Med njimi sta bila tudi »Polona« in njen mož - tako smo poimenovali 44-letno profesorico, ki poučuje na eni izmed ljubljanskih gimnazij in je MMC-ju zaupala svojo zgodbo, pri tem pa je želela ostati anonimna. Oba z možem izhajata »iz zdravega družinskega okolja,« kjer sta od matičnih družin dobila »toliko izjemno pozitivnih stvari, da sva jih želela predati nekomu naprej. Nekomu, ki bi ga spremljala do določenih let v njegovem življenju,« se spominja Polona. A njuna zgodba je ubrala drugačno pot. Po nekaj neuspešnih nosečnostih in zunajtelesnih oploditvah (IVF) sta se naposled odločila, da bosta otroka posvojila.

»Brez podkupnin ne gre«
Ob obisku centra za socialno delo (CSD) marca lani je bila Polona stara 43 let, njen mož 45 in pol. Sprva sta želela posvojiti otroka v Sloveniji. »Na centru so nama dejali, da sva sicer dobra prosilca, da pa so najina leta velik minus, saj je veliko več prosilcev, ki so mlajši od naju, zaradi česar imava manj možnosti. Svetovali so nama, da ob tem, da imava vlogo v Sloveniji, zaprosiva še v tujini.«

Odločila sta se za Makedonijo. Eden izmed razlogov je bil tudi ta, da gre v državah, kot je Rusija, za izredno velike stroške. »Seveda so podkupnine prepovedane, a neuradno obstajajo. Poleg tega, da se v Rusiji s posvojitvijo ukvarjajo trije ljudje, ki so med seboj družinsko povezani, tam posvojitve stanejo od 22.000 do 25.000 evrov, skupaj s podkupninami lahko znese precej več,« je svojo odločitev pojasnila Polona.

In res. Po zbrani dodatni dokumentaciji, (glej desno: seznam dokumentov za posvojitev v Makedoniji), ki jima jo je uspelo pridobiti v treh tednih, je center za socialno delo junija lani sprožil postopek. V skladu z obstoječo zakonodajo sta morala vse dokumente prevesti v makedonščino in jih overiti, kar ju je stalo okoli 2.000 evrov. Center je med drugim izdal tudi njuno psihosocialno mnenje, v katerem so navedli: da sta Polona in njen mož »urejena družina«, ki ima »pozitivne vrednote«, da sta med drugim »ljubitelja narave«, ki sta se za posvojitev odločila »odgovorno, enotno in preudarno ter z bogato čustveno noto«, ob tem pa ju podpirajo »sorodniki in prijatelji, ki se skupaj z njima veselijo novega družinskega člana«.

Kje se je zapletlo?
Iz Makedonija sta po petih mesecih prejela odgovor, da njuna dokumentacija ni popolna. V 15 dneh bi morala pridobiti, prevesti, overiti in poslati nazaj v Makedonijo še potrdilo o njunem mesečnem dohodku, potrdilo o lastniškem stanovanju in potrdilo o končanem šolanju. Ker jima vsega potrebnega ni uspelo pridobiti/narediti, je za Makedonijo to samodejno pomenilo, da odstopata od posvojitve.

Kam se obrniti, ko se odločimo za posvojitev?
Za dodatna pojasnila glede posvojitev smo na MMC-ju povprašali mag. Ano Vodičar, v. d. generalnega direktorja direktorata za družino. Potrdila je, da so pravi naslov pri posvojitvah centri za socialno delo, »ki morajo po veljavni zakonodaji ter po bilateralnih sporazumih in haaški konvenciji opraviti vse pogovore z bodočimi posvojitelji, kot tudi ugotoviti njihovo ustreznost in primernost« (glej video: Pogoji in postopki posvojitve)

Katere vrste posvojitev obstajajo?
»Konceptualno je najpomembnejša razlika med nepopolno in popolno posvojitvijo,« pojasni Vodičarjeva in dodaja, da je tako v Sloveniji kot pri podpisnicah haaške konvencije v veljavi le popolna posvojitev. Ta v skladu s 143. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerah pomeni, da pri posvojitvi »prenehajo pravice in dolžnosti posvojenca do njegovih staršev in drugih sorodnikov ter pravice in dolžnosti staršev in sorodnikov do njega«. Kot poudarja Ana Vodičar, moramo biti pozorni pri t. i. posvojitvah na daljavo, ki jih izvajajo razne humanitarne organizacije. »V tem primeru gre le za finančno pomoč otroka v tujini, ki živi pri svojih starših, in nima nobenih pravnih posledic v smislu posvojitve.«

Poleg tega ločimo še enostranske in dvostranske posvojitve. Enostranska posvojitev pride v poštev v tistih primerih, ko partner posvoji otroka svojega zakonca (glej video: O posvojitvi otroka partnerja), dvostranska posvojitev pa je v primeru, ko otroka posvoji par.

Katero pot pri posvojitvi v tujini izbrati?
Obstajajo tri poti, kako posvojiti otroka v tujini. Prva pot je posvojitev v državi, s katero ima Slovenija od leta 2008 podpisano bilateralno pogodbo, t. j. za zdaj le Makedonija (glej video: O posvojitvi v Makedoniji). Prednosti tovrstne posvojitve so »lažji in hitrejši postopki, v katerem ne pride do zapletov, tako starši kot otroci pa so bolj varni,« pravi Vodičarjeva. Druga pot je posvojitev v državah, ki so podpisnice haaške konvencije (glej video: V katerih državah lahko posvojim otroka). Kot poudarja Vodičarjeva, je težave s haaško konvencijo ta, da so podpisnice zlasti tiste države, kjer je otrok za posvojitev malo. »To so vse države EU-ja. Notri pa ni balkanskih držav, razen Makedonije, ki je pristopila letos. Podpisnica prav tako ni Rusija, s katero želimo v prihodnosti podpisati bilateralno pogodbo, saj je veliko Slovencev zainteresiranih za posvojitev ravno v Rusiji,« pojasni Vodičarjeva. Tretja pot pa je ta, da greste mimo države, torej »na lastno odgovornost« posvojiti otroka v katero koli državo na svetu, kjer seveda nimate zagotovljene pravne varnosti.