Predsednik Sirije Bašar Al Asad naj bi kemično orožje uporabil po tem, ko je bil v pokrajini Vzhodna Guta tik pred zmago in vsega nekaj dni po izjavi ameriškega predsednika Donalda J. Trumpa, da se ZDA iz Sirije umikajo. Zato se pojavljajo ugibanja, da gre pri najnovejšem kemičnem napadu, ki naj bi ga zakrivil prav Asad, zgolj za novo lažno dejstvo v stilu nikoli najdenega orožja za množično uničevanje v Iraku. "Gre za uresničevanje vedno jasnejših geopolitičnih interesov na Bližnjem vzhodu, vse strani uporabljajo različne metode in sredstva, da bi uveljavile svoj interes," je za MMC pojasnil obrambni analitik s Fakultete za družbene vede Klemen Grošelj in dodal, da če se bo ameriško vojaško posredovanje morda zgodilo, bo to zaradi geostrateških interesov, ne pa zaradi kemičnega napada.

"Kdo je to naredil in zakaj, je veliko vprašanje, uporabljeno kemično orožje je bil klor, ki je industrijski plin, dostop do njega pa ima kdor koli. Dokazati nesporno krivdo eni ali drugi strani je nemogoče, tudi sámo Vzhodno Guto zdaj zaseda sirska vojska, uporniki pa so se umaknili," je komentiral Grošelj in dodal, da je kemični napad zgolj priročno medijsko orodje za "moralno pokritje" potencialnega ameriškega posredovanja, ki je interesno pogojen. Cilj je omejiti vpliv Irana in Rusije na Bližnjem vzhodu, je dodal.

Trumpova izjava o umiku ameriške vojske iz Sirije je bila po njegovih besedah namenjena notranjepolitičnim potrebam, medtem ko realpolitična dejstva na terenu kažejo ravno nasprotno sliko. "Amerika je zelo močno prisotna v Siriji in tudi pogovori med Turčijo, Iranom in Rusijo o prihodnosti Sirije nekako ZDA ne dopuščajo, da bi se realno umaknile," je pristavil Grošelj.

Vojaški cilj ameriškega napada v Siriji?
"Nekega hudega vojaškega smisla v napadu Sirije ne vidim, ker je Asadov režim zmagovalec državljanske vojne, napadli bi morda lahko kakšne večje koncentracije sirskih oboroženih sil, mogoče pripadnike šiitskega gibanja Hezbolah ali pa iranske sile na terenu, a zdaj so bolj ali manj vse najbolj izpostavljene točke pod pokritjem ruske protiletalske obrambe," je odgovoril Grošelj.

Trump si je po njegovih besedah morda želel izvesti bistveno obsežnejši napad kot pred letom dni, a razmerja sil na terenu s tem nikakor ne bi mogel spremeniti. "Položaj upornikov je uničen, omejeni so zgolj na pokrajino Idlib, kjer so postali podizvajalci turških interesov v Siriji," je navedel.

Ameriške razpoložljive sile v bližini po njegovih besedah trenutno ne zadoščajo za kakršno koli resnejše posredovanje in za večjo intervencijo niso pripravljene. Bojna skupina letalonosilke USS Harry Truman bo namreč v bližini Perzijskega zaliva šele konec meseca. "Če bi Američani napad dejansko izvedli, bi se predvsem zanašali na letalske sile in manevrirne rakete Tomahawk," je menil Grošelj.

Ruski protiudarec bi pomenil 3. svetovno vojno
Kakšno tehniko imajo Rusi, kako učinkovito bi se lahko zoperstavili ameriškemu napadu na Sirijo? "O učinkovitosti je težko špekulirati. Protiletalski sistemi kopenske vojske Pancir-S1, S-300v4 in S-400 veljajo za izredno dobra protiletalska in protiraketna orožja, sestrelijo lahko letala, manevrirne rakete, vodene bombe, brezpilotna letala. Obramba je večplastna in deluje do več kot 10 kilometrov visoko, zadenejo pa lahko tudi nizkoleteče cilje, vse to Rusi tukaj imajo," je odgovoril in dodal, da bi se vključila tudi dobro oborožena ruska mornarica, ki ima na ladjah prav tako zelo dobre protiletalske sisteme.

"Ruske zmogljivosti so resne in bi gotovo omejile uspešnost ameriškega napada, a z zmogljivostmi, ki jih imajo, ne morejo pokriti celotnega ozemlja Sirije, primarno bi Rusi tako branili zgolj oporišča, kjer so njihovi vojaki," je nadaljeval in hkrati opozoril, da je tudi rahlo zastarela protiletalska obramba sirske vojske še vedno "dokaj nevarna".

Rusi so zagrozili, da bodo v primeru napada uničili lokacije, od koder prihajajo napadi oz. so bile izstreljene rakete. Bi to pomenilo, da bi potopili kakšno ameriško križarko? "Lahko bi jo, za to imajo v Tartusu lociran protiladijski raketni sistem Bastion, dobre protiladijske sisteme pa imajo tudi sodobne fregate v ruski floti, pa tudi podmornice bi lahko povzročile veliko škodo," je odgovoril in dodal, da bi se Rusi gotovo za kaj takšnega odločili šele takrat, ko bi bili neposredno napadeni njihovi vojaki na terenu, v nasprotnem primeru pa bi najverjetneje delovali obrambno, tako da bi poskušali sestreliti čim več napadalčevih letal in raket, ki bi priletela v sirski zračni prostor.

Ruski protiudarec in potopitev kakšne ameriške ladje bi pomenil začetek 3. svetovne vojne, je opozoril Grošelj.

Elektronsko motenje in pametne bombe
Zanemariti ne gre niti ruskih enot za elektronsko bojevanje, ki bi poskrbele za zaslepitev satelitov, radarskih in drugih senzoričnih sistemov napadalcev. "Vplivalo bi na učinkovitost raket Tomahawk in drugih vodenih izstrelkov, ki bi izgubili navigacijske zmogljivosti. Če bi zatemnili GPS-signal nad večjim delom Sirije, bi t. i. pametne bombe hitro postale spet neumne," je Grošelj poudaril dejstvo, da so Rusi takšno zatemnitev prikazali na manevrih Zahod 2017, ko so v celoti zatemnili GPS-signal na severnem delu Norveške, Švedske in Finske.

Vloga Francije, Velike Britanije in Irana
Prispevek Francije in Velike Britanije pri ameriškem napadu bi bil simboličen in bi po Grošljevem mnenju bolj kot kaj drugega povečal legitimnost napada v mednarodni skupnosti, saj v tem primeru Američani ne bi "solirali" na lastno pest.

Prispevek Irana na drugi strani pa je velik, saj so številne kopenske sile Asadu omogočile zmago. Ob koncu državljanske vojne, ko je bila Asadova vojska že "čisto razbita", so namreč levji delež na bojišču opravile šiitske milice in Hezbolah, je pojasnil Grošelj.

Vpliv šiitskega polmeseca
Bi ameriški napad na območja, kjer se zadržujejo enote Hezbolaha in Irana, lahko razumeli kot intervencijo v pomoč Izraelu? "Bolj bi šlo za začetek pritiska na Iran, da privoli v spremembo iranskega jedrskega programa, sekundarno pa bi šlo tudi za slabitev iranskega položaja v Siriji in južnem Libanonu," je odgovoril in hkrati spomnil na besede pruskega generala Carla von Clausewitza, ki je dejal, da je vojna zgolj nadaljevanje politike z drugimi sredstvi.

"Šlo bi za prikaz odločenosti, da se uporabi tudi vojaška sila, tisti, ki govorijo, da je v fokusu spora v Siriji v resnici Iran, imajo prav. Američani bi radi omejili ambicije Irana, ki ogroža interese Izraela, pa tudi interese Savdske Arabije," je pojasnil in dodal, da gre za konkurenčne načrte naftovodov in plinovodov ter za "šiitski polmesec, ki se je zarezal med Malo Azijo oz. Turčijo in arabski svet". S šiitskim polmesecem pod svojim vplivom Iran nadzoruje vse komunikacije med arabskim svetom in Evropo, je dodal. Na tej točki se samo po sebi ponuja paradoksalno dejstvo, da v času Sadama Huseina, ki so ga odstranili prav Američani, Iran tega vpliva v Iraku ni imel.

Interes Izraela, Turčije in Savdske Arabije
Turčija se po Grošljevih besedah vmešava, ker želi preprečiti prodor Kurdov in onemogočiti kurdsko avtonomijo v Turčiji, Savdska Arabija in Izrael pa se vmešavata, ker poskušata preprečiti širjenje iranskega vpliva. Izrael, ki še vedno okupira del Sirije (Golanska planota), ima poleg tega še en strateški interes, in sicer da se arabske države ukvarjajo druga z drugo in so vsevprek sprte, kar mu omogoča določeno strateško in politično varnost.

Trumpova "tviterska diplomacija"
Trump je že med volilno kampanjo napovedoval, da bo državo upravljal kot menedžer, po tej logiki pa so ljudje v državni administraciji izredno hitro zamenjani, če vodja z njimi ni zadovoljen. "Rokohitrske menjave niso vir rešitev, pač pa povzročajo zaplete in težave pri delovanju administracije," je Grošelj poudaril eno izmed Trumpovih težav. Trump ima pri komunikaciji dve različni občinstvi. Eno je mednarodna skupnost, drugo pa njegovi volivci.

"Trump v komunikaciji zasleduje permanentno stanje predvolilne kampanje, številni tviti, ki so zunanjepolitično relevantni, so v resnici primarno namenjeni notranjepolitičnim potrebam. Tudi opozorilo Rusiji, naj se pripravi, je bilo primarno namenjeno ameriškim volivcem. A sodobna družbena omrežja, kot je Twitter, so globalno orodje, tu pa nastane konflikt in razvije se tviterska diplomacija, ki lahko pripelje do zelo resnega položaja," je pojasnil.

"Veliko stavi na moč dogovora, to smo videli v severnokorejski krizi, kjer je Trump stopnjeval napetost, in na neki točki je bil sklenjen dogovor o srečanju, a metode, ki so bile uspešne pri njegovem poslovnem delovanju ali pa pri Severni Koreji, ne bodo uspešne pri Rusiji ali Kitajski," je opozoril, da gre za premočna in prevelika sogovornika, da bi se pustila izsiljevati.

Skrivnostna ruska zunanja politika
Grošelj je opozoril, da na drugi strani ruska zunanja politika izhaja iz tradicionalne realistične šole, ki deluje po načelu "manj je več". "Javnega diskurza je bistveno manj in bistveno več diplomatskega dogovarjanja za zaprtimi vrati, ne spuščajo se v tvitersko diplomacijo, ker tega niso vešči, osredotočajo se na klasične diplomatske poti, ki za javnost ostajajo skrite," je poudaril. "Ruska diplomatska orodja so najuspešnejša, ko niso pod žarometi javnosti," je še dodal.

Tudi ameriška diplomacija se sicer načeloma obnaša po tradicionalnih principih. "Težava je v tem, da imajo v ZDA predsednika, ki naravnost uživa v družbenih omrežjih, s tem pa povzroča zaplete, ker se ne zaveda, da zdaj, ko tvitne kot predsednik Trump, to ni več enako, kot je bilo prej, ko je bil zgolj javna osebnost," je sklenil.