Prvenstvo je bilo odigrano v Domu sportova, ki stoji na Trgu Krešimirja Ćosića. Foto: MMC RTV SLO

25. junija 1989 je izbrana vrsta nekdanje skupne države četrtič postala evropski prvak. Na domačem parketu v Domu sportova je v finalu z 98:77 nadigrala branilce naslova Grke, toda še bolj od izvrstnega rezultata sta se v spomin vtisnila način, kako so plavi prišli do uspeha, in igra, ki so jo pokazali na tistem turnirju. Igrali so hitro in moderno košarko, ki je navduševala vse ljubitelje te igre, ne le domačih navijačev. Nobena evropska reprezentanca do zdaj ni dominirala v takšnem slogu, kot je zadnja "zlata" generacija izjemno uspešne jugoslovanske košarke.

Postava reprezentance leta 1989
4 Dražen Petrović (196 cm, 1964)
5 Zdravko Radulović (191 cm, 1966)
6 Zoran Čutura (203 cm, 1962)
7 Toni Kukoč (211 cm, 1968)
8 Žarko Paspalj (206 cm, 1966)
9 Jure Zdovc (196 cm, 1966)
10 Zoran Radović (191 cm, 1961)
11 Stojko Vranković (218 cm, 1964)
12 Vlade Divac (216 cm, 1968)
13 Predrag Danilović (198 cm, 1970)
14 Dino Rađa (211 cm, 1967)
15 Mario Primorac (204 cm, 1961)
Selektor: Dušan Ivković (1943)

"Dejansko je bila to najbolj kompletna selekcija. Imeli smo izjemno kohezivnost in bila je zares neverjetno uspešna. Dobro smo bili pokriti na vseh položajih – na krilu s Kukočem in Paspaljem, na branilskih položajih z Draženom in Zdovcem, pod košem sta bila Divac in Rađa … Tudi zame so to zares lepi spomini. Skratka ekipa je bila kompletna in je dejansko pometla na tistem prvenstvu. Recimo, takrat so bili Grki izjemno močni, a ni bilo vprašanja, kdo bo zmagal," je povedal Drvarič.

Košarka najboljši proizvod nekdanje države

Nekdanja skupna država je bila športna velesila. V ekipnih panogah je bila tako rekoč povsod med najboljšimi na svetu. Zaradi uspehov in pečata, ki ga je pustila, pa sta bili nekaj posebnega košarkarska reprezentanca in znamenita tako imenovana jugoslovanska šola, ki je dala množico izjemno nadarjenih posameznikov in ogromno uspešnih trenerjev. Konkurenca je bila neverjetna in številni kakovostni igralci si niso uspeli izboriti mesta v članski selekciji. Reprezentanca nekdanje skupne države je osvojila osem medalj na olimpijskih igrah, deset na svetovnih in 21 na evropskih prvenstvih, ob ZDA in Sovjetski zvezi pa je predstavljala tretjo košarkarsko velesilo na svetu. "Brez dvoma – in stojim za to trditvijo – je bila košarka največji in najboljši jugoslovanski proizvod vseh časov," je za MMC dejal član tedanje generacije Zoran Čutura.

Še vedno si rad vsake toliko časa na Youtubu pogledam kakšen posnetek. Šlo je za učinkovito igro v napadu in prav tako izjemno v obrambi. Ivković je bil eden tistih selektorjev, ki je vztrajal pri trdi igri v obrambi. Veliko se je govorilo o napadu, a izhodišče je bila obramba. V napadu je do izraza prišla ustvarjalnost teh igralcev. Določen koncept je bil postavljen, sicer pa je bila dopuščena ustvarjalnost tem igralcev, ki so bili to tudi sposobni narediti, saj so imeli vrhunsko tehniko in individualno taktiko. Posledica dobre obrambe je bilo veliko protinapadov in hitra igra v napadu. Iz tega potem prihaja do teh, pod narekovaji, lahkih košev.

Janez Drvarič

Medtem ko je država razpadala, je košarkarska reprezentanca gradila imperij, ki pa je kmalu občutil destruktivno moč politike in vojne. Jugoslovanska valilnica talentov je ravno ob koncu dala najštevilnejšo množico resnično kakovostnih igralcev, ki so povezani v moštvo ob tradicionalni taktični prefinjenosti in organizirani improvizaciji jugoslovanske šole gojili hitro in moderno igro, zaznamovano z ekipnim duhom, ki je vladal med igralci. To je bila – tudi za ameriške strokovnjake – atraktivna košarka prihodnosti. Kot je zapisal novinar Tom Hawking za Rolling Stone, je bila igra tedanje jugoslovanske izbrane vrste zasnova in začetek moderne hitre košarke.

Ko se je torej evropski zemljevid že začel močno spreminjati in so se politični nemiri v Jugoslaviji preselili tudi na športna (nogometna) prizorišča, pa je košarkarska reprezentanca zavladala Evropi. V 80. letih je po olimpijskem zlatu v Moskvi prišlo do zamenjave generacij, ki jo je v selektorski vlogi vodil za mnoge najboljši jugoslovanski košarkar vseh časov, Krešimir Ćosić. "Ćosić je bil velik košarkarski vizionar, tako v igralskem kot tudi trenerskem smislu. Trenerske kariere ni napravil, kakršno bi moral. On je naredil menjavo. Prišla je ta mlada generacija, večina teh igralcev pa je pozneje naredila veličastne kariere. Kreša so nato zamenjali z Ivkovićem, ki je bil tudi velik trener, verjetno celo najboljši, ki me je vodil v karieri. On je dobil plodove, ki jih je postavil Ćosić. Skupaj je ekipa začela igrati leta 1988, potem smo vzeli srebro v Seulu, kjer ti mladi igralci še niso bili na vrhuncu. Vzpon se je začel leto pozneje, pa potem v Argentini 1990 in leto pozneje v Rimu, nato pa je razpadla," je spomine obujal Čutura.

Dražen in mladinski svetovni prvaki iz Bormia

Po bronu na EuroBasketu 1987 v Atenah je selektor postal Dušan Ivković in nadaljeval pomlajevanje, ki ga je začel Ćosić. Gradil je na teh temeljih, reprezentanco osnoval okoli Dražena Petrovića in nadarjene generacije mladinskih svetovnih prvakov iz leta 1987, na čelu z MVP-jem tistega turnirja v Bormiu Tonijem Kukočem, Dinom Rađo, in Vladetom Divcem. V olimpijskem finalu leta 1988 je bila Sovjetska zveza še premočna, nato pa se je začela jugoslovanska prevlada. Leto 1989 se je začelo z izjemnim klubskim uspehom. Mlada ekipa splitske Jugoplastike je presenetljivo postala evropski prvak, njen največji domači tekmec v tistem času, beograjski Partizan pa je osvojil Koraćev pokal. Izvrstne rezultate je nadgradila reprezentanca, kjer so nosilne vloge ob Draženu odigrali prav mladeniči iz teh dveh klubov. "Spomnim se, da smo zelo dominantno in hitro osvojili zlato medaljo. Takrat so bila prvenstva zelo kratka. Vse skupaj je trajalo od pet do šest dni. Slavili smo na domačih tleh. Dominantno smo vse premagovali. To je bilo tudi prvo prvenstvo, da sem veliko igral in sem bil pomemben člen reprezentance," je v intervjuju za MMC pred leti dejal Zdovc.

Medalja, ki so jo prejeli evropski prvaki leta 1989. Foto: MMC RTV SLO

Fiba je uvedla nekaj sprememb in namesto ducata reprezentanc je na turnirju nastopila osmerica. Vse ekipe, vključno z gostitelji, so morale v kvalifikacije, prvenstvo pa je bilo odigrano v manj kot tednu dni. Pred turnirjem so bili Jugoslovani upravičeno samozavestni. Žarko Paspalj je brez oklevanja napovedal pohod na vrh, polni hvale na račun Ivkovićeve vrste pa so bili tudi nasprotniki. Mike D'Antoni, ki je danes uspešen trener v Ligi NBA, na tistem prvenstvu pa je nosil dres italijanske reprezentance, je dejal, da bi lahko polovica jugoslovanske izbrane vrste takoj zaigrala v Ligi NBA. Povprečna starost te zlate zasedbe je bila samo 23 let, ob tem da so prav tisti najstarejši, ki so jih šteli 27 in 28, igrali praktično najmanj, nosilci pa so bili ob 24-letnem Draženu stari od 20 do 23 let.

Prva violina do popolnosti uigranega košarkarskega orkestra je bil Mozart iz Šibenika. Bil je pravi stroj za doseganje košev. Med mladeniči je z vsestranskostjo izstopal verjetno najbolj talentiran med njimi, Kukoč, ki je lahko igral praktično na vseh položajih. Divac in Rađa sta redefinirala vlogo visokih igralcev. Bila sta za svojo višino izjemno gibljiva in tehnično podkovana. Tekala sta po igrišču kot branilca, v danih situacijah pa sta bila sposobna tudi prenašati žogo. Na krilu se je s Kukočem odlično dopolnjeval Paspalj, na branilskih položajih pa z Draženom Zdovc, ki je bil specialist za obrambo. V srbski pogovorni oddaji z Ivanom Ivanovićem sta ga Rađa in Divac označila za najpomembnejšega člena šampionske zasedbe. Defenzivne vloge je odlično opravljal tudi najmlajši v ekipi, Predrag Danilović.

Pet suverenih in visokih zmag

Ne le Kukoč, praktično vsi nosilci ekipe so lahko igrali na vsaj dveh položajih. Vsi so imeli odlične atletske sposobnosti, bili so visoki za svoje položaje, izjemno tehnično podkovani in hitri. Praktično so vsi delali vse. Dražen je bil prva izbira v napadu, toda vsi so lahko zadevali, ko je bilo treba, skakali in – predvsem – podajali. Na kupu je bilo zbranih ogromno zares kakovostnih posameznikov, a vsi so se znali podrediti kolektivu. "Bili smo posvečeni skupnemu cilju. To je smisel kolektivnega športa. V ekipi smo bili povsem različne osebe, a nekdo nas je skupaj zbral in nam dal določene smernice, h katerim smo stremeli," je povedal Čutura. Igrali so elegantno, tekoče in v izjemnem ritmu. Žogo, ki je hitro krožila, so ekspresno prenašali v napad. Tudi obramba je bila na visoki ravni, disciplinirana, agresivna in učinkovita, saj je le tako lahko posledično prihajalo do hitre tranzicijske igre.

To je bil dejansko skupek nadarjenih igralcev. Zares talentiranih. Konec koncev smo bili vsi tudi zelo mladi. Tu ni bilo kakšnih egov in podobno. Vsi smo bili stari tam od 22 do 24. Skupek talentov in še vsi ti igralci so imeli pravi značaj. Ta zmagovalni značaj, in ko daš vse to skupaj, je to zmagovalna kombinacija.

Jure Zdovc

Prvenstvo so gostitelji začeli 20. junija z dvobojem z Grčijo. Aktualnim evropskim prvakom so se z obrestmi oddolžili za dva poraza na zadnjem turnirju v Atenah. Dobro naoljen jugoslovanski stroj uigranih igralcev je hitro začel mleti. Iz minute v minuto so višali prednost in na koncu slavili s kar 103:68. 35 točk je Grkom nasul Petrović, Rađa pa jih je dodal 16. Naslednji dan je bila na vrsti Bolgarija. Dražen je nadaljeval v ritmu prvega obračuna. Dosegel je prvih devet domačih točk na srečanju. Že v 14. minuti je bilo 41:22 za Jugoslavijo, Šibeničan pa je do tedaj dal kar 23 točk. Vajeti igre so v nadaljevanju prevzeli mlajši košarkarji in Ivkovićeva vrsta je s suverenih 98:78 vknjižila drugo zmago.

Plavi so si že zagotovili pot v polfinale, prvo mesto pa so potrdili proti Franciji, ki so jo ugnali s 106:89. Petrović ni začel tekme, Jugoslavija pa se je nepričakovano mučila v prvem polčasu, ki ga je izgubila z 48:41. Dražen je zaigral v drugem delu in bil glavni režiser preobrata. Po le dobri minuti nadaljevanja so povedli. Petrović je nato nasul deset zaporednih točk in v 33. minuti je bila razlika že neulovljivih 13. V 20 minutah je Dražen z odličnim metom (4/6 za dve, 5/6 za tri, 7/7 prosti meti) vpisal 30 točk, 22 pa jih je pristavil Paspalj.

Generacija, ki bo šla v zgodovino

Po dveh dneh se je Jugoslavija v polfinalu pomerila z velikimi rivalom 70. in 80. letih, Italijo (97:80). Silovito je začela dvoboj in že po desetih minutah povedla z 22:9. Čeprav se je Italija nekoliko približala, pa je Jugoslavija na odmor odšla s prednostjo devetih točk. Vsega šest minut so v drugem polčasu potrebovali plavi, da so prednost povišali na 67:47. Z imenitno predstavo so košarkarji na noge dvignili okoli 12.000 gledalcev v Domu sportova, ki so bučno spodbujali reprezentanco. Pet košarkarjev je doseglo dvomestno število točk. Petrović je bil najboljši s 24, 18 jih je dal Paspalj, 15 pa Kukoč. V drugem polfinalu je na krilih 45 točk Nikosa Galisa Grčija z 81:80 ugnala Sovjetsko zvezo, ki jo je zaradi velikega rivalstva in "neporavnanih" računov s prejšnjih velikih tekmovanj v finalu želelo videti domače občinstvo. Sovjetska zveza je tedaj zadnjič zaigrala v popolni postavi z Litovci, ki so takrat bili glavni nosilci igre.

Dražen Petrović je bil MVP prvenstva, za Nikosom Galisom pa tudi drugi strelec turnirja. V idealni peterki so ob njima bili še Dino Rađa, Žarko Paspalj in Francoz Stephane Ostrowski. Foto: AP

Jugoslavija je bila, čeprav so na nasprotni strani stali branilci naslova, v svojem prvem finalu EuroBasketov po osmih letih v vlogi velikega favorita, kar je povsem upravičila. Ves čas so bili gostitelji superiorni. Bila je to prava igra mačke z mišjo in ena najbolj dominantnih predstav v finalih do zdaj. Jugoslovani so vse delo praktično opravili že v prvem polčasu, ko so grški koš polnili s hitrimi protinapadi, ki so jih zaključevali s številnimi zabijanji. Po desetih minutah so vodili z 31:16, prvi polčas pa dobili s 54:35. Ko je v drugem delu prednost narasla že krepko čez 30 točk, je Ivković priložnost namenil tudi tistimi, ki so igrali nekoliko manj in Grki so v enem najbolj enostranskih finalov do zdaj omilili visok poraz. Katalonski športni častnik je tedaj v Zagrebu zapisal, da je to "generacija, ki bo šla v zgodovino".

"To je samo prva v nizu zlatih medalj, ki jih bo ta generacija osvojila," je po prvenstvu evforično razlagal Dražen, ki je bil izbran za MVP-ja turnirja. V povprečju je ob imenitnem metu iz igre (75-odstotnem za dve, skoraj 70-odstotnem za tri) dosegal natančno 30 točk in dobrih pet podaj na tekmo. Res je nato reprezentanca prišla še do dveh zlatih kolajn. Piko na i je postavila leto pozneje v Argentini z naslovom svetovnega prvaka, v Rimu pa je 1991 ubranila evropsko krono. A tedaj Petrovića ni bilo zraven, med prvenstvom je odšel tudi Zdovc, reprezentanca je razpadla skupaj z nekdanjo skupno državo, mladeniči pa niso dobili priložnosti, da bi skupaj zaigrali v svojih najboljših košarkarskih letih.

Evropsko prvenstvo 1989, finale:
JUGOSLAVIJA – Grčija 98:77 (54:35)
Petrović 28, Rađa 25, Divac 16, Paspalj 8, Kukoč in Zdovc po 6, Danilović 4, Primorac in Radulović po 2, Vranković 1.; Galis 30, Fasulas 22, Hristodulu 11, Stergakos 10, Janakis 4.