Primož Roglič ima za seboj sanjsko sezono. Foto: BoBo

Čeprav smo vsi vedeli, kakšne sposobnosti ima v sebi Zasavec, ob tem pa tudi novinec v svetovni eliti Tadej Pogačar, pa si takega zaključka preprosto res nismo upali niti sanjati, kaj šele, da bi o njem na glas razmišljali. Roglič je z visoko prednostjo na vrhu. Na koncu sezone je v Italiji vpisal tudi prvi enodnevni zmagi in potrdil, da ni le kolesar za etapne dirke. Prepričan sem, da pri skoraj treh križih na hrbtu še zdaleč ni rekel zadnje.

Roglič na vrhu lestvice UCI-ja, Pogačar 15.

Ko mu ob bok dodamo mladeniča s Klanca pri Komendi, ki je seštevek etapnih dirk v svoji prvi sezoni končal kot peti kolesar sveta, skupno pa je na 15. mestu, potem se lahko že kar malo pošalimo, kdaj bomo dočakali slovenski boj za vrh tako na etapnih dirkah kot na svetovni lestvici. Vsaj za zdaj na enodnevnih dirkah tega še ne pričakujemo.

Koledar bo tudi naslednje leto skorajda enak. Zraven bo še olimpijski izziv v drugi polovici julija. Ko se je letos na avstralski uvod odpravljal Pogačar, smo razmišljali o tem, koliko časa bo najbrž najbolj nadarjen med našimi kolesarji v vseh teh letih potreboval, da bo zares zraven. Izkušnja z Matejem Mohoričem, ki ima dve mavrični majici v mlajših starostnih kategorijah, je še kako živa.

Vabljeni še k poslušanju Športne zgodbe

Pogačar omenjenih majic ne bo imel nikoli, z letošnjimi dosežki pa je pokazal, da bi lahko dolgo krojil vrh svetovnega kolesarskega športa. Pri Emiratih so mu morali v tem letu dvakrat popravljati pogodbo. K temu je arabske bogataše, ki so pred leti rešili propadli italijanski Lampre, dobesedno prisilil sam. Seveda s svojimi dosežki. Ti so bili od prvega nastopa v Avstraliji na vseh dirkah, kjer je bil, boljši, kot jih je ob svoje ime vpisal Primož Roglič v prvi sezoni v eliti. Seveda zdaj ne iščemo primerjav med obema, le veselimo se, da je tako.

Žal ne smemo pozabiti, da trenutno nimamo kolesarjev, ki bi nadomestili Simona Špilaka, ki je pri zgolj 33 letih zaključil svojo kariero. Tudi dveh, ki se bosta zaradi dopinškega greha težko vrnila v svetovno serijo, Janija Brajkoviča in Kristjana Korena trenutno ne moremo zamenjati z nikomer. Nikakor ne smemo biti le zagledani v dosežke obeh najboljših in še nekaterih. Delo doma nikakor ne sme zastati. Na tujem so namreč zanimivi le tisti dobri, da ne rečem najboljši.