"Potrebujemo orožje," je mantra, ki jo vse od začetka ruske agresije na Ukrajino 24. februarja svetovnim voditeljem odločno ponavlja ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski.
Država naj bi imela pred 24. februarjem, ko jo je napadla Rusija, vojsko, le nekoliko večjo od tiste, ki jo ima Francija. Kot navaja Al Džazira, je bila ta dobro izurjena, opremljena večinoma z orožjem in bojno opremo iz časov Sovjetske zveze. Med to prevladujejo tanki T-72 in T-80, sistem zračne obrambe dolgega dosega S-300 ter bojna letala Suhoj in MiG.
Koliko orožja je Ukrajini donirala katera država?
Ukrajini trenutno dobavlja bojno opremo 31 držav.
Na novinarsko vprašanje MMC-ja, koliko bojne opreme je Slovenija dobavila Ukrajini in katero ter kakšno orožje se trenutno vse dostavlja v Ukrajino, na slovenskem ministrstvu za obrambo niso hoteli komentirati, saj da je takšen dogovor članic Nata.
Po javno objavljenih podatkih vlad pa je znano, da ji nekatere države namenjajo denar za nakup orožja, druge ji pošiljajo protitankovsko in protiraketno opremo, rakete zemlja-zrak, pa tudi vojaške helikopterje, tanke, havbice, oklepne transporterje ter strelno orožje in pehotno opremo.
Posebnost sistema Javelin je, da ga je poleg proti oklepnikom mogoče uporabiti tudi proti vojaškim helikopterjem, saj izstrelek doseže višino do 150 metrov. Javelin je lahko prenosljiv, za njegovo upravljanje sta potrebna le dva vojaka: eden upravlja z infrardečim merilnikom (in ne s sistemom žic), drugi pa strelja z orožjem, ki si ga namesti na ramo. Strokovnjaki navajajo, da se upravljanje sistema lahko nauči v 30 minutah. Posebno javelina je njegova bojna glava, ki je sestavljena iz dveh ločenih elementov: prvi prebije oklep tanka, drugi pa se detonira. Orožje, ki ima doseg med 2000 in 4000 metri, pa deluje po principu "izstreli in pozabi", kar pomeni, da si po sami izstrelitvi vojak lahko takoj poišče zavetje in mu izstrelka ni treba usmerjati proti cilju (to stori že merilnik infrardeče svetlobe). ZDA trenutno v Ukrajino pošiljajo več javelina, kot ga lahko nadomestijo, zato naj bi se njegove zaloge v ZDA kmalu zmanjšale.
Razlogi za doniranje orožja?
Toda, ali je v ozadju oboroževanja Ukrajine še kakšen drugi razlog, razen očitne obrambe pred ruskimi silami?
Kakšen je interes ZDA, ki so za oborožitev Ukrajini namenile že okoli 3,8 milijarde dolarjev vojaške pomoči?
Zakaj bi Slovenska vojska, ki po ugotovitvah predsednika države Boruta Pahorja še sama "nima dovolj napredka za celovito delovanje v vojnih razmerah," v Ukrajino pošiljala svojo bojno opremo, kot so tanki M-84?
In zakaj bi Nemčija, ki je najostreje nasprotovala dostavi nemškega orožja v Ukrajino, zdaj pa je tja na presenečenje mnogih dostavila težko orožje?
Bi bil lahko razlog tudi v tem, da so morda evropske države izrabile vojno v Ukrajini za posodobitev svoje bojne opreme? "Da, definitivno," kot iz topa pritrdi Vladimir Prebilič, strokovnjak na področju varnosti in obrambe ter izredni profesor za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede. "In zakaj je Slovenija padla v to zmešnjavo?" nadaljuje obramboslovec. "Zato ker ima nekaj tankov, ki so na platformi T-72."
Tank T-72 namreč sloni na sovjetski tehnologiji, tudi zadnji njegov primerek pa je bil izdelan v nekdanji Sovjetski zvezi. Vendar pa je, kot pojasnjuje Prebilič, licenco za njegovo izdelavo dobila nekdanja Jugoslavija, ki je na njegovi platformi izdelala tank M-84. "To je tank, ki ga ima Slovenska vojska v svoji oborožitvi in s katerim zna ravnati tudi ukrajinska vojska, saj gre za identičen, vendar nadgrajen tank."
Povedano preprosto, ukrajinska vojska bi znala nemudoma upravljati tank M-84, saj ima enako tehnologijo kot T-72. Slovenska posodobljena različica tanka ima boljšo optiko, "to pomeni, da se lahko strelec hitreje in učinkovitejše odloča pri uničenju tarče, ima boljši oklep za večjo zaščito posadke, bolj dovršen nadzor ognja, kakovostnejši pogonski mehanizem."
Ukrajinska vojska tako ne bi mogla nemudoma uporabiti, recimo, tankov četrte generacije, kot je nemški leopard 2, nadaljuje Prebilič, "saj bi za uspešno ravnanje s tovrstnim oborožitvenim sistemom potrebovala dolgotrajno usposabljanje posadke, za kar pa časa v vojni, ki divja v Ukrajini, ni."
Ravno zato je tanke T-72 Ukrajini že predala Češka.
Kako se države odločijo, katero orožje donirati?
Toda zakaj bi katera koli država tako velikodušno odstopila svojo bojno opremo Ukrajini, vedoč, da je ta draga in da je novejša še dražja in da ne nazadnje evropsko javno mnenje trošenju za namene vojske (vsaj do zdaj) ni bilo naklonjeno?
Po podatkih Sursa je, recimo, Slovenija leta 2020 svoji obrambi namenila odstotek BDP-ja (Nato zahteva dva odstotka BDP-ja), po vojni v Ukrajini pa je minister Tonin napovedal, da se bo ta izdatek do leta 2024 zvišal na 1,5 odstotka BDP-ja, do leta 2035 pa na dva odstotka. Nemška vlada je nekaj dni po začetku ukrajinsko-ruske vojne za leto zvišala obrambni proračun na 100 milijard, s čimer bodo presegli mejo dveh odstotkov BDP-ja.
"Ko govorimo o donaciji orožja, moramo vedeti, da se vedno donira orožje prejšnje generacije," pojasni Prebilič, "saj nobena država ne bo donirala orožja, ki ga uporablja tudi sama." Države torej ne želijo priti v položaj, ko bi imela neka druga država enako dobre sisteme, kot jih ima sama. "Gre za monopol nad vojaško tehniko, zato države donirajo vedno tisto opremo, ki so jo same "prerasle" oziroma je več ne uporabljajo."
Vojna kot teren za testiranje vojaške opreme
Če države že donirajo svojo vojaško opremo in orožje, ki so ga "prerasle", pa ima to vendarle svojo ceno. Če se izrazimo nekoliko plastično: tako kot je balkanski trg preplavljen s starimi BMW-ji in audiji, saj na nemški trg vstopajo novejši in do okolja prijaznejši modeli avtomobilov, je te na koncu dneva treba plačati.
"Vsaka država si želi svoj oborožitveni sistem videti v akciji," pojasni Prebilič. "Eno je razvijati orožje v inženirski zbornici "doma v hali," drugo pa je to orožje dejansko testirati v bojni akciji (…) Vse te države zelo budno spremljajo, v katerih elementih imajo njihovi sistemi pomanjkljivosti, da jih lahko izboljšajo."
Ukrajinsko bojno polje je torej poleg želje po zmagi nad Rusko federacijo in osvoboditvi države postalo tudi poligon svetovnih držav za testiranje vzdržljivosti in kakovosti njihovih vojaških sistemov, za njihovo izboljšavo in hkrati tudi razvoj nove generacije orožja.
Zakaj poljski predlog ni uspel?
Toda, spomnimo ob tem na nesrečni primer Poljske, ki je bila marca letos pripravljena ZDA predati svoja letala tipa MiG-29 iz obdobja Sovjetske zveze, ki bi sicer prešla v roke Ukrajine, Varšava pa bi v zameno od ZDA prejela najsodobnejša bojna letala tipa F-16. Ta velikopotezna ideja na zadržke ZDA ni uspela (je pa na obisk v Poljsko prišla vsaj ameriška podpredsednica Kamala Harris, ki je izrazila splošno podporo poljskim prizadevanjem v Ukrajini in povedala, da je zveza Nato zaradi ruske invazije na Ukrajino še močnejša, Rusija pa šibkejša).
"Dostava letala, s katerim ukrajinska vojska zna ravnati (MiG-29), bi lahko spremenila oziroma zmanjšala dokaj jasno prevlado ruskih letal na ukrajinskem nebu. To je seveda za rusko stran nesprejemljivo in bi bilo brez slehernega dvoma razumljeno kot neposredno vmešavanje Poljske in posredno vmešavanje ZDA v samo vojno," pove Prebilič.
Bojna letala F-16 bi namreč pomembno izboljšala kakovost poljskih zračnih sil, "kar bi ruska stran znova lahko razumela kot dodatno nesorazmerje moči in akt posredne agresije, česar pa si predvsem ameriška stran seveda ne želi," doda sogovornik.
Slovenski manever: menjamo staro za prastaro?
Pred nekaj dnevi pa je sledilo razkritje nemškega časopisa Der Spiegel, da želi tudi Slovenija Ukrajini dostaviti svoje tanke (tiste, ki jih je iz T-72 predelala v M-84) in ki bi ji jih Nemčija v zameno nadomestila z novejšimi nemškimi oklepniki Leopard 2, oklepniki Puma in kolesnimi oklepnimi vozili GTK Boxer.
"Slovenija se je znašla v situaciji, ko je M-84 (...) z vidika izvajanja operativnih in strateških ciljev pogrešljiva oborožitvena komponenta. Z drugimi besedami, tudi če bi tega sistema ne imeli, se bojne zmogljivosti Slovenske vojske bistveno ne bi zmanjšale (...) Namesto da bi ga kupili (op. p. tank), bi ga zamenjali. In o tem se v tej zgodbi pogovarja Slovenija," nadaljuje Prebilič.
A se je zapletlo. Kot je namreč še poročal Der Spiegel, si Ljubljana namreč ne želi "prastarih" oklepnikov Marder in še starejših oklepnikov Fuchs, ki ji jih v zameno ponuja Berlin.
Katero bojno opremo je smiselno posodobiti?
Tako je na mestu vprašanje, ali so se države že odločile posodabljati svojo bojno opremo, katero je sploh smiselno zamenjati (da se kot med epidemijo v državah Afrike ne bi zgodilo, da od zahodnih držav prejmeš brezplačno cepivo proti covidu-19 s pretečenim rokom).
Vladimir Prebilič meni, da je smiselna menjava vseh sistemov kopenske pehotne oborožitve, torej vse temeljne oborožitve vojaka, oklepnikov, mehanizirane pehote in protioklepnega orožja.
Slovenska vojska želi posodobiti tudi vojaško infrastrukturo
Vprašanje, v kolikšnem času želi Slovenska vojska (SV) posodobiti svojo opremo in katera vojaška infrastruktura je najbolj kritična, so postavili tudi na obrambno ministrstvo.
Pojasnili so, da bi morala posodobitev potekati že od leta 2015 ter da sta njena obseg in hitrost določena v strateških dokumentih države ter povezana z dodeljenimi finančnimi viri, da pa se trenutno osredinjajo na gradnjo srednjih sil, "ki bi ji omogočale izpolnjevanje predvsem nacionalne obrambe, pa tudi ciljev, ki nam jih je država določila v okviru zavezništva," so zapisali.
Tovrstna posodobitev SV pomeni nabavo bojnih sistemov na kolesni platformi 8 x 8, lahkih kolesih oklepnih vozil 4 x 4, taktičnih tovornih vozil (logistične izvedenke) "ter za vse to potrebne premične infrastrukture zvez in informatike, ki omogoča poveljevanje in kontrolo".
Ob tem so poudarili tudi prenovo logistične infrastrukture, "ki mora slediti dobavi oborožitvenih sistemov (...) Tukaj imamo v mislih predvsem garaže in delavnice. Seveda temu takoj sledijo vadišča, strelišča in simulatorski centri, ki bodo omogočali bojno usposobljenost enote, in nastanitveni prostori."
In ob tem niso izgubljali časa. Kljub ostremu nasprotovanju voditeljev nove koalicije, da gre za "neracionalen" in "nepotreben" nakup, je minister za obrambo Matej Tonin z nemškim podjetjem Artec sklenil memorandum za nakup 45 vozil 8 x 8 Boxer z oborožitveno postajo v vrednosti 283 milijonov evrov (brez DDV).
Da so novi oklepniki nujno potrebni, je za Odmeve pojasnila obramboslovka Jelena Juvan (FDV). "Če imamo nacionalne oborožene sile, potem potrebujemo oborožene sile, ki so ustrezno opremljene in ustrezno usposobljene. Ali so to boxerji ali pa kateri drugi oborožitveni sistemi, pa mora biti izključno stvar vojaške stroke," je dejala.
Velesile že med epidemijo vlagale več v obrambo
Kljub ohlajanju svetovnega gospodarstva med epidemije, predvsem zaradi ukrepov za zajezitev širjenja covida-19, se le nekaj mesecev pred začetkom vojne v Ukrajini naložbe v obrambo držav niso ohlajale.
Po podatkih uglednega Stockholmskega mednarodnega inštituta za mirovne raziskave (SIPRI) je bil lani vložek držav v obrambo 2113 milijard ali 2,1 bilijona ameriških dolarjev, kar je svojevrsten rekord, so zapisali.
Med njimi prednjačijo ZDA, Kitajska, Indija, Združeno kraljestvo in Rusija, ki skupno predstavljajo 62 odstotkov vojaških izdatkov na svetovni ravni.
ZDA taktično vlagajo več v razvoj orožja in manj v nabavo
Ob tem so ZDA za svojo obrambo lani namenile 801 milijardo dolarjev, kar je za 1,4 odstotka manj glede na leto 2020. Vendar pa so med letoma 2012 in 2021 zvišale sredstva za vojaške raziskave in razvoj (R & D) za 24 odstotkov, kar nakazuje, da svoje moči usmerjajo bolj v razvoj novih generacij vojaške tehnologije kot v nabavo orožja, ki se je v omenjenem obdobju znižala za 6,4 odstotka.
Tretje leto zapored je izdatke za obrambo zviševala tudi Rusija, in sicer za 2,9 odstotka, na 65,9 milijarde dolarjev. Lani, ko je že krepila svoje sile ob ukrajinski meji, je za obrambo namenila 4,1 odstotka svojega BDP-ja.
Poleg njih je tudi Iran zvišal naložbo v svojo obrambo prvič v zadnjih štirih letih (24,6 milijarde dolarjev). Nigerija ima višjo porabo za 56 odstotkov ali 4,5 milijarde. Nemčija je za ta namen porabila 56 milijard, Katar 11,6 milijarde, Indija pa se s 76,6 milijarde dolarjev investicije v svojo obrambo na svetovni ravni uvršča na tretje mesto, za ZDA in Kitajsko.
Kako Ukrajina vrača ameriško pomoč?
ZDA, ki so največje izvoznice orožja (38 odstotkov) na svetu, so do zdaj Ukrajini pomagale že z okoli 3,8 milijarde dolarjev.
Toda, samo spomnimo se Grčije in milijardne pomoči Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ko je bila ta tik pred bankrotom. Pomoč IMF-a je bila v resnici denarno posojilo, ki so ga morale Atene vrniti (kar jim je ravno te dni predčasno tudi uspelo).
Kaj imajo ZDA od te velikodušne geste oziroma ali jim bo morala Ukrajina dolg povrniti? "To je trik," pravi Prebilič. "Če povem zelo preprosto: ZDA dajo Ukrajini milijardo dolarjev, rekoč: "Aha, vi potrebujete pehotno bojno vozilo? Ravno po naključju imamo takšnega, bi ga vi vzeli?" Grdo rečeno, dajo jim denar, da od njih kupijo orožje."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje