Kot poudarja sogovornik, so napadi na Gazo tesno povezani z junijskim izginotjem in umorom treh judovskih najstnikov na okupiranem Zahodnem bregu. Izraelske oblasti so, opozarja Valenčič, po izginotju pozivale k maščevanju in ustvarjale zelo sovražno vzdušje do Palestincev. Ob zadnjem dogajanju v Gazi in Izraelu pa moramo upoštevati tudi ogromno neravnovesje v vojaški moči med Hamasom na eni strani in izraelsko vojsko na drugi.

Ob tem je del konteksta zadnjega dogajanja gotovo tudi sporazum med najmočnejšima palestinskima gibanjema, Fatahom in Hamasom, ki sta junija dosegla dogovor o vladi narodne enotnosti. Pri tem pa ne smemo pozabiti na izraelske notranjepolitične odnose.

Valenčič, sicer novinar RTV Slovenija, je bil v Gazi trikrat, nazadnje decembra 2012. Je avtor knjige Obleganje Gaze.

Znova se stopnjuje nasilje v Izraelu in Palestini, katerega žrtve so predvsem palestinski civilisti v Gazi. Kako razumete trenutno dogajanje?
Eskalacija nasilja v Gazi je prvenstveno posledica tega, da je Izrael pred kratkim izgubil t. i. propagandno vojno. Naj spomnim, da so po ugrabitvi in posledično umoru treh judovskih najstnikov glavni predstavniki izraelskih oblasti pozivali k maščevanju. Za umor so okrivili Hamas, za kar še vedno niso predložili nobenega dokaza, v svojih javnih nastopih pa so Palestince označevali tudi za "človeške živali". Ko so dan po pogrebu najstnikov nedaleč stran od Vzhodnega Jeruzalema našli zažgano truplo palestinskega 17-letnika, je skrbno negovana podoba Izraela kot nedolžne žrtve palestinskega terorja propadla. Kar je sledilo, je bilo dokaj predvidljivo. Takrat je že potekalo bombardiranje Gaze, ki je bilo kot po navadi usmerjeno v uničevanje gospodarskih objektov in civilne infrastrukture, toda potem je izraelska vojska vendarle ubila osem članov Hamasa, čemur je sledilo intenzivno raketiranje Izraela, in začel se je nov vrtinec nasilja.

Izraelska vojska si lahko kadar koli privošči tovrsten razvoj dogodkov zaradi svoje nepredstavljive vojaške premoči. Za primerjavo, v operaciji Cast Lead (december 2008-januar 2009) je izraelska vojska ob invaziji na Gazo v treh tednih ubila 1.409 Palestincev (od tega 353 otrok), sama pa utrpela le 13 žrtev med vojaki, od katerih jih je bila večina ubitih v t. i. prijateljskem ognju. Tokratno bombardiranje Gaze je del kampanje demonizacije Hamasa, ob čemer izraelski predstavniki na stran odrivajo dejstvo, da v Gazi na 360 kvadratnih kilometrov zdaj živi že blizu dva milijona ljudi, med katerimi je več kot polovica otrok. Večina žrtev so civilisti, kot še vsakič do zdaj. To zahteva doslednost. Če je Hamasovo obstreljevanje izraelskih civilnih ciljev terorizem, in je terorizem, potem mora isto veljati za izraelsko bombardiranje civilnih ciljev v Gazi. Za razliko od Hamasovih raket so bombe izraelskih zasedbenih sil kirurško natančne, in tako velika smrtnost med civilisti, ko so z zemljo zravnane večstanovanjske hiše, ne more biti in ni naključna.

Sami ste bili večkrat v Gazi. Kako naj si predstavljamo obstreljevanje, kot si rekel, tako gosto naseljenega območja?
Bombardiranje Gaze sem doživel enkrat, in sicer decembra 2010. Človeku zelo hitro postane jasno, kako nemočni so Palestinci. Bombardiranje je takrat v glavnem potekalo ponoči. Ko je v kraju Bejt Hanun, kjer sem bil nastanjen, eksplodirala izraelska bomba, je bilo vse, kar smo lahko storili, to, da smo na strehi hiše čakali na zvok reševalnega vozila, ki bi nam povedal, v kateri smeri je razneslo bombo. Ta kraj, v katerem živi več kot 40.000 ljudi, premore eno samo gasilsko vozilo, zato si morajo ljudje ob obsežnem izraelskem bombardiranju pomagati sami. Izraelska vojska je takrat uporabljala še eno metodo teroriziranja Palestincev. Sredi noči je premikala tanke ob meji in njihovo grmenje je prodiralo globoko v Bejt Hanun, ki je od izraelskega vojaškega zidu oddaljen okoli en kilometer. Ljudje so se konstantno bali, da se bo bombardiranje spet sprevrglo tudi v vojaško kopensko ofenzivo.

Izraelu je dolgo koristila politična razklanost palestinskih političnih sil, predvsem Fataha in Hamasa. Je trenutno dogajanje morda povezano tudi s tem vidikom izraelsko-palestinskih odnosov?
Izraelu kljub vsem prizadevanjem ni uspelo preprečiti junijske ustanovitve palestinske vlade narodne enotnosti med gibanjema Fatah in Hamas. Ta vlada ima možnost kredibilno artikulirati palestinske težnje po svoji državi in končanju izraelske okupacije. Pozablja se, da je Hamas takoj po zmagi na splošnih volitvah januarja 2006 predlagal t. i. rešitev dveh držav, torej Izraela in Palestine, ki bi lahko sobivali druga ob drugi, toda ga je Izrael takoj zavrnil.

Izrael se zaveda, da je mednarodna skupnost vedno bolj naklonjena Palestincem. Tudi zato ni jasno, zakaj bi zdaj Hamas takoj po ustanovitvi skupne vlade, s čimer je veliko pridobil v svetu diplomacije, ugrabil in ubil tri judovske najstnike. Izraelski predstavniki so te tri tragično ubite mlade ljudi izkoristili za obračun s Hamasom, med njimi tiskovni predstavnik vlade Mark Regev, ki je dejal, da mora Fatah prekiniti sodelovanje s Hamasom. Ker tudi to ni uspelo, je Izrael zanetil nov konflikt v Gazi. Zato, da lahko politiki v Tel Avivu, medtem ko njihova vojska ravna Gazo z zemljo, kričijo: "Hamas hoče uničiti Izrael!"

Nekateri opazovalci izpostavljajo tudi notranjepolitične razloge za zdajšnje izraelske napade na Gazo. Se strinjate s tem pogledom, torej da izraelska vlada premierja Netanjahuja z napadi na Gazo pridobiva politične točke na domačem političnem prizorišču?
Izraelska notranja politika se v zadnjih letih radikalizira pod taktirko Benjamina Netanjahuja, ki poskuša posnemati prejšnjega premierja in nikoli obsojenega vojnega zločinca Ariela Šarona pri nadaljnjem zatiranju in preganjanju Palestincev z njihove zemlje na Zahodnem bregu. Šaron je začrtal projekt postavitve betonskega zidu, ki ga Izrael imenuje varnostna ograda, kritiki pa apartheidski zid. Netanjahu zdaj nadaljuje sekanje Zahodnega brega na kose z gradnjo na tisoče novih domov na zasedenem območju, kar predstavlja vztrajno izraelsko kršitev mednarodnih konvencij in je tudi glavna prepreka miru. Netanjahuja dokazano ne zanima mir s Palestinci. V njegovi prejšnji vladi so sedeli tudi predstavniki ultrarasistične stranke Šas, katere vodilni predstavniki Palestince označujejo za "kobilice", "dvonoge živali" in "kače, ki bi jih bilo treba iztrebiti".

Žal svetovna javnost tovrstne izjave premalo pozna, pozna pa nekoliko bolje zunanjega ministra Avigdorja Liebermana, voditelja rasistične stranke Izrael je naš dom. Lieberman idealni Izrael opisuje z besedo "Araberein", kar pomeni "brez Arabcev", zadnje čase pa se javno zavzema za ponovno kopensko okupacijo Gaze. Še en razlog je, zakaj se notranja politika v zadnjih letih radikalizira. Ta razlog sega v poletje 2006, ko si je izraelska vojska v spopadu z libanonskim Hezbolahom osramočena komajda izborila patpozicijo. To je za takratnega premierja Ehuda Olmerta pomenilo veliko politično krizo in posledično izgubo na volitvah. Izraelski politiki so iz tega izvlekli pomembno lekcijo.

Za konec bi vas prosil še za komentar o odzivu ZDA na zadnje dogajanje. Obama izraelske agresije ne obsoja, nasprotno, označuje jo za samoobrambo.
Predsednik Obama je leta 2009 prejel Nobelovo nagrado za mir, ki se jo je v danem kontekstu dalo razumeti kot Nobelovo nagrado za potencial za mir. Svetovna javnost je takrat pozdravila novega ameriškega predsednika, za katerega se je zdelo, da bo pretrgal z Bushevo vojaško doktrino. Zdaj je že vrsto let jasno, da je bila podelitev nagrade napaka.

Cinično gledano je glavna razlika med Obamo in Bushem ta, da Obamov znatno višji inteligenčni količnik omogoča hinavščino na višji, bolj pretkani ravni. V osnovi pa gre za hinavščino. To je bilo razvidno že januarja 2009, ko je možakar prevzel mandat. Uničujoče izraelske vojaške invazije na Gazo (Cast Lead) skorajda ni želel komentirati, je pa izrazil sočutje do izraelskih otrok v tistih mestih, ki so jih dosegale Hamasove rakete. Ni mi znano, da bi kdaj koli omenil, kaj šele kritiziral izraelski poboj 353 otrok v Gazi. To je bil dovolj jasen indic, da se ameriška politika do Izraela oziroma Palestincev ne bo bistveno spremenila, in se tudi ni.