Skoraj natanko teden dni kasneje sta se na dveh koncih Berlina na isti večer zgodila dva literarna dogodka, ki sta gostila intelektualca z zvezdniškim sijem: festival Stadt Land Buch je gostil Slavoja Žižka - in Jelo Krečič -, mednarodni literarni festival pa kot zadnji dogodek po svojem uradnem zaključku Salmana Rushdieja. Žižek torej s soprogo, Rushdie pa pač v duhu časa z osebnimi varnostniki.

Na dogodku so tudi sicer veljali posebni varnostni ukrepi, kot so obvezna oddaja jaken, plaščev in torb pred vstopom v dvorano ter prisotnost kriminalistov, ki so bili med drugim tudi pomešani med občinstvo. Kljub predpostavljenemu varnostnemu tveganju pa so bile vstopnice za dogodek, na katerem je pisatelj predstavil svoj novi roman, razprodane.

Iran je letos odpovedal svoje sodelovanje na frankfurtskem knjižnem sejmu, katerega častni gost je bil Rushdie, kar je iransko ministrstvo za kulturo utemeljilo s pojasnilom, da je pisatelj v islamskem svetu osovražen, saj so njegove knjige žaljive do islama in po njihovem mnenju v tem pogledu nova ni nič drugačna.

Rushdiejev dvanajsti roman nosi naslov Two Years Eight Months and Twenty-Eight Nights (slov. Dve leti, osem mesecev in 28 noči), kar je - če preračunamo - 1001 noč in gre torej za aluzijo na znano zbirko arabskih ljudskih pravljic, pripovedk, novel in anekdot.

Razmerje med fantazijo in razumom
Pisatelj je na dogodku povedal, da ga je med pisanjem spremljal občutek, da pretirava, zdaj pa se mu zdi, kakor da bi se ta knjiga porodila iz naslovnih časopisnih novic teh dni. Eno od uvodnih strani romana krasi delo Francisca Goye iz leta 1797, znano pod naslovom Spanec razuma ustvarja pošasti. Pravzaprav se celotni naslov glasi Fantazija, ki jo zapusti razum, ustvarja nemogoče pošasti. Če je z njim spojena, je mati umetnosti in izvir čudes. Težko bi s tako malo besedami izrazili možna razmerja med temi pojmi in kaj lahko porajajo njihove različne kombinacije.

Zgodba Two Years Eight Months and Twenty-Eight Nights je sicer tipično rushdiejevska: magično realistična in zgodovinsko fiktivna, poganja jo boj med razumom in verovanjem - vendar jo lahko označimo tudi za njegovo najzabavnejše delo do zdaj. Po Rushdiejevih besedah gre konec koncev za roman, katerega dogajanje je postavljeno v New York današnjih dni, vendar gre pač za skrivnostno ozadje sodobnega mesta.

Brezčasna ljubezenska zgodba in apokaliptični boj
V Tisoč in eni noči večkrat srečamo džine, ki so v islamskem izročilu nevidna duhovna bitja in se lahko prikazujejo v človeški ali živalski podobi, lahko so dobri ali škodljivi. Rushdie jih opiše kot čarobna bitja, ki živijo anarhistično življenje z neizmernim veseljem, tudi zelo pogostega vdajanjem spolnim odnosom, saj se jim ni treba ukvarjati s spletnimi družbenimi omrežji in se lahko posvečajo drugim radostim. Pisatelj tukaj pripomni, da je bil Robin Williams edini džin, ki ga je spoznal v resničnem življenju.

Ena izmed džinov je tudi Dunia, glavna protagonistka romana Two Years Eight Months and Twenty-Eight Nights, ki se zaljubi v filozofa Ibn Rushda in mu rodi mnogo otrok. Zgodba se nadalje odvija v svetu, ki mu vlada nerazumnost. Vojno sprožita duhova dveh filozofov, in sicer svobodomiselnega Ibn Rushda ter globoko pobožnega pripadnika islama Ghazalija, ki se prerekata, ali je vera v boga ali razum tista, ki bo človeštvo vodila naprej. Njun spor je tako močan, da sproži strašno neurje, ki povzroči razpoko v vesolju, skozi katero na svet prodrejo uničujoči džini. S tem je obstoj sveta na kocki, vendar se Dunia odloči pomagati ljudem.

Da je ime svobodomiselnega filozofa blizu imenu avtorja romana, ni nobeno naključje. Salmanov oče je bil namreč občudovalec tega špansko-arabskega misleca iz 12. stoletja (v evropski tradiciji znanega kot Averroës) in tako si je v njegovo čast nadel ime Anis Rushdie.

Ko razum zapusti fantazijo ...
Beseda je tekla seveda tudi o povezanosti početja IS-ja z dogajanjem v romanu. Po Rushdiejevem mnenju teh agresorjev pravzaprav sploh ne velja imenovati Islamska država, saj zelo slabo predstavljajo islam, zato nabrito pravi: "Recimo jim preprosto ničvredneži." Teroristi so tisti, ki želijo uničiti našo svobodo, naše veselje in ljubezen do življenja ter naša prepričanja. "Sprejmimo že dejstvo, da so morilci odgovorni za umore." In doda: "Seveda so bile narejene tudi napake v politiki, vendar krivda za množične umore je še vedno pri množičnih morilcih."

Rojstvo fanatizma iz duha prestrašenosti
Ti teroristi so sovražno nastrojeni do dejstva, da nekateri uživajo v kulturnih dejavnostih. Pri tem citira nemško-ameriškega novinarja, satirika in kulturnega kritika H. L. Menckena: "Puritanstvo: občutek strahu, da je kdo kje lahko srečen". Rushdie zagovarja stališče, da se terorizmu ne smemo pustiti prestrašiti, in pravi, da se ravno takrat, ko z zabavo izživljamo svojo željo po življenju, najbolje upiramo fanatičnim puritancem. Zato Rushdie poziva: "Imamo, kar si drugi želijo, in ne pustimo si tega vzeti." Najboljši odziv na tako ustrahovanje je torej, da ostanemo zvesti življenjskemu slogu, kakršnega smo imeli tudi pred napadi v Parizu.

Čeprav Rushdie vselej ostro kritizira verski fanatizem, se močno obregne tudi ob liberalno stran. Po njegovem se je ta pretirano nagnila v smer iskanja odgovornosti za napade v oblikah vedenja, ki so imanentne Zahodnemu svetu. Vendar ob tem spomni na dejstvo neizogibnosti vpliva človeške narave: "Konec koncev gre za vprašanje značaja, kdo bo v roke vzel puško in kdo ne. Tvoj značaj je tvoja usoda." Seveda pa skoraj vedno vsakršno dogajanje poganjajo skrita hotenja, ki so v ozadju. In kako odkriti akterje? "Zgolj sledi denarju! Ko ugotoviš, kdo plačuje, veš, kaj se dogaja."