Damon Rich si želi, da bi ljudje razumeli stanovanjsko in kreditno politiko in tako tudi razumeli širše ozadje funkcioniranja mest. Meni, da se lahko z arhitekturo kot tehnično panogo začnemo ukvarjati šele, ko razumemo politiko, ki stoji za urbanizmom. Foto: C3
Damon Rich si želi, da bi ljudje razumeli stanovanjsko in kreditno politiko in tako tudi razumeli širše ozadje funkcioniranja mest. Meni, da se lahko z arhitekturo kot tehnično panogo začnemo ukvarjati šele, ko razumemo politiko, ki stoji za urbanizmom. Foto: C3
Projekt Centra za urbano pedagogiko na 11. arhitekturnem bienalu v Benetkah
Če bi ljudje vedeli, da so zaradi zakona o uveljavljanju dohodninske olajšave za plačevanje obresti na kredit za stanovanje ali hišo vile bogatašev pogosto bolj subvencionirane kot pa socialna stanovanja, bi morda nastopil tudi revolt. Foto: Red Lines - Damon Richđ
Center za urbano pedagogiko: Red Lines
S posebnimi pedagoškimi programi želi Damon Rich že mlade naučiti o mestih razmišljati kot o funkcionalnih bivalnih strukturah, ne pa kot o nekakšnih arhtekturnih muzejih. Foto: Red Lines - Damon Rich

Kaj nam pove pogled na veliko panoramsko maketo New Yorka, s katere sijejo pasovi rdeče pobarvanih zgradb? Ti pasovi zaznamujejo predele z mnogo stanovanji ali stanovanjskimi hišami, ki jim grozi, da jih bodo zaplenili upniki. In to je podoba iz leta 2008, ko gospodarska in finančna kriza še nista udarili. Panoramsko maketo je skupaj z mnogo sodelavci iz njegovega Centra za urbano pedagogiko (Center for Urban Pedagogy) ustvaril Damon Rich. Gre za arhitekta, ki z nearhitekturnimi sredstvi raziskuje in intervenira v mesto, pri tem pa predvsem raziskuje politično ekonomijo grajenega okolja oziroma odnos med nosilci finančne moči, njihovimi mahinacijami na eni ter podobo mesta in kakovostjo življenja v njem na drugi strani. Damon Rich je o svojem delu na predavanju z naslovom Mesta, uničena zaradi denarja v okviru projekta Radikalno izobraževanje govoril v Moderni galeriji.

Trikotnik: tržna ekonomija-demokracija-arhitektura
Izhodišče razmišljanja Damona Richa je pravzaprav zelo nenavaden presek med tržno ekonomijo in demokracijo; nenavaden zato, ker določene predpostavke vsakega izmed teh dveh sistemov zanikajo predpostavke drugega, obenem pa oba veljata za temelja ameriške družbe. Ta sistemski kompleks 'proizvaja' ljudi, ki predvsem zaradi svoje ekonomske izključenosti ne morejo dejavno (morda bi bilo bolje reči vplivno) sodelovati v demokraciji in zato tudi ne morejo vplivati na razvoj ameriških mest. To so ljudje, ki zanimajo Damona Richa, in njih pravzaprav želi naučiti razumeti mesto ter v njem živeti. Center za urbano pedagogiko poskuša tako z različnimi postopki, od izobraževalnih programov v šolah in tamkajšnjih skupnostih socialno šibkejših skupin prebivalstva do razstav, ljudem predstaviti logiko gradnje mest. In jih pri tem opozarjati na nevarnosti. Teh je v mestu mnogo.

Od boja za zakon o straniščih do ...
Rich tako meni, da mora ukvarjanju z arhitekturo in urejanjem lepega mesta predhoditi ukvarjanje s posojilnimi politikami bank in s stanovanjsko politiko države. Predvsem pa se je treba boriti proti krivicam, ki jih množicam dela država, ki v ZDA odkrito preferira bogate. Rich nam tako pove, da je pred približno sto leti v ZDA vzniknilo gibanje za zakon o obveznem stranišču in kopalnici v vsakem novem stanovanju. Ljudje so dobesedno šli na ulice, da bi si izborili pravico do stranišča. Nekaj podobnega potrebujemo danes. Seveda ne gre za boj za stranišče, zato pa za kaj drugega ...

Rich zato v svojih predavanjih opozori, da naselja socialnih stanovanj v ZDA dejansko niso socialna naselja, ampak da so najbolj socialna stanovanja prestižne vile. Pove, da je v ZDA mogoče plačevanje obresti na posojilo za stanovanje oziroma hišo uveljavljati za davčno olajšavo. Tako se lahko zgodi, da je vila, katere gradnja je stala nekaj milijonov dolarjev, bolj subvencionirana od siromašnega stanovanja v socialnem bloku. To pa tudi pomeni, da ameriška vlada dejansko preferira življenje v za okolje bolj obremenilnih razpotegnjenih predmestjih kot pa v naseljih s strnjeno in višjo gradnjo.

Begunsko naselje namesto postmodernega arhitekturnega muzeja
Da bi se ta miselnost spremenila, poskuša Rich zavest o pomenu kakovostnega bivalnega okolja, o nujnosti zagotavljanja kakovostnega stanovanja vsem ljudem in o varovanju okolja privzgojiti že otrokom. V programu o 'postapokaliptičnem' Montrealu leta 3.000 je tako mladim predlagal, da si zamislijo, da bi namesto v zdajšnjem postmodernem arhitekturnem muzeju (tako Rich opredeljuje večji del velikih ameriških mest) živeli v begunskem taborišču. Vsi morajo držati skupaj, si skupaj zgraditi bivališča in vsi so enako nemočni naproti kaotični naravi. V simulaciji takih razmer se lahko na novo formirata izvorni demokratični duh, kakršnega so imeli 'Founding Fathers' ameriške demokracije, in tudi novo razumevanje arhitekture.

Boj zoper plenilska posojila
S takšnim razumevanjem bi lahko naredili tudi konec v Ameriki zelo razširjenim plenilskim posojilom (Predatory Loans). Gre za posebno strategijo plenilskih finančnikov, ki si želijo zlahka pridobiti nepremičnine in tako ljudem na mestnih predelih, na katerih vedo, da je veliko stanovanj obremenjenih s hipoteko, ponudijo 'ugodna posojila', s katerimi naj bi prevzeli njihovo hipoteko in jim pomagali, da bo njihovo stanovanje hitreje zares njihovo. Po navadi pa so taki programi 'uničevalni' in posojilojemalca dokončno uničijo. Tako tudi pride do na začetku omenjenih rdeče obarvanih območij, na katerih naj bi bila večina ljudi hitro ob stanovanje. Damon Rich je tako arhitekt, ki je iz praktične arhitekture izstopil in vstopil v 'predarhitekturno' fazo. Meni, da je prvo poslanstvo arhitekta izobraziti ljudi o celotnem kompleksnem ozadju življenja v lastni hiši in šele nato to hišo tudi zgraditi.