Profesor zgodovine cerkve na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Metod Benedik v podrobnostih pozna dozdajšnje odstope redkih papežev, hkrati pa razume tudi vzroke, ki so po 600 letih k odhodu z vrha Cerkve spodbudili trenutnega papeža. V Odmevih se je z njim pogovarjal Igor E. Bergant.

Če se na začetku dotakneva zgodovine - okoliščine prvega papeškega odstopa svetega Poncijana leta 235 so bile tragične, drugi je bil Celestin V. pred več kot 700 leti, ki je uradno odstopil zaradi bolezni in želje po vrnitvi v puščavništvo, neuradno pa naj bi bil žrtev zarot. Kako vidite zgodovinske okoliščine danes napovedanega odstopa papeža Benedikta XVI.?
Gotovo je treba upoštevati zgodovinske okoliščine. Pri Celestinu V. je konklave trajal celo dve leti, nazadnje so se zedinili za Celestina, puščavnika, ki se je posvečal molitvi v samoti in ni imel možnosti ter spodobnosti za vodenje take ustanove, kot je Cerkev. Hitro je uvidel, da tega ne zmore. Odpovedal se je in ostal zapisan kot svetnik, ki se je zavedal odgovornosti in je vedel, da jo mora odložiti, ker ni zrel zanjo. Če pogledamo današnjo odpoved, je prav tako treba upoštevati papeževo osebnost in okoliščine. Eno in drugo je papež s kratkimi besedami zelo jasno dal vedeti. Poudaril je, da mu pešajo sposobnosti, da vse težje nosi odgovornost te težke službe. Po drugi strani je tudi dal vedeti, da se iz dneva v dan pojavljajo nova, pereča vprašanja, ki zahtevajo življenje z vero v današnjih okoliščinah, v teh socialnih razmerah. Pravi, da to potrebuje nove sveže moči, sam tega ne zmore. Zato se umika.

Benedikt XVI. je večkrat poudaril, da papež ni prerok, da je samo v najredkejših primerih nezmotljiv. Kako lahko katoličani, kristjani in z njimi v skupnosti živeči ljudje razumemo to njegovo odločitev?
Zelo dobro se sooča s svojo situacijo, zelo premišljeno. Sam je povedal, da je dalj časa razmišljal, preden se je odločil po svoji vesti pred Bogom. Zanimivo je bilo slišati prve odzive, da je v Vatikan prišla moderna ideja – soočanje z odgovornostjo v službi. Papež se tega dobro zaveda, čuti, da ne zmore in da se je treba odpovedati. Z vso resnobo se spopada z bremenom te službe. Izvolili bodo tistega, ki bo lažje odgovarjal na ta pereča vprašanja.

Vedno iščemo simboliko: svojo odločitev je sporočil v latinščini. Papež tudi sicer daje velik pomen ritualu. Kakšna so lahko sporočila njegovega dejanja?
To je presenečenje in prav posebno dejanje. V najvišjih cerkvenih uradih se povsod uporablja italijanščina, delno francoščina in angleščina. A prvi uradni jezik je še vedno latinščina. Najpomembnejši dokumenti so še vedno v latinščini, z uporabo klasičnega cerkvenega jezika se stvari daje teža. Papež je prav zaradi tega izbral latinski jezik, da bi poudaril, da je to zelo pomembna stvar zanj, za Cerkev, za družbo ter da bi poudaril, da za tem trdno stoji.

Cerkev ima okoli milijardo dvesto milijonov članic in članov. Po drugi strani pa prav v njenem zgodovinskem centru, Evropi in tudi Vatikanu, ta Cerkev doživlja težke čase - spolne zlorabe, prikrivanja, intrige, finančni škandali - tudi v Sloveniji - izstopi, ponekod že pomanjkanje duhovnikov ... Kaj nas v tem primeru uči zgodovina, kakšnega novega papeža potrebuje Cerkev?
Okoliščine me spomnijo na stanje konca 19. stoletja, ko so za papeža izvolili Leona XIII., ta si je za svoj program izbral načelo, da se je treba soočiti s sodobno kulturo. Če pogledamo današnje razmere, menim, da je to še kako potrebno. Brez prikrivanja, oddaljevanja, bega pred realnim stanjem, temveč se spopadati z okoliščinami, kakršne so, in v novih okoliščinah oznanjati še vedno stari 2000-letni evangelij. Papež je zato poudarjal novo evangelizacijo, kar pomeni pristni evangelij oznanjati v novih okoliščinah. To pomeni v novih okoliščinah prinašati nepotvorjeno evangelijsko sporočilo.