do priložnosti, da bi dokazal svoj talent.

Kako občutite kulturno identiteto Slovenije v teh slabih dvajsetih letih samostojnosti v primerjavi s prej? Je integracija v EU po vašem mnenju za Slovenijo pomenila delno izgubo identitete ali pa nas je odprla svetu?
Sama sem nekaj najobčutljivejših in prelomnih let za slovensko kulturno identiteto preživela v Trstu v Slovenskem stalnem gledališču, kjer je to vprašanje še kako aktualno. Že med mojim šestletnim bivanjem v Trstu se je gledališče stalno spoprijemalo s preživitvenimi težavami in s težavami obstoja, nedavni dogodki pa so skorajda odnesli to naše vedno bolj majavo edino slovensko gledališče v Italiji. Želim si, da bi si Slovenija še naprej prizadevala za ohranitev tega iz mnogih razlogov izredno pomembnega gledališča in da bi skupaj z Italijo našla trajno rešitev zanj in omogočila vsem zaposlenim v tržaškem gledališču, ki trenutno preživljajo izredno težke čase, nemoteno delo in ukvarjanje z umetnostjo, kar je v prvi vrsti njihovo poslanstvo.
Integracija v EU pa po mojem nikakor ne pomeni izgube identitete, ampak predvsem možnost za sodelovanje in širjenje kulturnih obzorij, saj kulturno identiteto razumem kot odprto formo, ki se mora nenehno učiti, razmišljati in napredovati, kar pa se lahko zgodi le tako, da se povezuješ z drugimi. Konkretno imam tukaj v mislih gledališka gostovanja, uveljavljene režiserje iz tujine, filmske koprodukcije ...

Imate občutek, da je recesija še dodatno oklestila kulturno udejstvovanje Slovencev? Ali pa mogoče v težjih časih več ljudi išče uteho v umetnosti?
Recesija je oklestila predvsem državno blagajno, ki namenja manj denarja pomembnim neinstitucionalnim projektom, ki so nujni za razvoj novih smernic v gledališču in tudi za kaljenje mladih igralcev in režiserjev. Z zmanjšanjem števila teh projektov širše gledano tvegamo nazadovanje našega celotnega gledališkega ustvarjanja, saj so se največji umetniški premiki po navadi zgodili prav pri takih projektih.


Aldo Kumar

Vas je presenetilo, da ste bili nagrajeni za ustvarjalni opus v zadnjih dveh letih in za celoten prispevek k slovenski glasbi v tem času? Je to obenem dosežek oziroma obdobje, na katerega ste v svoji karieri najbolj ponosni?
Če bi nagrado podeljeval sam sebi, bi si jo dodelil v kakšnem drugem ustvarjalnem obdobju. Mislim pa, da sem si jo zaslužil tudi zdaj. Kar se nagrad tiče, absolutno. Kot skladatelju pa mi ponos zraste po kakšnem dobro izvedenem koncertu ali gledališki oz. filmski predstavi, v kateri moja glasba zaživi tako, kot sem si jo zamislil.

Nagrada Prešernovega sklada: predvsem finančna injekcija, čast ali kaj tretjega?
Nagrada Prešernovega sklada je zame predvsem čast, če je tudi kaj tretjega, še ne vem.

Kakšen je odnos do glasbe, umetnosti, ki se ji sami posvečate, v primerjavi z drugimi vrstami umetnosti pri nas? Se vam zdi, da je za umetnike s podelitvijo statusa kulturnega delavca dovolj dobro poskrbljeno?
Če Slovenci v svoji biti ne bili tako predani umetniškemu ustvarjanju, bi naša država imela precej drugačno podobo. Tudi njena fizična oblika bi se najbrž ne pokrivala s sedanjo. Kako je zdaj s statusom kulturnih delavcev, ne vem. Trenutno sem profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Po pripovedovanju svojih kolegov pa imam občutek, da država želi ustvarjati umetnike-reveže.

Kako občutite kulturno identiteto Slovenije v teh slabih dvajsetih letih samostojnosti v primerjavi s prejšnjim obdobjem? Je integracija v EU po vašem mnenju za Slovenijo pomenila delno izgubo identitete ali nas je odprla svetu?
Oboje je na vidiku. Večkrat me 'obišče' občutek, da sem do svoje domovine izgubil tisti znani in prijetni občutek pripadnosti in zlitosti s tem prostorom. V tem času pogrešam rahlo romantični odnos do domovine, ob katerem se ti gozdovi, reke, vasi in mesta pokažejo v luči popolne harmonije. Samo v stanju take zamaknjenosti Slovenijo doživljam kot popolno celoto, vse dugo so tehnicizmi in politika.

Imate občutek, da je recesija še dodatno oklestila kulturno udejstvovanje Slovencev? Ali pa morda v težjih časih več ljudi išče uteho v umetnosti?
Naloga umetnosti seveda ni uteha. Uteho in dobro počutje ljudi naj bi omogočali politiki in njihovi državni mehanizmi.


Peter Musevski

Vas je presenetilo, da ste bili nagrajeni ravno za te vloge? So to obenem dosežki, na katere ste v svoji karieri najbolj ponosni?
Človek je včasih ponosen tudi na dosežke, ki niso opaženi. Med izbranimi je seveda tudi nekaj takih, na katere sem ponosen, vendar sem bil bolj ponosen na kakšne dosežke od prej. Človek je vesel vsake male zmage. Tisto, kar te osebno najbolj dvigne, pa po navadi ostane skrivnost.

Nagrada Prešernovega sklada: v prvi vrsti finančna injekcija, čast ali kaj tretjega?
Vse našteto. V življenju ima vsaka palica dva konca, človek nikoli ne ve, kaj je za kaj dobro ali pa slabo. Jaz upam samo, da to ne prinese tudi kakšne nevoščljivosti. Tako pač gredo stvari v življenju. Gotovo ta nagrada veliko pomeni, je le visoko priznanje.

Kakšen je odnos države do igralske umetnosti v primerjavi z drugimi panogami umetnosti pri nas? Se vam zdi, da je za umetnike s podelitvijo statusa kulturnega delavca dovolj dobro poskrbljeno?
Zmeraj slabše je. Kapitalizem je že po naravi manj naklonjen umetnikom, kot je bil prejšnji sistem. Vse je povezano z denarjem. Zdi pa se mi, da prava raziskovalna umetnost ni tista, ki je komercialna in povezana z denarjem.

Kako občutite kulturno identiteto Slovenije v teh slabih dvajsetih letih samostojnosti v primerjavi s prej? Je integracija v EU po vašem mnenju za Slovenijo pomenila delno izgubo identitete ali nas je odprla svetu?
Svet se je tako spremenil, da je v vsakem primeru vse več povezav ... Imamo medmrežje, računalnike ... Prihodnost je tako neotipljiva, da človek ne ve, kaj se bo zgodilo naslednji trenutek. Mislim, da samostojna država laže nastopa kot samostojna enota. To ne velja samo v kulturi, tudi v športu ... Tu so gotovo priložnosti, ki jih ne moremo zanikati.

Imate občutek, da je recesija še dodatno oklestila kulturno udejstvovanje Slovencev? Ali pa v težjih časih več ljudi išče uteho v umetnosti? Kaj pa dostopnost kulture?
Pri umetnosti imamo zanimiv paradoks: slabši ko so pogoji, bolj se človek bori ... Kultura je vedno bolj skrita v poplavi "popa", širina se izgublja v "fast food" kulturnih vsebinah. Ljudje "požirajo" tisto, kar je namenjeno sprostitvi, a to ni več visoka kultura. Bolj zahtevne stvari pa tisti, ki jih to zanima, izbrskajo sami. So pa visokokulturni izdelki nujno potrebni. Če bi šlo vse v smer popa, kiča, torej v nezahtevno smer, se kultura ne bi razvijala. Treba je ohranjati višjo raven, vedno mora biti raziskovanje kot v znanosti. Stvari morajo naprej, treba jih je raziskovati.

Je pa verjetno vedno bolj jasno, da je bila velika napaka mlade Slovenije, da si je v časih bogastva spodkopala mnoge svoje ekonomske temelje in namesto v razvoju kulture, znanosti in lastne proizvodnje, ki so naša edina resnična obramba, poiskala varnost v vojaškem zavezništvu, s katerim zdaj izgubljamo vojne.

Andrej Rozman - Roza

Večkrat pa me 'obišče' občutek, da sem do svoje domovine izgubil tisti znani in prijetni občutek pripadnosti in zlitosti s tem prostorom. V tem času pogrešam rahlo romantični odnos do domovine, ob katerem se ti gozdovi, reke, vasi in mesta pokažejo v luči popolne harmonije. Samo v stanju take zamaknjenosti Slovenijo doživljam kot popolno celoto, vse drugo so tehnicizmi in politika.

Aldo Kumar

Status kulturnega delavca je zelo težek položaj za mladega človeka, ki je prišel z akademije in še išče svoj prostor pod igralskim soncem. Predvsem v zadnjih letih v gledališčih ni več delovnih mest za mlade, zato le-ti v obdobju, ko bi morali največ delati, ostanejo brez dela in čakajo na priložnost.

Barbara Cerar

Pri umetnosti imamo zanimiv paradoks: slabši ko so pogoji, bolj se človek bori ...

Peter Musevski
Portret: Barbara Cerar
Portret: Miklavž Komelj
Portret: Maja Delak
Portret: Aldo Kumar
Portret: Peter Musevski
Portret: Andrej Rozma - Roza
Portreti Prešernovih nagrajencev
Prešernova proslava