Antonio Nuić se je rodil leta 1977 v Sarajevu in diplomiral na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti, kjer danes predava filmsko režijo. Foto: Puljski filmski festival
Antonio Nuić se je rodil leta 1977 v Sarajevu in diplomiral na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti, kjer danes predava filmsko režijo. Foto: Puljski filmski festival
Glavne vloge v filmu Mali imajo Franjo Dijak, Rakan Rushaidat, Bojan Navojec in Hrvoje Kečkeš. Foto: Puljski filmski festival

V boju za obstoj imena kluba Dinamo sem videl nekakšen simboličen boj za priznavanje identitete. Hotel sem pokazati, kaj se zgodi, če nekomu vzameš pesmi, ki jih prepeva, kot so pesmi navijaških skupin, če jim vzameš vso kulturo, grbe, zastave, in druge oznake.

Poleg velike zlate arene je Nuićev celovečerec na letošnjem festivalu v antičnem amfiteatru v Pulju, v času Jugoslavije najpomembnejšem in največjem festivalu na tem prostoru, dobil tudi nagrado oktavijan, ki jo podeljujejo filmski kritiki, in še zlato areno za posebne učinke, Foto: Puljski filmski festival

Mislim, da so najzanimivejši filmski liki vedno ljudje z roba, z margine, avtsajderji.

Ekipa filma Mali na odru po premieri na 65. fimskem festivalu v Pulju. Foto: Pulski filmski festival

Režiser je za MMC povedal, da so ga športni navijači začeli zanimati v devetdesetih letih – ko je takratni predsednik Tuđman spremenil ime klubu Dinamo in s tem sprožil devetletni boj navijačev za ohranitev imena.

Mali je Nuićev prvi celovečerni film, v katerem v središče postavlja navijače zagrebškega Dinama, Bad Blue Boyse. A obenem poudarja, da gre za filmsko nadaljevanje, saj so se kot glavni liki predtem pojavili že v dveh njegovih kratkih filmih. Prvič jih je kot like uporabil v študentskem filmu Vratite im Dinamo leta 1999 in nato pogled usmerjal nanje še v filmu Sex piće i krvoproliće, delu omnibusa iz leta 2004, v katerem so zbrane tri zgodbe o rivalstvu med kluboma Dinamom in Hajdukom.

Hrvaški igralci Franjo Dijak, Bojan Navojec, Rakan Rushaidat in Hrvoje Kečkeš, vsi štirje Nuićevi kolegi z akademije, so se tako v navijače Dinama prelevili že tretjič. Zgodba v filmu Mali sledi njihovim likom trinajst let po koncu zgodbe Sex piće i krvoproliće. V središču zgodbe pa prvič niso le oni štirje, temveč se jim pridružuje še peti protagonist, sin osrednjega lika Frenkija. Igra ga mladi igralec Vito Dijak, tudi v resničnem življenju sin Franja Dijaka, filmskega Frenkija.

Režiser in profesor filmske režije
Režiser Antonio Nuić se je rodil leta 1977 v Sarajevu in diplomiral na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti, kjer danes predava filmsko režijo. Poleg Malega je režiral in napisal še tri celovečerne filme: Življenje je trobenta (Život je truba, 2015), ki je nastal v slovenski koprodukciji s Starogaro, Osel (Kenjac, 2009) in Vse zastonj (Sve džaba, 2006).

Njegov četrti celovečerec je preteklo soboto navdušil na letošnjem festivalu v antičnem amfiteatru v Pulju, v času Jugoslavije najpomembnejšem in največjem festivalu na tem prostoru, in poleg glavne nagrade za najboljši film tam dobil tudi nagrado oktavijan, ki jo podeljujejo filmski kritiki, in še zlato areno za posebne učinke. Mednarodno premiero bo film doživel na sarajevskem filmskem festivalu, ki se začenja 10. avgusta.

V najinem pogovoru v Pulju je Nuić med drugim razložil, kako so nogometni navijači v devetdesetih postali njegove filmske muze in zakaj je tematsko v ospredju njegovega novega filma vzgoja.

Film Mali ste opisali kot moški film. Kaj to pomeni?
S tem želim preprosto reči, da se filmski svet loteva tematik, ki so jih načeli moški liki. Ko film poimenujemo kot moški, želimo s tem poudariti grobost sveta, ki ga ta film prikazuje. Ni pa stvar v tem, da v ne bi bilo potrebe po ženskih likih. Razmišljal sem, da bi nekaj naredil z likom mame. To je namreč predvsem film o življenju dečka v ranljivem obdobju odraščanja, ker mu umira mama. A sem začutil, da je bolje, da pokažemo samo njegovo obdanost z očetom in očetovimi prijatelji v tem dogajanju. Da lahko občinstvo začuti, kako groba in nenaravna situacija je to.

A vendar Mali do svojega očeta čuti nežnost – ga obožuje, se od njega uči in ga oponaša.
Mali svojega očeta idealizira, ker se je ta pred kratkim vrnil iz zapora. Ta film se naslanja na vsebine iz mojih prejšnjih filmov Seks, priče in krvoproliče ter Vratite im Dinamo. Konec filma Mali ni konec zgodbe o Frenkiju in Malem. Šele v prihodnosti, v nadaljevanju tega filma, ki ga bomo posneli čez nekaj let, bomo lahko videli ves proces deziluzioniziranja Malega v odnosu do očeta. V trenutku, ki ga ujame ta del filma, je oče vse, kar Mali ima. Njegov položaj v svetu je na tej točki enostaven: ob sebi ima človeka, ki ga ima rad na svoj bizaren način in ga uči to, kar sam zna. Drugega pač ne pozna. Mali zato nima izbire, ima samo eno pot, po kateri lahko gre.

Zgodbi o športnih navijačih, ki se začenja s filmoma Seks, priče i krvoproliče ter Vratite im Dinamo, sledite že skoraj dvajset let. Kako so športni navijači postali vaše muze?
Ja, glavni liki že treh mojih filmov so prijatelji, zbrani okrog kluba Dinamo kot športni navijači Bad Blue Boysi. Slediti sem jim začel na začetku devetdesetih let v Zagrebu, ko je predsednik Franjo Tuđman spremenil ime športnega kluba Dinamo v klub Croatia. Ni namreč želel, da bi se še imenovali Dinamo, ker se mu je to zdelo, da ima preveč sovjetski prizvok. S tem preimenovanjem so Bad Blue Boysi, ki so bili vojaki prostovoljci v hrvaški domovinski vojni, pristali na drugi strani. V trenutku osamosvojitve Hrvaške so bili domoljubni, z bojem za ohranitev imena Dinamo nasproti Croatii pa so bili naenkrat postavljeni v opozicijo. Bili so prisiljeni postati nekaj, kar niso želeli biti.

In v tem boju za obstoj imena kluba Dinamo sem videl nekakšeon simboličen boj za priznavanje identitete. Hotel sem pokazati, kaj se zgodi, če nekomu vzameš pesmi, ki jih prepeva, kot so pesmi navijaških skupin, če jim vzameš vso kulturo, grbe, zastave, in druge oznake.

Kako ste raziskovali njihova življenja? Ste takrat preživljali veliko časa z njimi?
Hrvoje Kečkeš, igralec iz filma, je navijač in redni obiskovalec nogometnih tekem, tako da dobro pozna položaj, še danes. Sam ne poznam razmer več, verjetno gre še vedno za veliko skupino ljudi. V devetdesetih pa sem poznal mnogo Bad Blue Boysov, vsi smo jih poznali. Njihovo navzočnost smo občutili vsak dan na ulici, povsod so bili grafiti, ob vsaki najmanjši priložnosti so prišli in mahali z zastavo Dinamo. Njihov boj je bil vztrajen in jasen. V času, ko ni bilo nič jasno, so bili oni jasni s svojo zahtevo. Ohranitev kluba z imenom Dinamo - nič več in nič manj od tega. Imeli so zahtevo, ki ni niti nič stala. Zdeli so se mi zanimivi in zanimal me je njihov marginaliziran položaj.

Se vam zdi pomembno, da so filmski liki marginalci?
Mislim, da so najzanimivejši filmski liki vedno ljudje z roba, z margine, avtsajderji.

Lahko liki z roba hrvaške družbe povedo o stanju v družbi tisto, česar nemarginalni liki ne bi mogli?
Gledalci in kritiki so ob tem filmu hitro začeli govoriti o različnih simbolnih trenutkih znotraj zgodbe, a je zame zagotovo v ospredju edino vzgoja. To je tema, ki je na Hrvaškem zelo aktualna in se o njej veliko govori. V filmu Mali postavljam to vzgojo pod vprašanje. So otroci vzgojeni glede na to, kaj jim govorimo, ali glede na to, kaj mi počnemo in delajo lastne sklepe okrog tega, kako se vesti? Skozi film sem poskušal to prevpraševati.

Sam sem mnenja, da nas v očeh lastnih otrok veliko bolj določa to, kako ravnamo, kot to, kar jim govorimo. Besede so lahko izgovorljive, za delo pa moramo vlagati trud, pokazati z zgledom. Z zgledi pogosto ne pokažemo dobrih stvari, in tu je verjetno ta točka, v kateri gledalci v filmu najdejo aktualen problem: eno se govori, počne pa nekaj drugega. Imamo družbeno reakcijo na to: mladi odhajajo, niso zadovoljni.

Film bo po hrvaški premieri v Pulju mednarodno premierno prikazan na sarajevskem filmskem festivalu. Kaj pomeni za vaš film mednarodna premiera v Sarajevu?
Zelo sem vesel, da bo to že moj tretji film, prikazan v Sarajevu. Skupaj s producentoma Borisom T. Matićem in Lano Matić smo se povabilu iz Sarajeva odzvali ravno po dobrih izkušnjah prejšnjih filmov, ki so prav tako potovali najprej na festival v Pulju in zatem v Sarajevo. V Sarajevu dobi film mednarodno občinstvo in priložnost biti viden tudi na drugih festivalih, ker ima Sarajevo močan vpliv na nadaljnjo pot filma po festivalskih kinodvoranah.

Močno ste prisotni na hrvaškem filmskem področju, obenem pa na akademiji tudi vzgajate bodoče filmarje. Kakšen je bil v zadnjem letu odmev kampanje #JazTudi na Hrvaškem? So se tudi v hrvaškem filmskem prostoru začeli pogovori o razmerjih moči v filmski industriji?
V krogu, v katerem se gibljem jaz, je bilo vedno razmeroma veliko enakopravnosti v žensko-moških odnosih v filmski industriji. Ravno letos smo na akademiji sprejeli tri študentke filmske režije, število žensk na našem oddelku se stalno povečuje. Mislim, da je to bolj predsodek o filmski stroki - to, da gre za moški posel. Zadnje čase se pojavlja vedno več primerov, ki kažejo drugače, in to opogumlja nove generacije.

Kar pa se tiče zgodb o nadlegovanjih ... zdijo se mi tipične za prostore, kjer se dela z več denarja. Ljudje, ki upravljajo desetine milijonov dolarjev, izgubijo stik z resničnostjo. Za takšne primere pri nas nisem slišal, in upam, da nikoli ne bom.

V boju za obstoj imena kluba Dinamo sem videl nekakšen simboličen boj za priznavanje identitete. Hotel sem pokazati, kaj se zgodi, če nekomu vzameš pesmi, ki jih prepeva, kot so pesmi navijaških skupin, če jim vzameš vso kulturo, grbe, zastave, in druge oznake.

Mislim, da so najzanimivejši filmski liki vedno ljudje z roba, z margine, avtsajderji.