Ujgurski protestnik med shodom za pravice Ujgurov v Carigradu. Foto: EPA
Ujgurski protestnik med shodom za pravice Ujgurov v Carigradu. Foto: EPA

Pred dnevi je luč sveta ugledalo neodvisno poročilo inštituta za politične strategije Newlines s sedežem v Washingtonu, ki ga je pripravilo več kot 50 svetovnih strokovnjakov za človekove pravice, vojne zločine in mednarodno pravo.

Institut Newlines

Inštitut Newlines je leta 2019 ustanovila Fairfax University of America z namenom "izboljšanja ameriške zunanje politike prek globljega razumevanja geopolitike". Predtem je bil poznan kot Center for Global Policy.


Rdeča nit dokumenta so obtožbe, da je kitajska vlada z ukrepi v Sinkiangu, ki leži na severozahodu Kitajske, kršila prav vsa določila konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, zato država nosi odgovornost za svoja dejanja. To je prvič, da se je kakšna nevladna organizacija lotila tako obsežne pravne analize obtožb o genocidu v Sinkiangu, vključno s tem, kako bi bil lahko Peking za očitane zločine tudi pravno odgovoren, piše CNN, ki je objavil ekskluzivno poročilo o tem. Azeem Ibrahim, soavtor dokumenta, trdi, da obstaja "velikansko dokazov", s katerimi lahko podkrepijo obtožbe o genocidu. "Kitajska je svetovna sila, a njeno vodstvo je arhitekt genocida," je opozoril.

KDO SO UJGURI?

Ujguri so največja staroselska skupina prebivalcev Sinkianga in ena izmed 55 etničnih manjšin, ki so priznane na Kitajskem. Pripadajo pretežno muslimanski veri in so del turških ljudstev, ki govorijo turške jezike. Poleg največje skupine med njimi, Turkov, med turška ljudstva sodijo tudi Azerbajdžanci, Uzbekistanci, Kazahstanci, Turkmenci, Kirgizi, ki imajo vsi svojo državo, in Ujguri. Ujguri so pretežno sunitski muslimani, v Sinkiangu jih živi 12 milijonov. Nekdaj so bili večinska skupina v pokrajini. Ujguri so na Kitajskem ohranili kulturo, ki se razlikuje od večinske etnične skupine Han, ki predstavlja 92 odstotkov celotnega prebivalstva Kitajske oziroma 1,4 milijarde ljudi.

V dokumentu so ponovljene že znane skrb vzbujajoče obtožbe proti Kitajski – da je od milijon do dva milijona Ujgurov in pripadnikov drugih muslimanskih manjšin strpala v razvejano omrežje taborišč, ki so posejana po vseh pokrajini. V teh centrih se po pričevanjih nekdanjih žrtev dogajajo hude stvari – indoktrinacija, spolne zlorabe, prisilne sterilizacije, mučenje. Kitajska ves čas ponavlja, da ne prihaja do nikakršnih zlorab in pojasnjuje, da so ta središča nujna za preprečevanje verskega ekstremizma in terorizma. Zunanji minister Vang Ji je na nedavni konferenci obtožbe o genocidu zavrnil z besedami, "da ne bi mogle biti absurdnejše".

Za genocid je dovolj že poskus uničenja določene skupine

Konvencijo ZN-a o preprečevanju genocida, ki ima štiri strani, je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela decembra leta 1948. Kitajska je ena izmed 151 držav podpisnic. V konvenciji je zapisana definicija, kaj genocid je. V drugem členu piše, da je genocid "poskus storitve katerega koli od naslednjih dejanj, ki imajo namen uničiti, v celoti ali deloma, nacionalno, etnično, rasno ali versko skupino: pobijanje pripadnikov take skupine, povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb pripadnikom take skupine, naklepno izpostavljanje takšne skupine življenjskim razmeram, ki naj privedejo do njenega popolnega ali delnega fizičnega uničenja, uvajanje ukrepov, ki preprečujejo rojstva v skupini, in prisilno preseljevanje otrok ene skupine v drugo skupino".

Ujguri kot manjšina skušajo ohraniti jezikovne, kulturne in verske značilnosti, od večinskih Kitajcev se ločijo tudi po videzu. Foto: EPA
Ujguri kot manjšina skušajo ohraniti jezikovne, kulturne in verske značilnosti, od večinskih Kitajcev se ločijo tudi po videzu. Foto: EPA

Na podlagi te konvencije so na mednarodnih kazenskih sodiščih potekali postopki zaradi genocida v Ruandi in nekdanji Jugoslaviji, nekaterim so sodili tudi na nacionalnih sodiščih, na primer nekdanjemu iraškemu diktatorju Sadamu Huseinu, ki je bil za genocid obsojen na sodišču v Bagdadu. A ustanovitev vsakega takega mednarodnega kazenskega tribunala potrebuje odobritev Varnostnega sveta Združenih narodov, v katerem pa ima Kitajska stalni sedež s pravico do veta, kar zmanjšuje možnosti, da bodo odgovorni za dogajanje v Sinkiangu kadar koli sedli na zatožno klop.

Za kršenje konvencije o genocidu je dovolj že delovanje po eni izmed zgoraj naštetih točk, a poročilo Newlinesa trdi, da je kitajska vlada zagrešila prav vse. "Politiko in ukrepe Pekinga proti Ujgurom v tej pokrajini je treba gledati kot celoto, kar pomeni, da obstaja namen uničiti Ujgure kot skupino, v celoti ali deloma," so zapisali.

Veliki kitajski brat: prva digitalna diktatura

Podoben sklep ima tudi poročilo, ki sta ga naročila Svetovni kongres Ujgurov in organizacija Uyghur Human Rights Project – v tem poročilu piše, da obstajajo "verodostojni dokazi" za tožbo proti kitajski vladi zaradi genocida. V konvenciji sicer za države in vlade, ki so krive genocida, ni zagroženih nobenih kazni, a dokument nalaga 151 podpisnicam "odgovornost za ukrepanje", piše CNN, ki povzema besede iz poročila: "Dolžnosti Kitajske, da prepreči, kaznuje in ne zagreši genocida, so erga omnes – so last mednarodne skupnosti kot celote."

Yonah Diamond, pravni svetovalec za področje človekovih pravic, ki je prav tako sodeloval pri pripravi poročila, je opozoril še na eno stvar – da v javnosti v splošnem velja prepričanje, da so pri genocidu potrebni dokazi o množičnih pobojih ali iztrebljenju ljudi. A to ni res. "Pravo vprašanje je, ali obstaja dovolj dokazov za sam namen uničenja določene skupine. In v tem poročilu teh dokazov kar mrgoli," je dejal. V dokumentu je natančno razdelanih vseh pet meril za genocid in ugotovitve, ali jih je kitajska vlada s svojim ravnanjem izpolnila. "To poročilo je jasno in odločno potrdilo več dokazov proti Kitajski," je še zapisano.

Drastičen upad stopnje rodnosti med Ujguri

Diamond je namreč dejal, da so pridobili na tisoče pričanj nekdanjih ujgurskih izgnancev, poleg tega pa tudi dokumente kitajske vlade. Na podlagi tega trdijo, da je vlada v Pekingu od leta 2014 od enega do dva milijona ljudi spravila v 1400 zunajsodnih internacijskih taborišč, ki so posejana po vsem Sinkiangu.

Kombinacija satelitskih posnetkov, narejenih s programom EU-ja Copernicus, kaže priporni center v bližini mesta Dabančeng v Sinkiangu. Nekatere objekte so zaprli, druge so razširili ali jih spremenili v zapore, pravijo poznavalci. Foto: AP
Kombinacija satelitskih posnetkov, narejenih s programom EU-ja Copernicus, kaže priporni center v bližini mesta Dabančeng v Sinkiangu. Nekatere objekte so zaprli, druge so razširili ali jih spremenili v zapore, pravijo poznavalci. Foto: AP

Kitajska trdi, da je zaostritev ukrepov v Sinkiangu v zadnjih letih nujna zaradi več napadov skrajnih islamistov v tej pokrajini in drugih delih države, ki so jih označili za teroristična dejanja. A v poročilu so podrobno opisane obtožbe o spolnih napadih, psihičnem nasilju, poskusih kulturnega pranja možganov in primerih "neznanega števila" žrtev, ki naj bi umrli v taboriščih. "Ujgurski priporniki v teh taboriščih so prikrajšani za osnovne človekove potrebe, so tarče najhujše osramotitve in nečloveškega ravnanja in kaznovanja, med drugimi ždenja v samici brez hrane za dolgo obdobje. Samomori so postali tako razširjeni, da morajo priporniki nositi uniforme, 'odporne proti samomoru', poleg tega ne smejo imeti pri sebi materialov, s katerimi bi se lahko samopoškodovali," še trdijo raziskovalci.

V poročilu so opozorili tudi na dramatičen upad stopnje rodnosti med Ujguri v regiji, ki se je leta 2018 v primerjavi z letom prej znižala za kar 37 odstotkov. Domnevajo, da so glavni razlogi za to sterilizacije, splavi in nadzor nosečnosti med ujgurskim prebivalstvom, kar naj bi uvedel Peking. Številni izmed teh ukrepov so bili ženskam vsiljeni brez njihove privolitve. Peking je sicer upad rodnosti med Ujguri potrdil, a obenem zatrdil, da se je število ujgurskega prebivalstva v Sinkiangu v obdobju 2010–2018 na splošno povečalo.

Pričevanja o srhljivih posilstvih in mučenju Ujgurk v kitajskih taboriščih

Uničevanje mošej, književnih del, zgodovine

Poročilo opozarja tudi na namen kulturnega izbrisa Ujgurov, saj je osrednja vlada iz šolskih razredov v Sinkiangu med poostritvijo ukrepov odstranila učbenike o ujgurski kulturi, zgodovini in njihova književna dela. V taboriščih se morajo jetniki prisilno učiti mandarinščino – če to zavrnejo ali se prepočasi učijo, jih mučijo. Poročilo črpa tudi iz javnih dokumentov in nastopov uradnikov komunistične partije – nekateri naj bi Ujgure in druge manjšine imenovali "plevel" in "tumor". V neki vladni direktivi naj bi Peking tamkajšnjim oblastem celo naročil, naj "uničijo ujgurski rod, njihove korenine, povezave in izvor". "Pod črto, vsa ta našteta dejanja genocida v skladu s kitajskim pravom izvajajo državni organi in uradniki, zato mora za takšno stanje biti odgovorna država Kitajska," so še zapisali strokovnjaki.

Pri pripravljanju poročila je sodeloval tudi ujgurski zgodovinar na univerzi v Manchestru Rian Zhum, ki meni, da bodo ljudje čez 20 let "zatrtje v Sinkiangu dojemali kot enega največjih kulturnih uničenj v tem stoletju". "Veliko Ujgurov bo to poročilo prepoznalo kot priznanje trpljenja, ki ga doživljajo sami, njihovi sorodniki, prijatelji in skupnost kot celota," je dodal.

O razmerah v Sinkiangu že dolgo piše tudi ujgurski aktivist in profesor v Carigradu Burhan Uluyol, ki trdi, da muslimani doživljajo tako psihološke kot fizične zlorabe. Po njegovem mnenju so prisiljeni kritizirati svojo vero in temeljne islamske vrednote ter se kot del procesa indoktrinacije učiti sloganov komunistične propagande.

Nadzorna kamera v starem predelu mesta Kašgar v Sinkiangu. Foto: Reuters
Nadzorna kamera v starem predelu mesta Kašgar v Sinkiangu. Foto: Reuters

Peking: Blatenje Kitajske

Peking ves čas stoji za svojimi dejanji v Sinkiangu, še več, trdi, da tamkajšnji prebivalci zdaj uživajo v višjem življenjskem standardu. "Obtožbe o genocidu so največja laž stoletja, ki so si jo izmislile skrajne protikitajske sile. Gre za absurdno farso, katere cilj je blatiti in obrekovati Kitajsko," je na novinarski konferenci februarja dejal predstavnik zunanjega ministrstva Vang Venbin. Peking taborišča imenuje "središča za poklicno usposabljanje", s katerimi želijo zmanjšati stopnjo revščine v pokrajini in izkoreniniti terorizem.

Rahima Mahmut, britanska predstavnica v humanitarni organizaciji Svetovni ujgurski kongres (WUC), ki pri pripravi poročila ni sodelovala, je dejala, da številne države trdijo, "da ne morejo storiti ničesar". "To ni res, lahko ukrepajo. Države, ki so podpisale konvencijo o preprečevanju genocida, imajo dolžnost preprečevati in kaznovati takšna dejanja. Prepričana sem, da prav vsaka država lahko ukrepa," je dodala.

S tem se strinja tudi soavtor poročila Ibrahim, ki je prepričan, da so izsledki "zelo resni". "Ker smo želeli ohraniti nepristranskost, nismo predlagali in pozivali k nikakršnim ukrepom. V poročilu niso sodelovali aktivisti, ampak izključno pravni strokovnjaki, strokovnjaki za dogajanje v Sinkiangu in za kitajsko etiko."

Ujguri zahtevajo odvzem olimpijskih iger Pekingu

Tudi sami Ujguri na razmere v Sinkiangu vse glasneje opozarjajo, v prid jim gre tudi dejstvo, da bo zaradi zimskih olimpijskih iger, ki jih bo leta 2022 gostil Peking, pozornost mednarodne javnosti še toliko bolj usmerjena proti Kitajski. WUC je tako že pozval etično komisijo pri Mednarodnem olimpijskem komiteju (mimogrede, vodi jo nekdanji generalni sekretar Združenih narodov, Južni Korejec Ban Ki Mun), naj Pekingu zaradi zlorab človekovih pravic, oziroma natančneje, "preverljivih dokazov o genocidu in zločinih proti človečnosti, ki se dogajajo proti Ujgurom in drugim muslimanskim pripadnikom turških ljudstev", igre odvzamejo. "Odločilno je, da se etična vprašanja obravnavajo transparentno, neodvisno in pošteno. MOK se do naših pritožb, ki so podkrepljene z dejstvi, še ni opredelil," je dejal odvetnik za pravice Ujgurov, Britanec Michael Polak.

Na Kitajskem je priznanih 55 etničnih manjšin. Foto: AP
Na Kitajskem je priznanih 55 etničnih manjšin. Foto: AP

Položaj Ujgurov, njihovo zgodovino in politiko Pekinga do njih je v reviji Foreign Affairs, v članku Korenine kulturnega genocida v Sinkiangu, februarja opisal ameriški profesor Sean R. Roberts, tudi avtor knjige The War on the Uyghurs: China’s Internal Campaign against a Muslim Minority. Tudi on je poudaril, da je v množičnih taboriščih, zaporih in drugih kazenskih institucijah zaprtih več kot milijon Ujgurov, ki so podvrženi travmam, mučenju in sistematičnim posilstvom. Kdor ne pristane v naštetih ustanovah, je tarča nenehnega nadzora kitajskih oblasti, ki v ta namen uporabljajo najnovejšo tehnologijo. Opozarja tudi na neprostovoljno sterilizacijo žensk, ločevanje otrok in družin in njihovo pošiljanje v internate, na stotisoče odraslih pa v delovna taborišča. "Poleg tega se dogaja izbris ujgurskih značilnih posebnosti, uničujejo se mošeje in romarski kraji, z buldožerji se ravnajo s tlemi celotne soseske, ujgurski jezik pa se zatira," trdi.

Washington dejanja Kitajske jasno označil za genocid

Vse ostreje na resnost razmer v Sinkiangu opozarja tudi mednarodna skupnost. Sredi januarja, ko je bila administracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa v zadnjih izdihljajih, je Bela hiša jasno zapisala, da je kitajska vlada v Sinkiangu zagrešila genocid. Takratni zunanji minister Mike Pompeo je dejal: "Prepričan sem, da je Ljudska republika Kitajska pod vlado kitajske komunistične partije storila genocid proti pretežno muslimanskim Ujgurom in drugim etničnim in verskim manjšinam v Sinkiangu." Temu mnenju sledi tudi njegov naslednik Anthony Blinken, novi ameriški predsednik Joe Biden je že opozoril Peking na spoštovanje človekovih pravic.

Da je kitajska vlada storila genocid, sta februarja kljub nasprotovanju svojih vlad sklenila tudi nizozemski in kanadski parlament. Prejšnja visoka zunanjepolitična predstavnica Evropske unije Federica Mogherini je večkrat javno izrazila zaskrbljenost nad razmerami v Sinkiangu, več držav je prek svojih veleposlaništev v pismih ZN-u obsodilo kitajske akcije.

Pod vodstvom Ši Džinpinga se je pritisk na Sinkiang okrepil. Foto: EPA
Pod vodstvom Ši Džinpinga se je pritisk na Sinkiang okrepil. Foto: EPA

Dvojna igra Turčije

A gospodarski interesi za zdaj prevladujejo. "Za primer vzemimo le odnose med Pekingom in nekaterimi bližnjevzhodnimi državami. Čeprav imajo v teh državah enako vero kot Ujguri, so se postavile na stran Pekinga, saj je sodelovanje s Kitajsko preprosto preveč pomembno," je v reviji Lifegate zapisal italijanski novinar Luigi Mastrodonato. Poudaril je predvsem oportunistično vlogo Turčije, ki bi morala biti glede na zgodovinsko povezanost in etnično pripadnost največja zagovornica Ujgurov. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je do nedavnega izražal podporo pripadnikom turških ljudstev, zahteval pojasnila Pekinga in kritiziral kitajska dejanja. A zdaj je obrnil ploščo. "Vsi ljudje in etnične skupnosti v Sinkiangu živijo srečno," je pred kratkim dejal na srečanju s kitajskim predsednikom Ši Džinpingom. Razlog za tak obrat je krepitev trgovinskih odnosov med državama prek iniciative En pas, ena pot. In žrtve so znova Ujguri, saj so preveč nepomembni v gospodarskem smislu, da bi jih kdo zaščitil pred kulturnim in demografskim genocidom, je dodal Mastrodonato.

ZGODOVINA UJGURSKEGA BOJA

Predniki turških ljudstev naj bi v tretjem tisočletju pred našim štetjem živeli na severovzhodu Kitajske, nato pa so se premaknili zahodno proti Mongoliji in bili nomadi. V naslednjih stoletjih so osvojili stepske predele osrednje Azije. Današnje ozemlje Sinkianga - Sinkiang v kitajščini pomeni "novo območje" -, imajo Ujguri za svojo domovino, so staroselski prebivalci. To ozemlje je nato v sredini 18. stoletja osvojila dinastija Čing, konec 19. stoletja je postalo del kitajskega imperija kot nova provinca. Po padcu dinastije Čing je nova Republika Kitajska to ozemlje podedovala kot odmaknjen dodatek kolonializma, vladali so mu kitajski voditelji, pripadniki ljudstva Han. Ob prihodu komunistične partije na oblast leta 1949 se je pojavila želja po povečanju nadzora nad regijo, po sovjetskem federalističnem vzoru je Peking ozemlje preimenoval v "Sinkiang ujgursko avtonomno pokrajino". A Kitajska ni šla po sovjetskih poteh in oddaljenim kolonializiranim pokrajinam, pa naj gre za Tibet, Sinkiang ali Notranjo Mongolijo, ni pustila kaj veliko avtonomije. Te "avtonomne pokrajine" so bile namreč vse kaj drugega kot avtonomne - niso imele niti teoretične možnosti za odcepitev, le malo njihovih pripadnikov je imelo visoke položaje v vladi.

Kitajska komunistična partija je leta 1959 celo začela uveljavljati mnenje, ki se je ohranilo do danes, da je Sinkinag "zgodovinsko del Kitajske". Spodbujali so pripadnike ljudstva Han, naj se naselijo na to območje, in nastavili svoje pokrajinsko vodstvo. Reforme Maa Cetunga so imele malo vpliva v spreobračanju Ujgurov v zveste maoiste, saj je Sinkiang ohranil kulturne in jezikovne posebnosti, Ujguri so ohranili tudi značilni fizični videz, saj se z na novo naseljenimi prebivalci praktično niso mešali, je zapisal ameriški profesor Sean R. Roberts.

V času predsedovanja Deng Šjaopinga so napovedi za Ujgure postale boljše, saj je v Pekingu prevladala strategija delne dekolonizacije Sinkianga, ki pa nikoli ni zaživela tudi v praksi - razloga sta bila zatrtje študentskih protestov v Pekingu leta 1989 in predvsem padec Sovjetske zveze dve leti pozneje, saj je Peking pobude za večjo pravico do etnične samoodločbe videl kot gonilno silo razpada SZ, zato je želel poskrbeti, da Kitajska ne bo šla po isti poti. Od 90. let so tako začele v Sinkiangu potekati kampanje proti separatističnim težnjam, za zapahi so se znašli številni sekularni umetniki in pisatelji, Peking pa je te akcije množičnih aretacij, mučenja in usmrtitev izvajal z vse večjim nasiljem. Tudi Ujguri so na take poteze začeli odgovarjati z nasiljem, krepile so se zahteve po večji avtonomiji. Kljub občasnim krvavim spopadom pa ni obstajalo kakšno organizirano ujgursko uporniško gibanje in ni bilo prave grožnje po odcepitvi, dodaja Roberts.

Teroristični napadi v ZDA 11. septembra 2001 in posledično ameriška "vojna proti terorizmu" so tudi Pekingu ponudili priložnost za nov način zatiranja Ujgurov, saj je oblast vsako potezo utemeljila kot zmanjšanje grožnje terorizma. Trdili so, da so ujgurski uporniki povezani s teroristično celico Al Kaida, pod krinko protiterorizma pa so krepili zatiranje ujgurskih političnih odpadnikov in ujgurske vere ter z milijardami spodbujali naložbe in industrijo, da bi v Sinkiang privabili večinsko prebivalstvo.

Razmere so se še bolj zaostrile od leta 2017 naprej, ko je kar celotna regija, ne več le posamezniki, postala "kriva" za terorizem in separatizem. V zadnjih štirih letih je tako oblast v zapore ali taborišča strpala več kot desetino prvotnega prebivalstva Sinkinaga, preostali so tarče nepredstavljivega nadzora, saj sledijo njihovemu obnašanju, družbenemu krogu in komunikacijam, da bi našli kakršen koli znak neposlušnosti, zaradi katere bi končali za zapahi. Porušili so več tisoč mošej - njihovo število se je s 24.000 leta 2017 zmanjšalo na današnjih 15.000. Peking je to utemeljil z besedami, da je "ujgurska arhitektura preveč drugačna od kitajskih navad in tradicij". Sinkiang želijo spremeniti v trgovsko središče, saj leži na poti iniciative En pas, ena pot. Za Peking je Sinkiang ključna regija za uresničenje njegovih gospodarskih in geopolitičnih interesov, saj leži na bogati zalogi energentov, poleg tega ima strateški položaj, saj povezuje Kitajsko z osrednjo Azijo in Bližnjim vzhodom.