Izrael se predstavlja kot žrtev krvi željnih Palestincev, to podobo pa deloma negujejo tudi svetovni mainstreamovski mediji. Foto: EPA
Izrael se predstavlja kot žrtev krvi željnih Palestincev, to podobo pa deloma negujejo tudi svetovni mainstreamovski mediji. Foto: EPA

Zato je alanfordovska izjava nekdanje izraelske premierke Golde Meir na tiskovni konferenci v Londonu leta 1969, in sicer "nikoli ne bomo oprostili Arabcem za to, v kar so nas prisilili, da smo jim storili", le še ena v nizu izraelskih kognitivnih disonanc.

Številni starejši Palestinci še hranijo ključ od svoje hiše, iz katere so jih leta 1948 nasilno pregnane izraelska vojska in judovske milice. Takrat je bilo z domov pregnanih okoli 800.000 Palestincev, zato je dan ustanovitve Izraela v palestinskem kolektivnem spominu znan kot nakba oziroma katastrofa. Foto: EPA

Lahko razumemo Hamasove rakete brez poznavanja konteksta okupacije ali izraelsko blokado Gaze in judovske naselbine na Zahodnem bregu brez konteksta kolonizacije in - kar je še pomembnjše - sionizma, ideologije, po kateri je bila Palestina "zemlja brez ljudstva za ljudstvo brez zemlje"?

Presunljiva brutalnost dogajanja v Gazi opazovalce spet sili v soočanje z izraelsko-palestinskim vprašanjem, ki večino ljudi na svetu tako ali drugače spremlja že od njihovega rojstva. Pri tem moramo za njegovo razumevanje nekatere stvari čim prej opustiti, najprej široko uveljavljeno terminologijo. V odnosu med Izraelom in Palestinci namreč ne gre za "konflikt", izraz, ki ga mediji po svetu tako nekritično uporabljajo. Tehnično gledano je sicer pravilen, vendar obenem implicira neko ravnotežje, če ne političnega in vojaškega, pa vsaj moralno. Tako izraz napeljuje k razmišljanju, da gre za konflikt med dvema stranema, v katerem je treba šele določiti, katera od njiju ima do predmeta spora večjo pravico. Stvar naj bi bila tako nedorečena. Obstaja pa izraz, ki to vprašanje poimenuje jasno in korektno. Besedo konflikt tako vedno prevedite v vojaško okupacijo. Izrael jo na delih historične Palestine (Zahodni breg, Gaza, Vzhodni Jeruzalem) namreč izvaja že od leta 1967, čeprav tudi prenehanje okupacije, kot bomo videli, ni zadosten pogoj za končanje "konflikta".

Pomembno je poudariti, da Gaza kljub taktičnemu umiku izraelske vojske in judovskih naseljencev leta 2005 z vidika mednarodnega prava ostaja okupirano ozemlje. Izrael jo je namreč obdal z betonskim zidom in stražarskimi stolpi z ostrostrelci, popoln nadzor pa ima tudi nad njenim zračnim prostorom in ozemeljskimi vodami. Gaza, ki meri 360 kvadratnih kilometrov, je, zahvaljujoč Izraelu, veliko manj pa tudi zaradi Egipta, splošno razumljena kot največje koncentracijsko taborišče na svetu.

Ključno leto 1948
Večina od 1,8 milijona prebivalcev Gaze so begunci iz leta 1948 in njihovi potomci, ki so jih izraelska vojska in judovske paravojaške enote tik pred ustanovitvijo Izraela in po njej tistega leta pregnale iz mest in vasi, ki so zdaj del Izraela. Zaradi etničnega čiščenja 800.000 Palestincev, na podlagi katerega je Izrael nastal in s katerim je dobil svoj "judovski karakter", je leto 1948 tista referenčna točka, ki se je ne da zanemariti in ki jo skuša Izrael zaobiti z vztrajanjem pri palestinskem sprejemanju Izraela kot "judovske države". S sprejetjem te oznake bi se Palestinci namreč de facto odrekli pravici vrnitve beguncev in privolili v drugorazredni status palestinskih državljanov Izraela, ki jih je 20 odstotkov.

Kdo se brani pred kom?
Opustiti moramo tudi premiso, da se Izrael z obstreljevanjem Gaze zgolj brani pred "islamističnimi skrajneži". V tej trditvi je namreč toliko resnice kot v tezi, da so ZDA leta 2003 napadle Irak, ker je Sadam Husein posedoval orožje za množično uničevanje, s katerim je želel pobijati Američane, ker jim je zavidal njihovo svobodo, ali da je Nemčija leta 1939 Poljsko napadla zaradi incidenta na meji. Kdo se torej brani pred kom? Portal Electronic intifada je objavil seznam vseh kršitev premirja med Izraelom in Hamasom od leta 2012. Sporazum sta kršili obe strani, kaže seznam, vendar je nesorazmerje tako v številu kršitev in njihovih posledicah povsem očitno. Medtem ko je Hamas premirje kršil 75-krat, pri čemer so se 4 odstotki kršitev končali s poškodbami, a brez smrtnih žrtev, je Izrael premirje kršil 191-krat, pri čemer se je 42 odstotkov kršitev končalo s poškodbami, 10 odstotkov pa s smrtnimi žrtvami. Podobnemu nesorazmerju smo priče danes. Na palestinski strani je tako mrtvih že več kot 1.400 ljudi - po podatkih ZN-a je med njimi skoraj 80 odstotkov civilistov -, na izraelski pa okoli 60, od katerih so trije civilisti.

"Vila v džungli"
Vendar palestinsko življenje, kot je za MMC nedavno opozoril Branko Soban, ni na Zahodu vredno popolnoma nič. Žrtev ostaja Izrael. Nič novega, to je izraelsko (in ameriško ter evropsko) stališče še iz časov pred ustanovitvijo Izraela. Zato je alanfordovska izjava nekdanje izraelske premierke Golde Meir na tiskovni konferenci v Londonu leta 1969, in sicer "nikoli ne bomo oprostili Arabcem za to, v kar so nas prisilili, da smo jim storili", le še ena v nizu izraelskih kognitivnih disonanc. Teh pa je ničkoliko. Nekdanji izraelski premier Ehud Barak je nekoč Izrael označil za "vilo v džungli", pri čemer se ni zavedal subverzivnega potenciala te rasistične primerjave. Vila je namreč dom le redkih in izbranih, da jo postaviš v "džungli" (če je Bližnji vzhod džungla, kaj naj bi bili potem Arabci?), pa moraš najprej posekati drevesa in pregnati tam živeča bitja, od živali do avtohtonih prebivalcev. Cena te vile je za nekatere sicer visoka, a uživanje v angleškem čaju na verandi ob sončnem zahodu je – neprecenljivo.

Javnost upravičeno zahteva kakovostno poročanje o tem dozdevno zapletenem vprašanju. Pa ga je deležna? Izvirni greh poročanja je nekontekstualiziranje. Čeprav so številke mrtvih in ranjenih nesporne, gledalcu, bralcu ali poslušalcu ne pomagajo razumeti dogajanja, za analizo pa se v dnevnih medijih ne najde prostor. Lahko razumemo Hamasove rakete brez poznavanja konteksta okupacije ali izraelsko blokado Gaze in judovske naselbine na Zahodnem bregu brez konteksta kolonizacije in - kar je še pomembnejše - sionizma, ideologije, po kateri je bila Palestina "zemlja brez ljudstva za ljudstvo brez zemlje"?

"Oboji so enako krivi"
Ravno nekontekstualiziranje pa neizogibno pripelje do občutka, da "nepristransko poročanje" zagotavlja le enakomerna porazdelitev krivde za nasilje med obe strani. Tako bi moral "nepristranski" novinar med vietnamsko vojno ameriške požige vietnamskih vasi svoji javnosti razlagati s pojasnilom, da sta za vsak spor potrebna dva in da ameriška vojska sicer resda uporablja nesorazmerno silo, vendar le odgovarja na provokacije vietnamskih gverilcev, ki jim prebivalci teh vasi celo pomagajo. Nedolžnih na palestinski strani torej ni, zato ne čudi nedavna izjava izraelskega veleposlanika v ZDA Rona Dermerja, da bi morala izraelska vojska prejeti Nobelovo nagrado za mir zaradi "nepredstavljive zadržanosti".

V tej drami igra Slovenija nečastno vlogo statista, drobnega vojnega zaslužkarja, ki v kotu sramežljivo ponavlja besedilo glavnih igralcev. Ne pozabimo, da je Slovenija lani Izraelu prodala za okoli pol milijona evrov vojaške opreme, predvsem rezervnih delov za kopenska vozila, ravno tista, ki zadnje tedne terorizirajo prebivalce Gaze. Zato je imperativ, da v odnosu do izraelsko-palestinskega vprašanja - pardon, izraelske okupacije - kot država nehamo slediti Washingtonu in Bruslju. Nekaj kapljic palestinske krvi je namreč prav zaradi tega tudi na lepo negovanih rokah odločevalcev na domačem zunanjem ministrstvu.

Zato je alanfordovska izjava nekdanje izraelske premierke Golde Meir na tiskovni konferenci v Londonu leta 1969, in sicer "nikoli ne bomo oprostili Arabcem za to, v kar so nas prisilili, da smo jim storili", le še ena v nizu izraelskih kognitivnih disonanc.

Lahko razumemo Hamasove rakete brez poznavanja konteksta okupacije ali izraelsko blokado Gaze in judovske naselbine na Zahodnem bregu brez konteksta kolonizacije in - kar je še pomembnjše - sionizma, ideologije, po kateri je bila Palestina "zemlja brez ljudstva za ljudstvo brez zemlje"?