Revni in brezposelni so izpostavljeni trgu dela. Za preživetje morajo sprejeti in poprijeti za katero koli delo, za kakršno koli plačilo.

Za revščino ni nihče sam kriv

Mlada nemška novinarka Anna Mayr v svoji knjigi z naslovom Beda opozarja, da je "revščina politično zaželena". Da revne in brezposelne potrebujemo kot ceneno delovno silo, ki je prisiljena poprijeti za vsakršno delo. "V kapitalizmu ima denar osrednjo vlogo. Ves čas govorimo o izobrazbi, o priložnostih, vendar pa se v kapitalizmu v resnici vse konča pri denarju. Ta odloča o vsem. Vse je odvisno od tega, koliko denarja ima človek. Popolnoma vseeno je, če sem prebrala vse filozofe, kar jih je, ali če obvladam vse matematične teorije. Če nimam denarja, si ne morem ničesar kupiti, ničesar privoščiti. Brez denarja je v sistemu, ki ga imamo, čisto vseeno, kaj človek ve in zna. Kar je velika škoda!"

Anna Mayr je otrok brezposelnih staršev. Pojasnjuje, da so otroci v Nemčiji deležni enakega socialnega varstva kot njihovi starši. Zaradi tega so tudi najmlajši pod pritiskom – držati se morajo določenih pravil in termínov zavoda za zaposlovanje. Otroci brezposelnih staršev so tako že zelo zgodaj ožigosani, da so napaka v sistemu, da živijo na račun drugih, zaposlenih. "Dejstvo, da je moja družina revna, sem v otroštvu dojemala kot nekaj slabega. Ni me težilo to, da smo revni, ampak da moji starši nimajo zaposlitve. Krivila sem zgolj starše, ne pa družbe kot take. Danes vem, da to ni bilo prav, saj menim drugače. Vsi se vsak dan poslužujemo svojih pravic, hodimo po cestah, ki smo jih plačali z denarjem davkoplačevalcev; uporabljamo infrastrukturo … Ampak samo pri revnih ljudeh se pojavlja težava, ker pač izkoristijo to, do česar so upravičeni."

Zdrs v revščino

"Koronakriza je res premešala karte," opozarja Vesna Leskošek, nekdanja dekanja fakultete za socialno delo. Procesi, ki potekajo v ozadju, so zdaj bolj transparentni. "Prej nas je naše lagodno življenje naredilo za slepe za dogajanje okrog nas. Zdaj se nam oči odpirajo, vsaj nekaterim. Korona je povzročila velike pretrese. Kar naenkrat so v negotovem položaju ljudje, ki si še pred pol leta niso mislili, da bodo kadar koli doživeli finančne pretrese. To so pogosto tisti, ki so zelo grdo govorili ali ravnali do revnih ljudi. Danes pa so sami v njihovem položaju, na robu preživetja. Spoznali so, kako hitro človek pade v revščino. Kako malo je potrebno za to, da zdrsnemo in pademo v revščino. To izkušnjo zdaj nekateri, ne vsi, zagotovo imamo." Po besedah strokovnjakinje številne teorije govorijo o tem, da ima tudi revščina družbeno funkcijo. Kar je lahko politično zelo kontroverzna tema.

Vsaka kriza naj bi bila priložnost. Vendar: za koga in za kaj, se sprašuje Anna Mayr. "Veliko ljudi, ki jih prej ni skrbelo za svoja delovna mesta, se mora zdaj zaradi koronavirusa spopasti tudi z možnostjo brezposelnosti. Ljudje so ugotovili, da ni nič večno. Zaradi covida-19 so službo izgubili tudi zaposleni, ki si tega sploh niso zaslužili, saj niso delali slabo. Tudi v perspektivnih panogah se zdaj bojijo za svojo prihodnost. To je povsem nova situacija, ki dokazuje, da za revščino ni nihče sam kriv."

Po letih, ko se je revščina po svetu manjšala, se zdaj spet povečuje. Ekonomistka Maja Bučar pravi, da bo koronakriza stanje še poslabšala. Predavateljica na fakulteti za družbene vede opozarja, da se v teoriji razkorak med revnim in bogatim delom družbe tolmači kot kronično stanje. Še posebej, če se razlike ne naslavljajo sistematično. "Dualistična teorija uči, da dihotomija mora obstajati. Če imamo množico revnih, lahko razpolagamo s poceni delovno silo in s tem vzdržujemo življenjsko raven premožnejših. Ta dva svetova se srečujeta samo v točki, ko bogatejši del družbe potrebuje delovno silo. Sicer pa živita vzporedno. Le zelo redko se ljudje iz spodnjega sloja lahko izvijejo iz primeža revščine."

"Vsi 'lockdowni', ki so se dogajali po svetu, so najprej prizadeli najrevnejši del prebivalstva. To so ljudje, ki nimajo zalog, nimajo prihrankov," še izpostavlja doktorica Maja Bučar. Opozarja, da so v številnih državah socialne mreže, ki bi lahko ujele najrevnejše prebivalce, zelo šibke ali pa jih sploh ni.

Revščina zastrupi možgane

Ko govorimo o revščini, so pretresljive pripovedi otrok. Vpliv revščine na otrokov razvoj so opisali že številni raziskovalci. Nekatere novejše študije je za Slovensko društvo za nevroznanosti Sinapsa pregledala psihologinja Sara Fabjan. Pravi, da so posledice revščine lahko zelo hude in trajne. "Ena izmed raziskav, ki se mi zdi še posebej boleča, je ta, da so dojenčki iz družin s slabšim socialnoekonomskim statusom že kot malčki pri treh letih imeli manjšo prostornino možganske sivine v primerjavi z malčki, ki so odraščali v družinah s srednjim ali višjim prihodkom." Raziskovalci, ki preučujejo vpliv revščine na psihofizični razvoj, govorijo o tem, da "revščina zastrupi možgane". Z znanstvenim delom opozarjajo na uničujoče posledice revščine in družbene neenakosti.

Učinki revščine v otroštvu se kažejo še tudi v odraslosti, pojasnjuje Sara Fabjan. "Odraščanje v revnem okolju predstavlja tveganje na več ravneh. Revščina v otroštvu negativno vpliva na fizično in psihično zdravje v odraslosti. Nizek socialnoekonomski status napoveduje višino točk, ki jih posameznik dobi na testih inteligentnosti. Otroci iz revnih družin imajo lahko od štiri do sedem točk slabši rezultat od vrstnikov iz premožnejših družin." Pomen zgodnjih izkušenj je zelo velik. Vendar se hkrati tudi vedno bolj kaže, da je krog revščine mogoče prekiniti z ustreznimi programi in posegi.

Revščina je za družbo ena izmed temeljnih težav

Podatki o uspešnosti držav kažejo, da so najuspešnejše tiste države, ki so najbolj enake, kjer je stopnja enakosti največja, kot so na primer skandinavske države. Zakaj? Vesna Leskošek odgovarja, da tem državam uspe v svoje delovanje vključiti večino svojih prebivalk in prebivalcev ter njihovih potencialov. "V državah, kjer pa revščino razumejo bolj kot individualno izgubo nekoga, ki je nesposoben, nezmožen in len, v državah, kjer se na revne ljudi veže veliko predsodkov, v takih državah se zdi, da izgubiti te ljudi ni velika družbena škoda. Kar pa seveda ni res! Če ljudi pustimo v revščini, so za družbo izgubljeni. Njihovi potenciali gredo v nič."

Vesna Leskošek je prepričana, da je država tista, ki drži vse niti za odpravo revščine v svojih rokah. Poudarja, da trg sam revščine ne bo odpravil. "Če so ljudje dostojno plačani za svoje delo – da preživijo sebe in svojo družino, da lahko tudi kaj prihranijo, si privoščijo dopust –, se lahko izkopljejo iz revščine. Če imamo visoko zaposlenost in dobra delovna mesta, potem trg deloma pripomore k zmanjševanju revščine. Kdo pa omogoča ta kakovostna delovna mesta? Država s svojo politiko in zakonodajo. Če je država pametna, ne dovoli, da ljudje padejo v ekstremno revščino."