Ljudska republika Kitajska praznuje 60. rojstni dan in oblasti so pripravile veliko slavje z veličastno vojaško parado, s katero so zaznamovali dosežke, ki so najbolj poseljeno državo na svetu popeljali do gospodarske in politične velesile. A pot do današnjega statusa, ki ga ima Kitajska, je bila trnova in polna grenkih izkušenj.

Hitri koraki revolucije
Mao je takoj zavihal rokave in se lotil socialistične preobrazbe države, ki je bila do takrat še ujeta v napol fevdalni sistem. Najprej in najbolj so bili seveda na udaru veleposestniki in trgovci, ki so postali žrtve razrednega boja, na simbolni ravni pa se je z ostanki preteklosti opravilo tudi z uničevanjem zgodovinske in kulturne dediščine.

Bedo preteklosti je zamenjala utopična socialistična prihodnost, a ker je bilo do te še daleč, se je Mao odločil, da bo pospešil razvojni korak in Kitajsko po krajši poti spremenil v sodobno in industrijsko razvito državo. Konec 50. let prejšnjega stoletja je tako sprožil kampanjo velikega skoka naprej, ki pa se je popolnoma izjalovila in prinesla padec.

Domače železarne v vsako vas
Mao je vedno verjel v moč ljudstva, v njegovo sposobnost premikanja meja v valu revolucionarnega navdušenja, in nanj je v poskusu naglega preskoka prepada do razvitih držav najbolj računal. V želji po hitrem razvoju je prišlo do popolne kolektivizacije kmetijstva in množičnega ustanavljanja ljudskih komun, ki so postale gonilne celice družbenogospodarskega življenja, a s katastrofalnimi posledicami za ljudstvo.

Zavoženost projekta najbolje simbolizirajo znamenite majhne talilne peči, ki so jih množično postavljali na hišnih dvoriščih, kjer je stekla proizvodnja jekla. Jeklo je bilo slabe kakovosti in ga ni bilo mogoče nadomestiti s tistim iz tovarn, kmetje pa so kljub temu zapustili polja in se posvetili delu v domačih železarnah, kar je pripeljalo do neobdelanih polj in množične lakote.

Milijoni žrtev brezsmiselne politike
Samo od leta 1958 do 1961 je umrlo 30 milijonov ljudi, kar naj bi bila vsaj polovica vseh žrtev tridesetletnega maoističnega režima, toda izmučeno ljudstvo je čez nekaj let že čakala nova revolucionarna preizkušnja v obliki velike proletarske kulturne revolucije, katere nosilec je bilo tokrat mladinsko gibanje "Rdeče garde".

Milijoni mladih po vsej državi so se sredi 60. let z rdečimi knjižicami v roki in z vzkliki Maovega imena odpravili na pohod proti še zadnjim ostankom "fevdalistične" miselnosti, pri čemer so bili njihova glavna tarča intelektualci, a tudi člani partijske nomenklature, ki so postali žrtve političnih čistk.

Dogodki so ušli izpod nadzora in državo pahnili v anarhijo, ki jo je Mao do preloma desetletja nekako uspel zajeziti s pomočjo vojske, čeprav se je kulturna revolucija popolnoma končala šele ob njegovi smrti leta 1976. Če so razmere na domačem prizorišču delovale kaotično, pa so 70. leta za Kitajsko na mednarodnem prizorišču pomenila preboj iz izolacije in vpetosti med ZDA in Sovjetsko zvezo v času hladne vojne.

Politični obrat po smrti Maa
Leta 1971 je Kitajska postala članica Združenih narodov in s tem iz njih izrinila Tajvan. Leto dni kasneje se je zgodil zgodovinski obisk ameriškega predsednika Richarda Nixona na Kitajskem in malce kasneje, leta 1979, sta državi ponovno vzpostavili diplomatske odnose. A to je bilo že leto, ko je bil na oblasti Deng Šiaoping in se je začelo obdobje pragmatičnih kitajskih komunističnih voditeljev.

Deng se ni javno odrekel svojemu predhodniku ali obsodil nesmiselnega socialističnega eksperimentiranja, vendar je sam krenil v povsem novo smer in začel obsežne gospodarske ter politične reforme, državo pa je odprl zunanjemu svetu in predvsem tujim vlagateljem, kar je v naslednjem desetletju pripeljalo do znatnega izboljšanja življenjskega standarda in prineslo hiter napredek, ki smo mu priča še danes.

Z odpiranjem svetu so začeli prihajati tuji vplivi in Deng se je moral spopasti s trenji med različnima smerema v partiji, pri čemer je "stara garda" še vedno zavračala vse, kar je dišalo po kapitalističnem načinu mišljenja, na drugi strani pa so liberalne sile pričakovale zmanjšanje partijskega nadzora nad družbenim življenjem.

Črn madež na politiki Denga
Nasprotovanje partijskemu vodstvu je vodilo do nekajtedenskih protestov leta 1989, ki so žalostni vrhunec dosegli v junijskem pokolu na Trgu nebeškega miru v Pekingu, ko je vojska brezglavo streljala na študentske protestnike in brutalno zatrla upor. Po uradnih podatkih je umrlo 241 ljudi, a ta številka naj bi bila nekajkrat višja.

S pokolom je bila omadeževana podoba Kitajske v svetu, ki je lahko po televiziji spremljal tanke na pekinških ulicah, in Deng se je po zatrtju vsakršnega poskusa spodkopavanja oblasti partije umaknil iz političnega življenja. Prišel je čas tretje generacije komunističnih voditeljev in Džanga Zemina, ki je že prej predstavljal jedro komunističnega vodstva, oblast pa je popolnoma v svoje roke dobil po Dengovi smrti leta 1997.

Džang je predstavljal nadaljevanje Dengove vizije "socializma s človeškim karakterjem" in je še naprej podpiral reforme, s katerimi je Kitajska dosegala visoko rast in razvoj gospodarstva z mešanico tržnih prijemov na partijskih temeljih upravljanja. Kitajska je uspešno krmarila med azijsko gospodarsko krizo konec 90. let in življenja ljudi so se izboljšala.

Vesoljski in športni spektakel krona uspeha
Ob prelomu tisočletja je vse večja težava postala vrzel med mestnim okoljem, kjer se je razvil močan srednji razred, ki je najbolj užival sadove hitrega napredka, in podeželjem, na katerem so revni kmetje z zavidanjem gledali na premožnejšo urbano elito, ki si je kot osebno lastnino lahko omislila stanovanje, medtem ko kmet še vedno ni mogel postati lastnik zemlje, ki jo je obdeloval.

Prihod Hu Džintaa na oblast leta 2002 je pomenil zamenjavo starejših voditeljev z mlajšim tehnokratskim kadrom, ki nadaljuje gospodarske reforme in ob tem prisega na zmerno držo v mednarodni skupnosti, kjer so daleč na prvem mestu lastni gospodarski interesi in daleč zadaj skrb za človekove pravice.

Kitajska je šla v zadnjih 60 letih skozi neverjetno preobrazbo iz revne in zaostale države v tretje najmočnejše svetovno gospodarstvo, vodilno izvoznico in pomembno inovatorko ter postala pomemben člen pri odločanju v mednarodnih zadevah. Na tehnološkem področju je kosanje z drugimi velesilami dokončno dokazala z izstrelitvijo človeka v vesolje in tako postala šele tretja država, ki ji je to uspelo, prestiž pa si je pridobila z veličastno organizacijo olimpijskih iger lani poleti v Pekingu.