Snovalec družabne igre ne skriva, da se je iz kulturnega dogajanja umaknil načrtno, pa čeprav izrečenega ne gre jemati dobesedno, saj je pred časom posnel film o zloglasnem zaporu Stari pisker (2012) v Celju, iz katerega so partizani rešili ujetnike. Pred enim letom je z Matejem Kocjanom - Koco izdal prvo slovensko knjižno rapovsko pripoved v stripu Drug drugemu drug, ki opozarja na predsodke glede prebežnikov. Pred dnevi pa je izšel še strip Partizan po istoimenski pesmi, ilustriral ga je priznani ilustrator Iztok Sitar. Njegova družabna igra Postani partizan, objavljena na nekdanji dan borcev, 4. julija letos, je bila v prvi nakladi že razprodana, okoli nje pa se krešejo različna mnenja.

Darko Nikolovski razvija nove družabne igrice, trenutno je v kar sedmih projektih. Čeprav bo Postani partizan priredil tudi za tuji trg, razvija še namizne igrice za otroke. Foto: Katja Štok

Vedno je bil ustvarjalen in vpet v proces dela; vse od produciranja, rapanja, pisanja besedil, snemanja videospotov do podpore neuveljavljenim ali medijsko spregledanim raperskim izvajalcem. Njegov težko pričakovani prvenec Vse ob svojem času (2005) je morda prišel nekoliko (pre)pozno, mnenja o izdelku so gromela kot nevihtni oblaki nad gmajno. Pa saj se je okoli njega vedno prašilo; od tega, "kako lahko piše rapersko sentimentalno-socialna besedila, ko pa dela za Microsoft", do kompilacije 5 pik in nekaj repov in takratne ljubljanske županje Vike Potočnik ter njegove politične dejavnosti v stranki Zares in danes v Levici.

"To je vse del mene in jaz sem vse to. Politično delovanje je del mojega življenja (…) hotel sem videti, kako stvari tam (op. p.: v stranki) potekajo, kakšna je komunikacija, kaj je resnični zaviralnik našega razvoja in kaj lahko sam naredim znotraj tega, da se stvari premaknejo na bolje," razlaga mož dolgih besed, ki si med pogovorom naroči kratko kavo.

Nikoli ni bil povprečen. Že kot sveže pobriti rdečelasi raper pred dvajsetimi leti je obul takrat za marsikoga prevelike čevlje, ki so bile njemu prav. Od delovanja v skupini Nedotakljivi z Muratom & Josom ter DJ Maestrom do dela izvršnega producenta prve slovenske raperske kompilacije 5' Minutes of Fame ali Za narodov Blagor (2000, KifKif), ki jo je na svet spravila ekipa Radyoyo. Po razhodu z 'yoyevci' je ustanovil produkcijsko skupino Sami norci in jo vodil kot krdelo volkov: pronicljivo, zaščitniško in neomajno. Člani 'mojih Norcev', kot jih je v pogovoru pogosto imenoval; Doša in Cazzafura (Da II Deuce), Zlatko in Plan B, so danes raztepeni po deželi in svetu, a njihove začetke je zagotovo zaznamoval Darko Nikolovski. "Zdaj začenjam z ničle, razvijam nove ideje, jih nadgrajujem, iščem nove poti, kombiniram nova znanja, ki sem jih nabral v vseh teh igrah," pravi.

Je že hotelo biti tako, da intervju z njim objavljamo na enega največjih praznikov v nekdanji Jugoslaviji, dan republike, tokrat pa sva ostala kar na 'ti':


Dare, od kod tolikšno navdušenje nad partizani in partizanstvom?

Prvi spomini segajo na nedeljska jutra in TV Koper/Capodistria, na kateri so imeli najprej oddajo o JLA, potem pa je obvezno sledil partizanski film. Ta nedeljska jutra, star sem bil šest ali osem let, sem komaj čakal, da bi si lahko skupaj z očetom pogledala partizanski film. Moj oče je bil sicer oficir, a doma nismo imeli nič vojaškega, absolutno ničesar, edino, kar je bilo vojaškega, je bila njegova uniforma. Že v mladosti sem bil izpostavljen zgodbam o junaških podvigih in se navduševal nad njimi.

A ta igra je didaktična igrača za učenje zgodovine, kjer so zbrana dejstva o dogodkih, ki so se zgodili. Igralec jih lahko podoživi in s tem se nauči, katere so pridobitve tega boja.

Darko Nikolovski

Zanimivo je, da si kot 'oče' raperske zasedbe Samih norcev svoje delovanje tako intenzivno preusmeril na čisto drugo temo. Zakaj?

Več stvari je, a mislim da ni tako velik preskok od Samih norcev do Partizana. Že pri Samih norcih so bila moja besedila družbeno usmerjena, dotikal sem se političnih tem in imel pristop, da je tudi glasba neke vrste aktivizem. Pesem Partizan ima posebno zgodbo, ki je nihče ne razume prav dobro. Ta pesem je bila do zdaj prevedena v štiri tuje jezike. Ti si dosti domača v hip-hoperskih vodah, pa mi povej, koliko pesmi slovenskih hip-hoperskih izvajalcev je bilo prevedenih v tuje jezike?

Zdajle mi ne pade na misel nobeden.

Ali pa če rečem drugače: koliko slovenskih popizvajalcev je bilo prevedenih v tuje jezike, ne da bi že izvajalci sami naredili besedilo v angleščini? Da so torej ljudje sami zgrabili besedilo in ga napisali v svojem jeziku, da bi ga razumeli drugi ali ljudje v njihovi okolici? Zato pravim, da je ta pesem zgodba zase, da ima drugačno življenje od mojih drugih pesmi. Da se ti zgodi kaj takšnega, sem zelo ponosen.

Kakšen pa je bil sploh povod za pesem Partizan?

Že pred leti, ko sem delal partizanski film po resnični zgodbi o Ivu Grobelniku, ki je osvobodil zapornike iz Starega piskra, sem spoznal nekaj judi, ki so mi skozi svoja pripovedovanja dali navdih, poleg tega sem za film potreboval tudi glasbeno podlago. Takoj za tem sem spoznal še Franca Severja - Franto, o katerem je bil posnet film Preboj. To so ljudje z energijo, ki je nisem našel niti pri svojih Norcih. Polni so neke mladostne energije, upora, zavedanja sveta, pa kako delujejo znotraj tega sistema. Marsikdo ne ve, da je Ivo Grobelnik zelo pomagal celjski bolnišnici. In to so stvari, zaradi katerih si ob pogledu na te ljudi rečeš: "Uau, jaz bi bil tudi tak!"

Še vedno mi nisi pojasnil, zakaj ravno partizanstvo, sledi to morda iz nekega razočaranja, iskanja družbenih vrednot?

Tega nisem čutil kot pomanjkanje v okolici (…) Sami norci smo bili ljudje, ki smo imeli zelo raznolik pogled na svet, a smo delovali zelo široko, zaradi česar nas je ta raznovrstnost bogatila. Drugo pa je, ko srečaš starejšega človeka, ki je v življenju toliko prestal, a še vedno izžareva energijo, ki jo vidiš in čutiš. V to smer me ni vodilo razočaranje. Če že želiš govoriti o tem, je bolj druge vrste razočaranja vplivalo na to, da sem se jaz zelo umaknil iz kulturnega dogajanja in se zdaj vedno bolj postavljam v ilegalo, če se tako izrazim.

Zakaj?

No, mislim, da nimava ne časa ne prostora za razlago, ki bi odgovorila na to vprašanje.

Igralec mora za vsako leto vojne izpolniti en ukaz iz Glavnega štaba Partizanskih odredov Slovenije in napasti belo sovražno postojanko, pojasnjujejo pravila igre Dare Nikolovski. Foto: Katja Štok

Igra Postani partizan ima čisto svojo filozofijo, reciva jih Nikolovski filozofijo.

Partizansko filozofijo.

Kako si si jo zamislil?

Igra je preprosta, imaš zemljevid Sloveniji iz časa okupatorjev leta 1941, ko si je Kraljevina Madžarska vzela svoj kos, tretji rajh svojega in Kraljevina Italija svojega. Manjši kos so vzeli še ustaši iz NDH-ja in vojna se je začela. Igra te postavi kot borca za svobodo, ki stopi v partizanske vrste. Tvoja naloga je, da v vsakem letu vojne osvojiš dve postojanki: barvno postojanko lahko napadaš le ti, kar ti definira kartica z ukazom iz generalnega štaba, bela postojanka pa ti prinese posebno misijo in točke za zmago. V enem letu vojne moraš torej osvojiti obe postojanki, nato sledi drugo leto vojne, v katerem na polje znova postaviš najprej belo postojanko, sledi kartica z navodilom iz generalnega štaba z ukazom, kam barvno postojanko postaviti in kako jo zasesti.

Cilj igre pa je?

Zbrati čim več točk in postati poveljnik slovenskih partizanskih enot. Tisti, ki zmaga, dobi častni naziv tovariš komandant, ki ga lahko uporablja v naslednji igri kot pravico do hvaljenja.

Podatki o igri

Avtor igre: Darko Nikolovski. Ilustracije: Iztok Sitar. Vprašanja za partizansko šolo spisal: Boris Krabonja. Pri nalogah so svetovali: dr. Božo Repe, dr. Martin Premk in dr. Blaž Torkar. Zemljevid: nastal je v okviru projekta ARRS “Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva”, ki ga vodi dr. Božo Repe. Priprava kartografskega gradiva: ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika.


Odzivi nad igro so zelo različni, kako si to razlagaš?

Tekmovalnost v igri obstaja, a to ni edini element igre. Saj je že cel kup iger, v katerih je to pomembno. Tu je izpostavljeno še nekaj drugega, dajmo si pomagati, namignimo si kaj, če gre kdo v napačno smer. Narejena je tako, da, boljši ko si tovariš, bolj je igra zanimiva, raje te imajo soigralci, pa čeprav si lahko v eni vlogi njihov tovariš, v drugi pa okupator.

Darko Nikolovski

Odzivi so seveda raznoliki; so tisti, ki so nad njo zelo navdušeni, in tisti, ki so malo manj. Tisti, ki so navdušeni, nam sledijo, zato je igra že v vseh državah nekdanje Jugoslavije, od Makedonije do Slovenije, prešla pa je tudi meje naše domovine proti Evropi. So pa tudi ljudje, ki z njo niso zadovoljni, in to tudi jasno povedo. Z ženo sva se vprašala: 'Ali razvijalci iger o ameriški vojski, obstajajo igre o Normandiji, pa Dan D, Pacifik in Atlantik, ali tudi oni dobivajo mnenja ljudi, v smislu: "Zakaj vi pogrevate drugo svetovno vojno?" To je igra, in nekateri tega očitno ne razumejo. A ta igra je didaktična igrača za učenje zgodovine, kjer so zbrana dejstva o dogodkih, ki so se zgodili. Igralec jih lahko podoživi in s tem se nauči, katere so pridobitve tega boja.

Pojavila so se celo namigovanja, da smo igro financirali davkoplačevalci?

Uf, ko bi jo vsaj. Za ta projekt sva si z ženo izposodila kup denarja, tak kup, ki ga do zdaj v življenju še nisem videl. Samo proizvodnja škatle nas je stala ogromno.

Državne agencije, ki jih omenjaš pri nastanku družabne igre …

… so bile vse plačane.

Pa ti je kdo namignil, da narediš ravno igrico s to tematiko?

Ne. Agencija za kartografsko gradivo geografski inštitut Antona Melika je sodelovala z Božom Repetom pri njegovem projektu Okupacijske meje. Ta projekt sem si ogledal, videl zemljevid in dojel, da je popoln za mojo igro. Zato sem Boža Repeta prosil, če bi lahko sodeloval pri projektu. Dal mi je dovoljenje za uporabo zemljevida, za katerega pa sem pri agenciji naročil nov izris karte z drugačnimi parametri, ki bi jih lahko vključil v igro. Vse je bilo plačano. Za vse so bili izdani računi. Nihče mi ni nič dal. Iz najinega srečanja se je razvilo nadaljnje sodelovanje, ko sem mu prinesel tudi dodatne naloge iz posebnih misij, ki vsebujejo pomembne ekonomske, gospodarske in kulturne dogodke znotraj NOB-ja. Repe mi je tu pomagal in svetoval, katere točke so bile še pomembne, in sem jih uporabil.

Igralec mora za vsako leto vojne izpolniti en ukaz iz Glavnega štaba Partizanskih odredov Slovenije in napasti belo sovražno postojanko, pojasnjujejo pravila igre. Vmes odgovarja na vprašanja iz Partizanske šole in se udeležuje Posebnih misij, ki mu prinašajo točke – potrebne za zmago v igri. Foto: Katja Štok

Kateri podatek, vem, da si tudi sam prebiral veliko literature, pa te je najbolj presenetil?

Pri Kozini so 26. maja 1944 slovenski partizani ubili SS-ovca Christiana Wirtha, ki je bil eden od organizatorjev nacističnih uničevalnih taborišč Chelmno, Trebelinka, Sobibor, Belzec, Majdanek in tudi tržaške Rižarne. Ta človeka, ki je bil odgovoren za milijone pobitih, so v zasedi njegovega avtomobila prerešetali naši. In to je brez sramu ena mojih najljubših misij v igrici, ki jih mora igralec izpolniti (...) ker je bil tak grozen človek kaznovan, za razliko od mnogih po vojni, ki niso bili kaznovani za svoja grozodejstva.

Kako pa si prišel do ilustratorja Iztoka Sitarja?

Ko sem delal strip Drug drugemu drug z Markom Kocjanom, sem začel razmišljati o tem, da bi pesem Partizan, o kateri sva še govorila, poskusil spraviti še v drug format, saj se mi je zdelo, da bi bila v tem formatu tudi lažje dostopna med drugimi jeziki. Takrat mi je neki kolega svetoval, naj stopim v stik z Iztokom, saj da se bova dobro ujela, in sva se res, sva kar sorodni duši.

Ilustracije in podobo namizne igrice je izrisal ilustrator Iztok Sitar. Foto: Katja Štok

Kako pa je z igro povezan Boris Krabonja?

Boris Krabonja je učitelj zgodovine v Mariboru in vodja humanitarne organizacije Up-ornik, edine organizacije, ki ji zaupam, saj zaupam njemu, kot človeku. Zato sem se odločil, da bi svojo igro naredil tako, da na neki način pomagam tudi njemu oziroma njegovi organizaciji. Ravno s tem namenom sem zasnoval Partizansko šolo Borisa Krabonje, saj je on spisal vprašanja, jaz sem pa dodal humanitarno kartico v to igro. To je posebna kartica, saj je nisem zaznal v kakšni drugi igri. Igralcu nalaga, da lahko med odgovori na vprašanja partizanske šole prek SMS-a daruje tudi določeni humanitarni organizaciji. Želim, da imajo igralci možnost tudi lokalno podpreti neke zadeve, saj so tudi partizani mislili lokalno.

Sotekmovalci pa lahko iščejo odgovore tudi na spletu, posebne misije jim, recimo, narekujejo, naj naštejejo pet narodnih herojev, zapojejo Vstala Primorska ali deklarirajo pesem Otona Župančiča. Kakšen je namen teh misij?

Tekmovalnost v igri obstaja, a to ni edini element igre. Saj je že cel kup iger, v katerih je to pomembno. Tu je izpostavljeno še nekaj drugega, dajmo si pomagati, namignimo si kaj, če gre kdo v napačno smer. Narejena je tako, da, boljši ko si tovariš, bolj je igra zanimiva, raje te imajo soigralci, pa čeprav si lahko v eni vlogi njihov tovariš, v drugi pa okupator.

Ko ravno omenjaš okupatorja: pravilo igre med drugim določa, da igra poteka v levo, ker je slovenska levica vodila …

… smer napredka in razvoja, medtem ko okupatorjeve kocke meče tvoj igralec na desni, ker je desnica sodelovala z okupatorjem (…) Igro sem naredil, ker sem čutil, da bi to lahko bilo zabavno, dobro, da bi se to rad igral tudi sam. Nisem hotel narediti vojske starih in mladih ali prati možganov …

… tvoje kritike med drugim skrbi, da bodo morali otroci igro "prisilno igrati v državnih šolah". Kako je s tem?

Liki, ki nastopajo v igrici, so tovarišica Brina, kurirček Sine, tovariš Jure in tovariš Franta. Foto: Katja Štok

To je grozno grozno. Bolj vprašljivo je, kako da se ljudje ne vprašajo o stanju uma piscev takšnih člankov, saj ti ljudje to vztrajno počnejo na tak bolan sprevržen način. A to je tako, kot da bi se Američani zgražali nad tem, da obstaja klic dolžnosti (ang. call of duty), ali da bi Rusi noreli, ker v isti igrici igraš tudi ruskega vojaka. To kaže, da ljudje nimajo vsebine in se ukvarjajo s popolnoma nepomembnimi stvarmi za resnično življenje. A, še enkrat, mi smo prvo turo razprodali. Dobivamo veliko dobrih kritik.

Kakšnih?

Da imajo nekaj, kar lahko delijo s svojimi mlajšimi, pa čeprav igre nisem naredil za mlajše. V mislih sem imel bolj igralce 20 let plus, ki se družijo in namesto da bi igrali Catan, bi lahko igrali Postani partizan. Na začetku smo dobili maile tudi iz Hrvaške: "Čestitamo vam na pogumu!".

Viva Ludež: film o Feral Tribunu, "eni od alternativnih zgodovin Republike Hrvaške"

Zakaj pa moraš biti pogumen, da izdaš takšno igro?

Ker se mnogi počutijo, da prihajamo v neko fazo, v kateri se o tem ne bi smelo niti govoriti. Po vsem svetu vzhaja desnica, ki skozi svojo trenutno politiko forsira fašizem …

… neofašizem.

Pa neofašizem. Kakor koli obrneš, drek je drek. V takem okolju si ljudje želijo, da to mine, 'ne bomo delali zdrah', 'tiho bomo'. In ravno to se je videlo na Hrvaškem, kakšno težavo imajo danes. Po 25 letih pranja možganov mladim imajo generacijo, ki jim je ustaštvo nekaj normalnega. "Za dom spremni", se derejo stadioni brez trohice slabe vesti. To, kar se zdaj nakazuje kot napačno delovanje zadnjih 20 ali 25 let, bo problem šele čez 25 let, in to kakšen! Ko bodo danes 25 let stari mulci nekoč stari 35 let, bodo ugotovili, da nimajo ničesar, da tovarne ne obstajajo, da je uničeno vse, kar je včasih prinašalo stabilnost njihovim staršem, šele takrat bodo znoreli. In kdo bo kriv? Spet tisti, na katere so se kurili celo mladost. Zato je treba delovati obratno in spodbujati normalo, bratstvo in enotnost, medsebojno sodelovanje, spoštovanje razlik v kulturi, učiti se drug od drugega, saj nas to bogati. To nas del močnejše, pametnejše in lepše kot osebe.