Leto 2019 je bilo leto močne oskarjevske letine: med nominiranci za najboljši film so bili denimo Roma, poetična drama Alfonsa Cuaróna, pa zvezdniški spektakel Zvezda je rojena in zgodovinska satira Najljubša. A zmagovalec je bil lahko samo eden: najvišje filmsko priznanje leta je osvojila Zelena knjiga režiserja Petra Farrellyja, film, ki so mu sicer številni očitali, da na poenostavljen in preveč spravljiv način obravnava vprašanje rase v Ameriki.
Film je navdihnilo resnično prijateljstvo, ki se je spletlo med Tonyjem Vallelongo – "Gofljo" (Viggo Mortensen), voznikom italijanskega rodu iz Bronxa, in temnopoltim koncertnim pianistom Donom Shirleyjem (Mahershala Ali), ki ga je Vallelonga kot voznik in varnostnik spremljal na turneji po južnih ameriških državah leta 1962.
Režiser in scenarist Peter Farrelly, čigar ime smo doslej povezovali predvsem s trapastimi komedijami (Butec in butec, Ljubezen je slepa) s poudarkom na šalah s konca prebavnega traku (Film 43, Nori na Mary), ima pri svojem preboju med "resne" filmarje srce na pravem mestu: v Zeleni knjigi ne manjka iskreno duhovitih prebliskov. Vseeno pa je pred nami tiste vrste film, ki rasiste (vsaj implicitno) deli na "zelo slabe" in "malo manj slabe". Zelo slabi so tisti, ki uporabljajo "besedo na n-" in ki se na drugačne spravijo s pestmi. Tisti, ki temnopolte za njihovim hrbtom zmerja z "jajčevci" in jih noče pustiti samih v družbi svoje žene, je po drugi plati manj slaba podvrsta rasista ‒ pravzaprav simpatičen protagonist, ki mu manjka samo še ščepec osebnostne rasti.
Naslov je film dobil po "zeleni knjigi", priročniku The Negro Motorist Green Book, ki je izhajal med letoma 1936 in 1966. Šlo je za seznam hotelov, restavracij, trgovin in brivcev, kjer so bile temnopolte stranke na segregiranem ameriškem jugu sploh dobrodošle. A jedro zgodbe ni potopisno-zgodovinski sprehod mimo znamenitosti juga, ki je z vsakim prevoženim kilometrom bolj zakrknjen in sovražen do nenavadne dvojice, pač pa prijateljstvo, ki se počasi rojeva v zelenem cadillacu.
Mahershala Ali liku vdihne kraljevsko držo, za katero je lahko slutiti strah in ranljivost ‒ njegova izjemna igra na več mestih preseže podpovprečni scenarij. Implikacija Zelene knjige ‒ da lahko preseganje predsodkov na individualni ravni in medrasno prijateljstvo dveh posameznikov nekako izničita ali pa vsaj ponudita protiutež stoletjem institucionaliziranega rasizma ‒ pa je žal popreproščena in naivna. Več pa lahko preberete v MMC-jevi recenziji.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje