V njem spremljamo glavnega junaka Mateja Vogrina, nekdanjega založnika, zdaj galerista, poznavalca umetnosti in prodajalca umetnin, ki ga obvestilo banke, da mora predčasno poravnati posojilne obveznosti, pahne v stisko in iskanje priložnosti, kako se izviti iz nje. Ob tem mu iz hiše izgine nekaj dragocenih umetniških del, in videti je, da je imela pri tem prste vmes tudi policija.

Priložnost za zaslužek in odplačilo dolgov se Vogrinu ponudi kar sama, ko prejme klic angleškega znanca in s tem ponudbo za sodelovanje v nečednem, a obetavnem poslu, povezanem s preprodajo Velazquezovega Prodajalca vode iz zaprašenega skladišča sanktpeterburškega Ermitaža.

Anglež, ruski posredniki, španski cenilec ter iznajdljivi in premeteni Slovenec med Rusijo, Nemčijo in Slovenijo spletejo mrežo, v katero se ujamejo tudi lokalni tajkuni, razni veljaki, banka, organi pregona. Prodajalci megle – mešetarji, ki ne prodajajo nujno tistega, kar obljubljajo; in tisti, ki so polni praznih besed – govorijo eno, delajo drugo, prikrajajo si pravila in vlečejo ljudi za nos.

Pred oportunizmom in pohlepom ni varna niti plemenita umetnost in tudi trg z umetninami je očitno poln kupčkanja, izigravanja, manipulacij in drugih umazanih igric. Slavko Pregl nastavlja ogledalo tudi skorumpirani družbi, kjer se daleč pride le z zvezami in poznanstvi, kjer upravičeno pada zaupanje v institucije, ki naj bi bile vredne zaupanja, in se lahko najbolj zaneseš le nase, in kjer imajo rumeni mediji veliko večji vpliv, kot si ga zaslužijo. O naključnih – ali ne – podobnostih z resničnimi osebami in dogodki pa zgovorno priča že vsaj ime kralja rumenega tiska. Kriminalka Prodajalci megle bi vsekakor zlahka zaživela v filmski uspešnici.

Iz oddaje S knjižnega trga.