Tudi tokrat je na velikem judoističnem tekmovanju na prizorišču Dare Rupar, ki je za Val 202 pripravil naslednjo Športno zgodbo:

Zbrati 49 medalj na enem tekmovanju v nekaj manj kot dveh desetletjih ni malo. Malo je panog pri nas, ki jim je to uspelo. Spet druge niti nimajo te možnosti. Denimo celotna smučarska družina nima evropskih prvenstev. Veslači v času največjega razcveta niti niso hodili na ta tekmovanja in tudi sam tedaj nisem mogel verjeti svojim ušesom, da je to pač neko drugorazredno tekmovanje. Ampak – vsak se seveda odloča po svoje.

O jubilejni 50. kolajni, dve sta tudi ekipni, bomo prvič razmišljali že danes, ko bo v areno Atlantico vstopila nova slovenska četverica. Nihče med njimi doslej še ni šel tako daleč, ampak judo je pač judo, in dokler ni konec, je vse mogoče. To pravijo tudi tisti, ki znajo. In prav ob takih uspehih se vedno rad vrnem k vsemu tistemu, kar sem tudi sam preživel ob naših garačih v kimonih.

Prav v Lizboni sem bil ob koncu prejšnjega tisočletja prvič deležen te časti, da sem lahko poročal o njih. Olimpijskemu festivalu mladih slovenska športna javnost ne pripisuje domala nobene pomembnosti. Večina medijev je te dosežke celo ukinila. Tedaj sem tu ob reki Tejo, na izlivu v Atlantik, prvič srečal slovenskega športnega maga Marjana Fabjana. In tudi Majo Frece, ki je danes ne bi več spoznal in je tedaj pometla z vsemi nasprotnicami. In priznam, tudi sam sem v dvorano z blazinami odšel le zaradi njunega dosežka.

O judu sem vedel le to, da se dogaja na blazini, da tekmujeta dva in da sodijo trije sodniki. Kimona pa sta bela in modra. Torej pravi poznavalec. Z leti se je vse to nabiralo, in tudi sam sem prišel do spremljanja večine od teh medalj. In če kdo misli, da je le en strokovnjak dovolj za takšne dosežke, se močno moti. Ko so pred leti judoisti omenjali, da jih za vpis v njihove vadbene šole ne skrbi, od večine drugih pa sem z izjemo nogometa in smučarskih skokov slišal vse kaj drugega, sem vedel, da se to zgolj s spodrsljajem novembra v Pragi ne more končati.

Slovenski judo je očitno podkovan s stroko vseh vrst. Prepričan sem, da to morajo biti nekdanji borci, saj se večina drugih, prišlekov v judo, če si ne zapišemo imen prijemov, le lomimo jezike in raje govorimo kar nekaj tja v tri dni, samo da pridemo do zmagovalca. In večji del tudi zadnje uspešne generacije je ostal zraven. Petra Nareks je včeraj postala prva slovenska tekmovalka, ki ima tudi trenersko odličje. Predtem jo je prehitel Rok Drakšič.
In ob tretjem naslovu evropske prvakinje Tine Trstenjak sta skupaj z Nareksovo imeli 13 evropskih medalj. Petri na blazini naslova najboljše ni uspelo osvojiti, ob blazini ga včeraj je. Rok Drakšič, ki zdaj deluje na Finskem, ima oba.

In ob vsem tem se mi v misli hitro prikrade, da se za Tino Trstenjak v danem trenutku ni dalo pridobiti službe v javni upravi. No, ne bom nadaljeval, spet pa moram pohvaliti še odlično organizacijo Portugalcev. Resnici na ljubo, v tem delu Evrope morda česa takega nisem pričakoval, že danes pred zadnjim tekmovalnim dnem 71. prvenstva Evrope pa že lahko potrdim, da morda na bolje pripravljenem tekmovanju v judu še nisem bil. Edino, kar manjka, so nedvomno gledalci.