Letošnje, že 53. romanje je zaradi novega koronavirusa in občutljivosti rizičnih skupin tako kot lansko potekalo v okrnjeni obliki. Na Brezje so prišli le predstavniki bolnikov, invalidov in starejših, drugi so mašo spremljali v neposrednem prenosu na drugem programu Televizije Slovenija in Radia Ognjišče. Mašo v narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brezjah je ob somaševanju predstavnikov duhovnikov in invalidov daroval novomeški škof Andrej Glavan, ki je poudaril vlogo Cerkve pri skrbi za bolne, ki s svojim delom vzgaja, daje zgled in v središče življenja postavlja človeka. Kot je dejal, sta bolezen in trpljenje med najtežjimi problemi, ki jih postavlja človeško življenje, saj pri tem posameznik izkusi svojo nemoč.

Glavan je še poudaril, da kjer sistemi javnega zdravstva še niso vzpostavljeni, Cerkev skrbi tudi za bolne. "V nekaterih delih sveta so misijonske in škofijske bolnišnice edine ustanove, ki nudijo potrebno zdravljenje," je pojasnil Glavan. Tudi procesi zdravljenja in raziskave naj bi po besedah Glavana potekali v popolnem spoštovanju življenja in krščanskih moralnih vrednot. Ob tem navaja, da je za nevarno bolne še posebej pomemben zakrament bolniškega maziljenja, ob pomoči katerega "trpljenje postane radost, če ga sprejmemo in v moči zakramentov prenašamo, čeprav je to težko razumeti".

Kot je še pojasnil, krščanstvo uči, da mora "vsaka bolezen napraviti, da zaslutimo smrt. Bolezen nas privede v tesnobnost, v zaprtost vase, včasih celo v obup in upor zoper Boga. More pa napraviti človeka zrelejšega, mu pomagati, da spozna v svojem življenju to, kar ni bistveno, in se obrne k temu, kar je bistveno." Glavan je dodal, da so vsi, ki so se udeležili romanja na Brezje, na novo osmislili svoje težave, bolezen ali osamljenost. "Te so lahko fizične, združene s to ali ono boleznijo, starostjo, lahko pa trpimo zaradi nesprejetosti, premajhne pozornosti ali premajhne hvaležnosti. Prav to včasih najbolj boli. Glede trpljenja, zlasti v onemoglosti, starosti pa velja, vsi bi radi dolgo živeli, a nihče ne bi bil rad star," je še dejal Glavan.

Od skromnih začetkov do velikega romanja bolnikov

Romanje invalidov in bolnikov je začel ustanovitelj revije Ognjišče Franc Bole, ki je obiskoval invalide, da bi jih predstavil v rubriki Naši preizkušani bratje. Invalidi in nepokretni bolniki, ki so redko zapuščali svoj dom, so povedali, da so osamljeni in da bi tudi oni radi poromali in se srečali z drugimi preizkušanimi ljudmi. Tako je urednik prišel na idejo o posebnem romanju na Brezje. Prvo romanje je bilo 19. avgusta 1969 v cerkvi. Pozneje so ga zaradi velikega obiska preselili na trg pred cerkvijo. Romanje je namreč iz skromnih začetkov prešlo v nekakšen narodni dan bolnikov, ki ga v Cerkvi po svetu sicer zaznamujejo na god lurške Matere Božje 11. februarja, v Sloveniji pa tretjo soboto v juniju.

Poleg invalidov, bolnikov in starejših, ki jim je v prvi vrsti namenjeno, se romanj udeležujejo tudi njihovi domači in številni prostovoljci, ki pomagajo bolnim in ostarelim romarjem. Delijo jim okrepčilo, poskrbijo za morebitno zdravniško pomoč ali priskrbijo duhovnika za spoved in pogovor. Najzvestejši pomočniki so skavtska združenja, malteški vitezi in nekatere mladinske veroučne skupine.