Približuje se 100-letnica ljubljanske univerze. Foto: BoBo

Slovenski narod je skozi stoletja ohranil svoj jezik in identiteto, čeprav dolgo ni imel svoje države. "Zdaj jo imamo že skoraj tri desetletja, a nisem prepričana, da jo znamo ceniti in da smo dovolj ponosni nanjo," je v nagovoru na konferenci ob 100. obletnici poudarila prorektorica Univerze v Ljubljani Tanja Dmitrovič. Smo iz naroda prerasli v pravo nacijo? "Mislim, da Slovencem manjka nacionalnega ponosa, ne vem, zakaj, je to v genih, je privzgojeno, še bolj pa nam manjka samozavesti," si je odgovorila na vprašanje. Univerza v Ljubljani po njenih besedah že sto let skrbi za razvoj znanosti, izobraževanja, kulture in umetnosti in s tem prispeva k napredku slovenske družbe.

Ne moremo najti lepšega primera zanjo, kot je ljubljanska univerza, tisto, kar praksa in politika udejanjata, mora najprej obstajati kot premislek, kot vizija in poštena intelektualna refleksija, šele potem lahko beseda meso postane.

Janez Škrabec, mecen, o nacionalni substanci

Ob prihajajoči obletnici in v kontekstu globalizacije je v zvezi z univerzo gotovo najbolj aktualno vprašanje, ali je že ob ustanovitvi sledila tudi načelu univerzalnosti ali pa je šlo zgolj za nacionalni motiv. "Brez dvoma je bil nastanek slovenske univerze najprej produkt obrambnih nacionalnih teženj, prva vidna trdnjava, najvišja slovenska kulturna ustanova, ki si jo je narodna država postavila na triglavsko ozemlje proti sosedom, kot je ob 10. obletnici leta 1929 zapisal takratni rektor in v svetu priznani slovenski elektrotehnik in šahist Milan Vidmar, univerzitetni svet pa je ugotovil, da je ljubljanska univerza severni branik naše zemlje," je za govorniškim pultom govor začel profesor zgodovine Božo Repe z ljubljanske Filozofske fakultete (FF).

Konec 1. sv. vojne je Slovencem kot delu poražene avstro-ogrske monarhije v nasprotju z velikimi pričakovanji o narodni združitvi prinesel razkosanje. Slabemu položaju navkljub so se odprle številne možnosti, saj je večina slovenskega naroda prišla v Jugoslavijo. Možnost in priložnost za ustanovitev ljubljanske univerze je tako bila hitro na mizi, a slovenski politiki sprva ideji po Repetovih besedah niso bili naklonjeni.

Božo Repe je poudaril dejstvo, da je ljubljanska univerza nastala kot produkt obrambnih nacionalnih teženj. Foto: Urban Resman, FDV

Od dvomov do Trsta in Gradca

"Dvomili so o možnosti ustanovitve in so pobude sprva zavračali. Univerza se jim v turbulentnem času bojev za nacionalne meje, hudih socialnih nemirov, ki so pretili z revolucijo, in ob desettisočih vojakov raznih nacionalnosti, ki so po razpadu soške fronte ostali na slovenskem ozemlju, ni zdela prioritetno vprašanje," je pojasnil Repe in dodal, da je izrazito nasprotovanje izražal centralistično usmerjen del liberalnih intelektualcev.

Obstajala je tudi ideja, da bo univerza kar v Trstu, saj se je pričakovalo, da "ga bomo dobili", pa tudi predlog, naj jugoslovanska vojska zasede Gradec na avstrijskem Štajerskem in z njim tamkajšnjo univerzo. "Slovenci oz. Jugoslovani bi tako dobili univerzo. To bi bil gotovo zelo sočen in unikaten zgodovinski dogodek in v tem primeru bi bila seveda Slovenija danes večja, mi pa bi tole konferenco imeli v Gradcu," se je pošalil Repe.

Dvomili so o možnosti ustanovitve in so pobude sprva zavračali. Univerza se jim v turbulentnem času bojev za nacionalne meje, hudih socialnih nemirov, ki so pretili z revolucijo, in ob desettisočih vojakov raznih nacionalnosti, ki so po razpadu soške fronte ostali na slovenskem ozemlju, ni zdela prioritetno vprašanje.

Božo Repe o dvomih in prioritetah

Dilema o smislu ohranjanja slovenščine

Repe je poudaril, da je med nastajanjem univerze pri Slovencih vladala dilema, ali ima sploh smisel ohranjati lasten jezik in kulturo ali pa bi bilo bolje postati del enovitega jugoslovanskega naroda s srbohrvaškim jezikom. Na koncu so v novi državi sprejeli načelo kompromisnega unitarizma, ki pravi, da so Jugoslovani en narod s tremi plemeni (Slovenci, Hrvati in Srbi). Prav to protislovno obdobje je ponudilo možnost za ustanovitev univerze.

"Moja ocena je, da če ne bi v točno tistem obdobju, je vprašanje, ali bi samostojna slovenska univerza sploh nastala. Odločilen je bil čas med novembrom 1918 in majem 1919," je Repe poudaril ključen čas takoj po 1. sv. vojni na prehodu iz Države Slovencev, Hrvatov in Srbov v državo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).

Vroče polemike so se po Repetovih besedah vrtele tudi okoli jezika, saj je del profesorjev na čelu s prvim rektorjem in matematikom Josipom Plemljem v slovenščini videl zgolj enega od jugoslovanskih narečij. "Debate so postale javne in po časopisju so potekale polemike, za univerzo in proti njej," je dodal.

Prodekanja Tanja Dmitrovič in eden od pobudnikov dogodka profesor Igor Lukšič. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Bo ljubljanska univerza premaknila ustanovno letnico za več kot 200 let?

Do univerze s "proračunskim kupčkanjem"

Ko se je v maju 1919 v narodni skupščini postavilo vprašanje sprejemanja državnega proračuna, je bila priložnost prava, saj je vlada krvavo potrebovala prav vsak glas. "V proračunskih kupčkanjih je nenadoma med predloge prišla postavka za slovensko univerzo, seveda, če v zameno slovenski poslanci potrdijo proračun," je poudaril Repe. V Beogradu so zakon o Univerzi v Ljubljani sprejeli, regent Aleksander I. Karadžordžević pa ga je podpisal 23. julija 1919.

"Univerza je imela konstitutiven pomen za slovensko znanost in je postopoma združila slovenske profesorje, ki so bili prej raztreseni po različnih avstrijskih univerzah," je nadaljeval Repe.

Brez dvoma je bil nastanek slovenske univerze najprej produkt obrambnih nacionalnih teženj, prva vidna trdnjava, najvišja slovenska kulturna ustanova, ki si jo je narodna država postavila na triglavsko ozemlje proti sosedom, kot je ob 10. obletnici leta 1929 zapisal takratni rektor in v svetu priznani slovenski elektrotehnik in šahist Milan Vidmar, univerzitetni svet pa je ugotovil, da je ljubljanska univerza severni branik naše zemlje.

Božo Repe o razlogih za nastanek

Emancipacija in nagrade za "moški pogum"

Prva doktorska disertacija je luč sveta nato ugledala julija leta 1922 in je obsegala 33 tipkanih strani. Napisala jo je slovenska strokovnjakinja za kemijo Anka Mayer por. Kansky. "Gre za splet naključij in še zdaleč ne za rezultat emancipacijsko usmerjenih teženj tedaj še izrazito moške univerze," je Repe komentiral dejstvo, da je prva doktorantka na ljubljanski univerzi ženska, in dodal, da so si ob ustanovitvi univerze celo delili priznanja za "moški pogum". Ženska emancipacija na univerzi v pretežno konservativnem slovenskem okolju je napredovala izrazito počasi in je zagon dobila šele po 2. sv. vojni, je pristavil.

"Univerza je svoj nastanek upravičila tako v nacionalnem smislu, naj omenim njeno vlogo kot eno od pomembnih žarišč upora med 2. sv. vojno, kot v znanstveno-univerzalnem smislu, postala je ena ključnih nacionalnih kulturnih institucij, ki so svojo pot začele med obema vojnama in se z republiško državnostjo po 2. sv. vojni vzpostavile in profesionalizirale do te mere, da je bil prehod v samostojno državo brez dramatičnih rezov," je sklenil in dodal, da je vse to botrovalo k temu, da je ljubljanska univerza danes med 400 najboljšimi na svetu.

Sodobna dilema med nacionalnim in univerzalnim

Dileme sodobnega časa, kljub čisto drugačnim razmeram, ostajajo podobne. Tu je razpon med nacionalno samobitnostjo in univerzalnostjo, ki je zaradi globalizacije morda še večji, opozarja Repe. "Gre za vprašanje jezika in vloge univerze pri njegovem ohranjanju, še posebej na znanstvenem področju, tu mislim, da smo na napačni oz. slabi poti, potreben bo globok razmislek, kako naprej," je dodal.

Včasih se je razmišljalo, ali naj univerze izobražujejo zgolj učitelje – od tod izraz vseučilišče, do današnjega dojemanja neoliberalne družbe, da naj bo univerza zgolj servis gospodarstvu. Če je šlo pred 100 leti za vprašanje, koliko univerz bo nova država SHS potrebovala, in so se spraševali, ali bo tista v Beogradu dovolj, se gre danes v drugo skrajnost.
"Po osamosvojitvi Slovenije je politika ugotovila, da bi pravzaprav vsaka slovenska vas potrebovala svojo univerzo ali pa vsaj fakulteto, seveda zasebno, a z državnim denarjem," je Repe končal govor.

Konferenca na FDV-ju v okviru počastitve 100. obletnice ljubljanske univerze z naslovom Vloga Univerze v Ljubljani pri preobrazbi slovenskega naroda v nacijo. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Prvo predavanje in začetek

Za začetek delovanja se šteje 3. december 1919, ko je potekalo prvo predavanje na takrat uradno novoustanovljeni univerzi. Odpredaval ga je Fran Ramovš in bilo je posvečeno slovenskemu jeziku, pa je pred profesorji in akademiki poudarila prorektorica.

Pravzaprav pa začetki univerze segajo že v obdobje nekaj mesecev pred tem, saj je 19. maja 1919 ob 10.20 tedanji poverjenik za uk in bogočastje v Narodni vladi SHS Karel Verstovšek ob prisotnosti predstavnikov vlade, vojske, Cerkve, profesorskega zbora in študentov ter inženirjev in podjetij odprl prvi tehniški visokošolski tečaj v Ljubljani. Iz tega se je pozneje oblikovala tehniška fakulteta, ki velja za eno od petih ustanovnih članic univerze.

Dolgoletna želja je bila nekaj mesecev pozneje uresničena, ni pa bilo to preprosto. "To so bili ljudje, ki so potrebovali veliko poguma, drznosti, velikokrat predrznosti, zelo veliko premočrtnosti pri doseganju svojih ciljev," je pojasnila Dmitrovičeva. Obenem pa se je v času po koncu prve svetovne vojne narodna zavest okrepila. Od takrat se je univerza znatno okrepila in danes šteje 23 fakultet in tri akademije, je še povedala prorektorica.

Škrabec: Univerza seže v živo tkivo nacije

Spregovoril je tudi mecen in direktor Rika Janez Škrabec, ki je dejal, da univerza ni reprezentativna ustanova za nekatere elitne in najvidnejše dejavnosti, ampak "seže v živo tkivo kompletnega življenja nacije, njenih ustvarjalnih, duhovnih in proizvodnih potencialov". "Vse to povezati, preplesti, razvijati in graditi v premišljeno smer je naloga in dosežek univerze," je poudaril.

Kaj je to nacionalna substanca? "Ne moremo najti lepšega primera zanjo, kot je ljubljanska univerza, tisto, kar praksa in politika udejanjata, mora najprej obstajati kot premislek, kot vizija in poštena intelektualna refleksija, šele potem lahko beseda meso postane," si je odgovoril Škrabec.

FDV deseta članica po ustanovitvi

Fakulteta za družbene vede (FDV) se je univerzi več desetletij po ustanovitvi pridružila kot deseta članica, je poudarila dekanja FDV-ja Monika Kalin Golob. "Verjamemo, da lahko Univerza v Ljubljani uspe samo, če časti svojo moč v raznolikosti, če znamo spoštovati razlike in v multidisciplinarnosti videti tisto, kar nas dela boljše od drugih univerz," je opozorila.

Konferenco v okviru 100-letnice delovanja univerze so organizirali FDV, Sociološko društvo Slovenije in Politološko društvo Slovenije. Na njej so svoje prispevke predstavili številni visokošolski profesorji zelo različnih strok, od družboslovja, prava, teologije, umetnosti in jezikoslovja pa vse do kmetijstva, naravoslovja, ekonomije in športa.