Vse spore rešujejo miroljubno, tako da mednarodni mir, varnost in pravičnost niso ogroženi in da se v svojih mednarodnih odnosih vzdržijo grožnje s silo ali uporabe sile na način, ki ni v skladu s cilji Združenih narodov.

Dvajsetletna vojna v Afganistanu za ZDA in zaveznice prinaša številne nauke. Aktualne varnostne razmere v svetu sprožajo paleto vprašanj, na katera ni enostavnih odgovorov, hkrati pa presegajo načela in cilje, zapisane v Severnoatlantski pogodbi.

"V času, ko je Nato že doživljal svoj politični poraz v Afganistanu, je junija letos objavil deklaracijo, eno od številnih, vsakič jo objavi ob vrhu, v kateri je v 1. členu znova zapisal, da je Nato obrambno zavezništvo, ki skrbi za mir in varnost v Evroatlantskem območju. V 2. členu pa je zapisal, da je najuspešnejše zavezništvo v zgodovini, ob tem, ko je doživel politični poraz v Afganistanu. Ta politični poraz zanika obe trditvi: Nato z agresijo in okupacijo Afganistana daleč od Evroatlantskega območja ni deloval kot obrambno zavezništvo, ker Afganistan ni ogrožal nobene države članice Nata, tudi ZDA ne. In drugič – je deloval v nasprotju z obveznostmi držav članic Nata, v 1. členu pogodbe piše, da bodo spore z drugimi državami razreševale na miroljuben način. Tokrat ni šlo za miroljubno reševanje. Nato je služil geopolitičnemu interesu ZDA in je s to vojno sprožil še en begunski val, tako kot ga je po svojem napadu na podlagi lažnih obtožb na Irak, ko je sprožil še en begunski val v napadu ob kršitvi resolucije VS-ja na Libijo. S tem je deloval zoper interese evropskih članic Nata, zoper interese EU-ja in tudi republike Slovenije," pravi zaslužni profesor Anton Bebler.

O lekcijah iz Afganistana so pretekli teden v Rigi na dvodnevnem srečanju govorili tudi zunanji ministri Nata. Generalni sekretar Jens Stoltenberg je med drugim patetično dejal, da je izkušnja z Afganistanom "tragična za Afganistance in srce parajoča za vse". Hkrati se je tudi izkazalo, da Nato ni usposobljen za boj proti terorizmu, pa tudi število terorističnih dejanj na Bližnjem vzhodu in v Evropi se je povečalo.

"Prva stvar, ki nas je jasno prizadela, je to, da je zavezništvo delovalo sorazmerno neusklajeno, že tako v času izvajanja misije kot odhoda z misije. Kar nekaj držav je bilo presenečenih nad odločitvijo ZDA, tako nad umikom kot njegovo hitrostjo. Mislim, da je postalo jasno, da si bomo morali Evropejci na področju varnosti vseeno vzpostaviti neko alternativo samostojnejšega delovanja in predvsem zmanjšati odvisnost od ZDA. Prav tako smo se naučili, da vojne na način vsiljevanja miru in vsiljenega prenosa naših vrednot ni mogoče zmagati. V Afganistanu niso ponotranjili tega, kar imamo mi za temeljno izhodišče sodobne družbe. Ker ni bilo premišljenih ukrepov na teh področjih, je vse zvodenelo, danes praktično ne obstaja več nič. Pokazalo se je tudi, da naše vrednote niso vedno pozitivne. Izvozili smo namreč tudi nekatere zelo temne plati naše družbe, korupcijo, klientelizem, in še bi lahko naštevali. Tudi zato smo bili manj uspešni pri implementaciji. Pomembno se mi zdi, da je bilo narejene veliko škode v samem Afganistanu, bili so bombardirani civilni cilji, veliko je bilo žrtev med civilisti, en kup stvari je bilo, ki nam ne morejo biti v čast, in upam, da bi bilo mogoče ugotoviti, da se takšnih avantur v prihodnje ne bomo udeleževali in se jim bomo izognili v velikem loku," pravi profesor Vladimir Prebilič.

Rusija je Natov umik iz Afganistana označila kot največji polom v novejši zgodovini. Potem se je zaostrilo še v odnosih Rusije z Natom. Rusi so namreč začasno zaprli svojo misijo pri Natu v Bruslju in dva evroatlantska urada v Moskvi. Kot je poudaril generalni sekretar Jens Stoltenberg, severnoatlantsko zavezništvo ostaja odprto za dialog, tudi v okviru Sveta Nato-Rusija.

"Naši odnosi z Rusijo so na najnižji točki po koncu hladne vojne. Ne morem govoriti o podrobnostih naših varnostnih podatkov, toda lahko povem, da je odločitvi o izgonu osmih članov ruske delegacije pri sedežu Nato botrovalo dejstvo, da niso bili diplomati, pač pa operativci ruskih varnostnih služb," je dejal Stoltenberg.

"Teh vojaških obveščevalcev je ogromno tudi v drugih misijah in nasvet generalnemu sekretarju, da odvzame diplomatske akreditacije tem sodelavcem ruske misije, češ da so vojaški obveščevalci, je podal vodja varnostne službe Nato. Od samega začetka Nata je vodja njegove varnostne službe Američan. On sam je vojaški obveščevalec," pravi Bebler.

Tudi predsednik Putin se je ostro odzval na zdajšnjo zaostritev z Natom in opozoril, da Natova navzočnost v Ukrajini za Rusijo predstavlja dejansko grožnjo in da so obtožbe na račun Rusije posledica skrbno načrtovane zahodne propagande.

Kakšni so torej odnosi med Natom in Rusijo in ali je vendarle mogoča vsaj delna otoplitev?

"V temelju so ti slabi odnosi posledica tega, da so ZDA sebe razglasile za zmagovalca hladne vojne in ameriška elita je sklenila, da bo uporabila obdobje oslabljene Rusije po razpadu Sovjetske zveze za to, da ruski vpliv izrinejo ne samo iz Vzhodne Evrope, ampak tudi dela nekdanjega SZ-ja. Rusi to doživljajo kot sovražno dejanje. ZDA za to izrivanje uporabljajo Nato, ki je postal orodje pri izvajanju te protiruske politike, tako kot to razumejo v Rusiji, ne glede na to, da je Nato obrambno zavezništvo in da nima vnaprej določenih sovražnikov. Rusi Nato doživljajo kot sovražno zavezništvo," ocenjuje Bebler.

Nato ustreza svoji temeljni obrambni funkciji, če deluje na evroatlantskem območju, kot določa njegova ustanovna listina. Rusija ima kot protiutež Natu svojo varnostno-vojaško zvezo z nekaterimi nekdanjimi sovjetskimi republikami, hkrati se vojaško-varnostno spogleduje s Kitajsko.

"Današnji odnos ni na visoki ravni, kvečjemu na zelo nizki. Ocenjujem, da bo prišlo do otoplitev. Zakaj? Čeprav se vsaj navidezno zdi, da Rusija dobro sodeluje s Kitajsko, pa ima prav z njo kompleksen odnos. Z njo seveda deli mejo, zaveda se tudi, da je civilizacija družbe drugačna, kot to razumemo na Zahodu. Prepričan sem, da je v marsikaterem pogledu v načinu delovanja družbe in države Rusiji bližje tako Evropa in v enem kontekstu tudi ZDA. Po drugi strani si ZDA ne morejo privoščiti oddaljevanja Rusije in nadaljnjega približevanja Kitajski. Odnosi med obema velesilama, torej ZDA in Kitajsko, niso na zavidljivi ravni in v geopolitičnem kontekstu si ZDA soočenja še z eno velesilo preprosto ne morejo privoščiti. Mislim, da nas bo zajela otoplitev odnosa in bolj sodelovanje, kot smo bili priča v zadnjem obdobju," meni Prebilič.

Kakšna so stališča Rusije? "Oni so sklenili, da je navadna izguba njihovega časa, da se ukvarjajo z Natom, zato ker po njihovi predstavi ni nič drugega kot izpostava interesov ZDA. Da je Nato organizacija, kjer vse odločitve sprejema hegemon, to so ZDA. Zakaj bi se ukvarjali s slugami, bolje se je torej pogovarjati neposredno z gospodarjem in z gospodarjem se pogovarjajo. To je ruska logika. Po eni strani opazujemo zaostrovanje odnosov, recimo ameriški bombniki letijo ob ruski meji in vadijo jedrski napad na Rusko federacijo, kot trdi ruski obrambni minister. Ameriške vojaške ladje 6000 kilometrov od ameriških obal vadijo v Črnem morju. To je en del. Drugi del so neposredni stiki. Ali se bo to stanje izboljšalo? Mogoče te odnose blaži dejstvo, da je za Bidnovo administracijo zdaj prvi sovražnik Kitajska, Ruska federacija pa je sovražnik številka 2. V mednarodni politiki Washingtona so se prioritete malce spremenile. Iz tega sledi mogoča ublažitev napetosti med Natom in Rusko federacijo," razloži svoje videnje Bebler.

Kje je Nato dve leti po Macronovi izjavi: Nato je možgansko mrtev

Pred natanko dvema letoma, na vrhu Nata v Londonu, kjer so zaznamovali 70. obletnico zavezništva, je bila poglavitna tema pravična delitev finančnih bremen. Srečanje je med drugim zaznamovala Macrona izjava, da je "Nato možgansko mrtev". Tedanji ameriški predsednik Trump je izjave francoskega predsednika označil za nespodobne, žaljive in zelo nevarne. Kje je torej Nato dve leti po jubilejnem vrhu v Londonu? "Nato ima tudi danes pomembno vlogo v smislu odvračanja: članstvo še vedno jasno sporoča, da se napad na eno članico šteje kot napad na vse članice, kar je bistvo washingtonske pogodbe. Jasno pa je tudi, da Nato ne more biti kos nekaterim nevojaškim vprašanjem, kot so migracije, vodni viri in podnebne spremembe. Nato tudi ni bil zato ustanovljen. Področje, ki mu posveča več pozornosti, je kibernetska varnost, brez katere številni obrambni sistemi ne morejo delovati. Življenje brez Nata bi za vse članice pomenilo še več izdatkov za obrambo, ker zdaj obstaja sistem na način medsebojne delitve bremena. V globalnem sistemu evropske države, ki niso v zavezništvu, težko predstavljajo kontratezo drugim velikim državam, kot so Brazilija, Indija, Pakistan, Kitajska in Ruska federacija," ocenjuje Prebilič.

Nata ni brez ZDA in na mestu je vprašanje, ali novi ameriški predsednik Biden v tem kontekstu pravzaprav izvaja politiko predhodnika, se pravi Trumpovo politiko?

"To, kar je novo, je Bidnova želja, da Nato fokusirajo proti Kitajski, česar prej pod Trumpom ni bilo, to pa je kontroverzno tudi znotraj Nata. Nato pripravlja nov strateški projekt, do naslednjega vrha prihodnje leto naj bi bilo to pripravljeno, tam bomo videli, ali Nato nadaljuje svojo isto politiko, kot je bila vseskozi," meni Bebler.

"Brez zavezništva si preprosto ne znam predstavljati neke vrste ravnotežja v geopolitičnem prostoru do Rusije in Kitajske. V tem segmentu smo si "usojeni" tudi v prihodnje," k temu dodaja Prebilič.

Najnovejši dogodki v Afganistanu so znova pokazali, da mora biti EU sposoben delovati odločno in hitro, med drugim poudarja dokument petih držav Evropske unije, ki naj bi bil vključen v t. i. strateški kompas – enega ključnih procesov na področju evropske obrambe in varnosti. Postavlja se vprašanje sposobnosti samostojne obrambe EU-ja. Je to mit ali realnost?

"Že 18 let obstojijo na papirju bojne skupine EU-ja, nikoli se niso mogli dogovoriti niti za vaje. EU je nesposoben delovati kot vojaška sila. Hipotetično bi se teh 21 držav članic lahko obranilo, tudi brez ZDA, ampak to je zgolj hipotetično vprašanje, saj jih Rusija nima namena napadati," pravi Bebler.

Begunska kriza na poljsko-beloruski meji naj bi imela elemente hibridne vojne, dokument o krepitvi strateške avtonomije EU-ja naj bi bil pripravljen do pomladi 2022 in naj bi opredelil smernice na področjih kriznega upravljanja, odpornosti, razvoja zmogljivosti in partnerstev.

"Brez slehernega dvoma pa je v ozadju še vedno vprašanje za številne članice Nata, in sicer, kakšno bo nadaljnje sodelovanje med Natom in EU-jem, številne članice EU-ja so tudi članice Nata in v tem zavezništvu vidijo temeljno obliko varovanja oz. obrambe v prihodnje. Tako konceptualno vprašanje bi bilo treba razgraditi in se o njem pogovoriti, potem bo morda lažje narediti korak naprej za organiziranje evropske obrambe," pogled vnaprej usmerja Prebilič.

Izzivi za Nato in EU torej ostajajo, prav tako tudi grožnje ob nekdanji železni zavesi. Begunska kriza je po eni strani razgalila dehumanizacijo Evrope po drugi strani pa tudi, da avtokratski režimi za svoj obstoj ne izbirajo sredstev.