Foto:
Foto:
Milorad Luković - Legija
Željko Ražnatović Arkan

Legija, ki se je v nedeljo zvečer prostovoljno predal policiji, tako ni več v njeni pristojnosti. Ta ga po predaji tudi ni zaslišala.

Načelnik službe javne varnosti Miroslav Milošević je dejal, da se je Luković nenadoma pojavil pred svojo hišo, ki so jo že nekaj časa nadzorovali policisti, in jim sporočil, da se želi vdati, pri tem pa kazal znake opitosti. Oblasti zdaj upajo, da bodo od njega dobile čim več informacij.

Dogovor z oblastmi?
Večina srbskih analitikov meni, da se je Legija vdal ob poprejšnjem dogovoru s policijo, v zameno za pričanje v korist tožilstva pa naj bi dobil status zaščitene priče. Po trditvah nekaterih srbskih časnikov se je Legija že lani za zaščiteno pričo ponujal haaškemu sodišču, kjer sodijo njegovemu nekdanjemu nadrejenemu Slobodanu Miloševiću.


Milorad Luković se je rodil leta 1965, do pred nekaj leti pa je nosil očetov priimek Ulemek, kasneje pa je prevzel priimek svoje soproge. Vse do sredine osemdesetih let ni imel policijskega dosjeja, njegovo prvo kaznivo dejanje pa naj bi bil rop prodajalne slovenskega Elana v srbski prestolnici leta 1985, po katerem je pobegnil najprej v London, zatem pa v Pariz. V Franciji so ga sprejeli v tujsko legijo (odtod vzdevek Legija), v kateri je bil sedem let in se je v njenih vrstah bojeval v Čadu, Libiji, Bejrutu, Francoski Gvajani, Perzijskem zalivu in drugod.

Luković je tujsko legijo zapustil s činom narednika, v domovino pa se je vrnil leta 1992 in se priključil Srbski prostovoljni gardi srbskega kriminalca Željka Ražnatovića Arkana, ki so ga 5. januarja 2000 ubili v beograjskem hotelu Intercontinental. V taboru Tigrov, kot so imenovali Arkanovo vojsko, je uril prostovoljce za vojni v BiH-u in na Hrvaškem in tudi sam sodeloval kot eden od poveljnikov.

Ko je Arkan po vojni razpustil svojo gardo, ga je tajna policija Miloševićevega režima vključila v svojo na novo ustanovljeno enoto - rdeče baretke oziroma JSO. Legija je hitro napredoval do namestnika njenega poveljnika, leta 1999 pa postal vodja rdečih baretk in se s svojo elitno enoto v času Natovih letalskih napadov bojeval na Kosovu .

Legija je bil spet v središču pozornosti 5. oktobra 2000, ko je srbska opozicija strmoglavila Miloševićev režim. Vplivni vodja tedanje Demokratske opozicije Srbije Zoran Djindjić je dan pred tem z Legijo sklenil ustni pakt o nenapadanju, ki sta ga dejansko spoštovali obe strani. Legija se je zavezal, da bo odpovedal poslušnost Miloševiću in s svojo enoto ne bo dušil napovedanih množičnih demonstracij v Beogradu, Djindjić pa je obljubil, da protestniki ne bodo napadali policistov in vojašnic.

Ko je Djindjić postal premier, je Legija ostal na čelu baretk, vendar se je spomladi 2001 zapletel v incidenta v gostinskih lokalih. Sredi junija je srbsko notranje ministrstvo ugodilo njegovi prošnji za sporazumno razdrtje delovnega razmerja. Po poročanju beograjskih medijev je že prej poskrbel za dodatni zaslužek in novo delovno mesto v štabu Zemunskega klana, ki je na prehodu v novo tisočletje od Surčinskega klana prevzel naslov najmočnejše kriminalne združbe v Srbiji.



V Srbiji sicer z mnogimi zapleti že od 22. decembra lani poteka sodni proces proti osumljencem za napad na Djindjića. Tistim, ki jih policiji ni uspelo aretirati, sodijo v odsotnosti. Za sodelovanje v umoru je obtoženih 13 ljudi. Proces je bil doslej nekajkrat prekinjen, zadnjič 23. aprila, in naj bi ga nadaljevali 10. maja, po pričakovanjih pa bo tričlanski sodni senat zaradi vdaje Legije odredil kasnejši datum.