Z raziskovalcem na katedri za obramboslovje na fakulteti za družbene vede smo govorili o zadnjh izraelskih napadih na Gazo, ki so se zgodili potem, ko je palestinsko gibanje Hamas prekinilo polletno premirje in znova začelo raketirati južna izraelska mesta.

Grošelj meni, da je v zdajšnjih okoliščinah medsebojnega obtoževanja in nezaupanja mir na tem območju nemogoč. Ključ do miru je namreč trden dogovor oziroma skupna osnova reševanja bližnjevzhodnega gordijskega vozla vseh velikih sil tako stalnih članic Varnsotnega sveta ZN-a kakor tudi drugih ključnih držav sveta (Indija, Nemčija, Japonska …).

Izrael mora dobiti varnostna zagotovila
Ta platforma bi morala nujno temeljiti na konceptu dveh držav, izraelske in palestinske, ob hkratnih najvišjih varnostnih zagotovilih za Izrael, ki bi izhajala iz priznanja te države od vseh arabskih in islamskih držav, ki tega še niso storile.

Islamski svet bo moral priznati Izraelu nedvoumno in brezpogojno pravico do obstoja, ta pa pravico Palestincem do lastne države, to pa bodo morale sprejeti tudi nekatere arabske države, ki kljub načelni podpori niso najbolj naklonjene samostojni palestinski državi, pravi Grošelj.

Pri tem bi morale biti mednarodne mirovne sile, katerih del bi bile vojske vseh stalnih članic VS-ja in drugih velikih sil, tiste, ki bi dosegle uresničitev dogovora, ki bi bil rezultat pogajanj med sprtimi stranmi pod pokroviteljstvom velikih sil oziroma mednarodne skupnosti. Potreben bi bil neke vrste mega dayton.

Sam proces pogajanj bi moral vključevati tudi z nafto bogate arabske države in Iran, kar pa je malo verjetno, zato tudi mir na tem območju še vedno ni mogoč, saj se po Grošljevem mnenju velike sile, zaradi interesov v z nafto bogatem Zalivu, ne morejo dogovoriti o skupni osnovi reševanja vprašanja miru na Bližnjem vzhodu.

Mir je mogoč samo, če se pristopi k celovitemu reševanju vseh težav regije hkrati, saj imajo ti medsebojne vplive in učinke, ki onemogočajo vsakršno delno reševanje težav. To je zelo nazorno že pokazal neuspeh sporazumov iz Osla in vseh dozdajšnjih mirovnih sporazumov na tem območju.

Upočasnitev mirovnega procesa
Kaj stopnjevanje nasilja pomeni za nadaljevanje mirovnega procesa? Grošelj je prepričan, da je zdajšnja ofenziva za določeno časovno obdobje prekinila oziroma zmanjšala možnosti mirovnega procesa. Vendar pa to ne pomeni, da v prihodnosti ne bomo priča ponovnemu zagonu pogajanj, bodisi posrednih ali neposrednih, med Palestinci in Izraelci.

Veliko je odvisno od nove ameriške administracije in njene politike ne samo do palestinskega vprašanja, ampak do celotnega Bližnjega vzhoda in širšega zalivskega območja, predvsem pa do Irana. Če malce špekuliramo, pravi Grošelj, in dajemo zgodovinske primerjave, ki so zelo špekulativne, je običajno obsežnim in intenzivnim vojaškim operacijam vedno sledilo obdobje intenzivnih pogajanj in doseganja mirovnih sporazumov.

Lep primer za to Grošelj vidi v miru med Izraelom in Egiptom po jomkipurski vojni leta 1973, vendar ne ve, ali so odnosi med Izraelom in Hamasom že dosegli raven, ko bi bil takšen sporazum mogoč. Vsekakor pa je rešitev konflikta diplomatska, nikakor pa ne vojaška.

Od Obame ne pričakujmo preveč
Grošelj sam od nove ameriške predsedniške administracije ne pričakuje preveč in velik uspeh bo, če bo Barack Obama nadaljeval politiko do območja tam, kjer je končal Bill Clinton, vendar bo to počasen in težaven proces, saj je območje doživelo že drugo vojno v zadnjih nekaj letih. Določeno mero upanja vliva imenovanje Hillary Clinton za državno sekretarko, ki bo najverjetneje težila k obuditvi mirovnega procesa v regiji in večstranski diplomaciji, ki je v tem primeru edina pot k rešitvi konflikta.

Pričakujemo lahko, da bo nova administracija bolj odprta do Palestincev, vendar bo tudi ta administracija ohranjala tradicionalno dobre stike z Izraelom, kar je mogoče razbrati tudi iz nekaterih Obamovih predvolilnih nastopov. Možnosti za okrepitev mirovnih procesov so s prihodom novega predsednika ZDA sicer večje, kot so bile v preteklih osmih letih, a bo treba veliko diplomatske spretnosti, da se bo znova vzpostavilo vsaj minimalno zaupanje med sprtimi stranmi in predvsem Palestincev do ameriških posredovanj.

Pri tem pa ne bo nepomembno tudi dejstvo, da bo prvo mandatno obdobje novega predsednika ZDA zaznamovala predvsem osredotočenost na reševanje gospodarske krize in s tem povezana prevlada notranjepolitičnih vprašanj in vprašanje je, koliko se bo lahko Obama ukvarjal z mednarodnimi vprašanji.

Palestinci notranje razcepljeni
Ali je mogoča tretja intifada, h kateri je pozval vodja Hamasa Kaled Mešal? Grošelj meni, da glede na notranjo razcepljenost Palestincev oziroma glede na pretekle konflikte med Hamasom in Fatahom je ta močno vprašljiva. Lahko se ponovi na območju Gaze in do določene mere tudi na Zahodnem bregu, vendar Palestinci verjetno ne bodo dosegli potrebne politične enotnosti za ponovitev intifade s konca osemdesetih.

Palestinci enostavno nimajo enotne vizije odnosov do Izraela in kar je še bolj skrb vzbujajoče enotne vizije palestinske države. Ne uspe se jim razjasniti in se poenotiti o tem, kakšna naj bo nova palestinska država - demokracija, teokracija ali kakšna druga oblika diktature, kot je praksa v večini bližnjih in malce bolj oddaljenih arabskih in islamskih državah.

Vendar razcepljenost med Plaestinci ne pomeni, da bodo spopadi zaradi tega manj intenzivni in krvavi. Bojim se, da so pred nami, če se ne bo našel vsaj nekakšen minimalni kompromis, zelo krvavi in nasilni dnevi, če ne kar meseci, je pogovor sklenil Grošelj.

K. T./G. V.